O rasizmu v neki Cerkvi

Pravijo, da v težkih časih na dan pride najboljše in najslabše v ljudeh. Tiste posameznike, ki pokažejo svojo najboljšo plat, imenujemo junake in se po njih zgledujemo. Lansko leto je srca mnogih po svetu osvojil angleški veteran, stotnik Tom. Stoletnik, ki mu je uspelo zbrati kar 30 milijonov funtov donacij za angleško zdravstvo, je postal britanski narodni junak. Združenemu kraljestvu, ki je bilo v tistem času ena od Covida najbolj prizadetih držav v Evropi, je bil simbol upanja v negotovih časih.

Ko je stotnik Tom februarja letos podlegel pljučnici, ga je cela država simbolično počastila s skupnim aplavzom, ki ga je vodil premier Boris Johnson. O smotrnosti te geste si lahko mislimo svoje, toda vsi so se strinjali, da je zgled stotnika Toma svetla točka tega časa.

No, skoraj vsi. Mlad anglikanski duhovnik Jarel Robinson-Brown je javnost razburil s tvitom, v katerem je tovrstno spominjanje stotnika Toma obsodil kot “kult belskega nacionalizma”. Za svojo izjavo se je kasneje opravičil, toda duh je že ušel iz steklenice.

Anglikanska cerkev se preobraža v še eno “progresivno” neprofitno organizacijo

Tako odmeven incident lahko poskusimo odpisati kot osamljen primer, a kaj hitro je jasno, da gre le za vrh ledene gore. V času, ko se Anglikanska cerkev zaradi osipa vernikov obupano trudi ostati relevantna, se iz državne cerkve preobraža v še eno “progresivno” neprofitno organizacijo. Temu je dal krila še lanskoletni uvoz gibanja Black lives matter v Evropo. Ang. cerkev se je nenadoma postavila v prve vrste boja za rasno in družbeno pravičnost.

Spogledovanje Anglikanske cerkve z “woke” ideologijo in obsedenost z rasizmom gre tako daleč, da je prebudila kritike celo med sekularnimi konservativci.

Lep primer tega premika je Stephen Cottrell, ki je lanskega junija prevzel mesto anglikanskega nadškofa v Yorku. Nadškof v Yorku je druga najvišja avtoriteta v Anglikanski cerkvi, takoj za nadškofom v Canterburyju, in navadno izhaja iz bolj anglo-katoliške, konservativne smeri. Njegov umestitveni govor, ki ga je objavil The Yorkshire Post, se bere bolj kakor srednješolski esej kot pa resna škofovska spodbuda. Začne z opozarjanjem na epidemijo rasizma v družbi in konča z upanjem na bolj vključujočo in raznoliko prihodnost. Vmes mimogrede omeni Jezusa kot radikalnega upornika proti razslojeni, patriarhalni družbi. V intervjuju za The Sunday Times je izjavil, da je bil Jezus temnopolt, in izrazil skrb nad sistemskim rasizmom v Ang. cerkvi. Za njim prav nič ne zaostaja niti Canterburyjski nadškof Justin Welby (ta izhaja iz evangeličanske, bolj liberalne smeri), ki je tudi sam označil Anglikansko cerkev za rasistično ustanovo in se previdno pridružil umikanju kipov ljudi, ki se jih da povezati z rasizmom.

Ni moje mesto ugotavljati, če je Ang. cerkev res rasistična. A ne da se spregledati dejstva, da so škofovske izjave izrazito politične in aktivistične. Zaman bi iskali klice k osebnemu spreobrnenju, h gojenju kreposti, k življenju po Kristusovem nauku v vsej polnosti. To je namreč pot, ki jo naroča apostol Pavel, ko pravi: “Kjer je to, ni več ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega, ampak vse in v vseh je Kristus.” (Kol 3, 11).

Po naročilu škofov oblikovana Protirasistična skupina, v semeniščih "uvod v črnsko teologijo" in dosledno vključevanje manjšin

Namesto tega se je po naročilu škofov oblikovala t.i. Protirasistična skupina, ki je pripravila obširno poročilo in smernice za Anglikansko cerkev. Podane smernice so obširne in se lotijo vsakega kotička življenja cerkve. V semeniščih bo potrebno poučevati “uvod v črnsko teologijo”. Med ožjimi kandidati za višje kleriške položaje naj bo vedno vsaj en predstavnik manjšin, razen če obstajajo “veljavni razlogi, ki jih je mogoče objaviti”. Na vseh nivojih bodo vzpostavljene kvote za manjšine. Ustanovljen bo  “Direktorat za rasno pravičnost”, ki bo bdel nad izvajanjem novih ukrepov.

Anglikanska cerkev je sprejela racionalistični pogled na svet, zaradi česar jo je sram govoriti o nadnaravnem, o presežnem. Zato išče svoje mesto kot politična entiteta.

Skratka: še večja birokratizacija cerkve, izključno z namenom ugajanja trenutnim sekularnim trendom.

Spogledovanje Anglikanske cerkve z “woke” ideologijo in obsedenost z rasizmom gre tako daleč, da je prebudila kritike celo med sekularnimi konservativci. Po mnenju Douglasa Murraya, sicer ateista, se pod trenutnim vodstvom Ang. cerkve celo križem slabo piše.

Še večjo težo imajo besede Dr. Gavina Ashendena, dolgoletnega anglikanskega duhovnika in kraljičinega kaplana, ki se je leta 2019 vrnil v Katoliško cerkev. Dr. Ashenden poda pretresljivo diagnozo: Anglikanska cerkev je izgubila smisel za nadnaravno. Kot večina protestantskih cerkva, se je oddaljila od srednjeveške mistične tradicije in sprejela racionalistični pogled na svet, zaradi česar jo je sram govoriti o nadnaravnem, o presežnem. Zato išče svoje mesto v družbi, ne kot posrednica Kristusove milosti, temveč kot politična entiteta.

Ni dvoma, da se Anglikanska cerkev že od svojega začetka spogleduje s politično močjo. In vendar ji je po nekem čudežu uspelo pod isto streho ohranjati tri različne smeri: liberalno, tradicionalno evangeličansko in (neke vrste) katoliško. Tega navideznega sožitja je očitno konec: izbrati bo treba med Welby-Cottrellovo in Pavlovo potjo. Cilj prve je iz cerkva odstraniti vse, kar bi lahko koga užalilo ali mu vzbudilo neprijetne občutke. Cilj druge pa oznanjanje “križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost” (1. Kor 1,23).

Bog ve, katera bo zares prinesla mir in pravičnost.