Nove podobe Slovencev v karanteni

Situacija, v kateri smo se znašli, je – hočemo ali ne – razgalila tudi osebno, zelo intimno življenje Slovencev. Pritisnjeni ob zid smo pokazali, kakšni smo v resnici. Je nova podoba, ki jo kažemo, všečna ali ne, je stvar osebne presoje.

Ne mine dan, da se ne bi vsaj za trenutek ustavila na FB pri Valeriji Čarman. Z možem Ivom sta že vrsto let tesno povezana s pediatrično kliniko, kjer se zdravijo otroci, ki so zboleli za rakom. Srečujeta se z malimi bolniki in njihovimi starši, jim pomagata. Te dni je med drugim zapisala: »Koliko enega stokanja je zaradi omejitev - takih in drugačnih! Moji Junaki, ko so na terapijah, so v izolaciji tedne in tedne. A pomislite: kadarkoli poklepetam z njimi, me razveselijo s smehom in risbico. Kako naj omenim mamici Vesni, da sem včasih tudi sama naveličana karantene, ko pa vem, da bo njena Nasti prihodnjih trideset dni v bolnišnici, za šipo? Ali Ireni, ki z Leo bije bitko štiriindvajset ur na dan in to že mesece? Anže se z mamico vsak torek, že deset let vozi na pediatrično kliniko, kjer mu več ur zapored teče v žile zdravilo, zaradi katerega se upočasnijo vsi procesi, ki ga potiskajo proti prezgodnji smrti. Ko pomislim na te otroke, se zavem, da bi storila največji greh, če bi bila nestrpna, nepotrpežljiva, če bi sitnarila! Za zdravje gre, za preživetje s čim manj smrti!«

Ko bi bilo med nami še več takšnih, kot je Valerija Čarman, bi bilo marsikaj drugače. S svojo odkrito, bodrilno, a tudi odločno in neposredno besedo nam da vedeti, naj bomo srečni, dokler smo zdravi. Je res tako hudo malo potrpeti, se začasno odpovedati ''pravicam'' in ugodnostim?

Drži, da smo v karanteno padli čisto nepripravljeni. Znašli smo se v podobni situaciji, kot bi nas vrgli sredi morja s krova ladje, ne da bi nas vprašali, ali znamo plavati ali ne.

Kadar zaidem med komentarje na družabnih omrežjih, sem žalostna. Mnogi dajejo vtis, da jim je za sočloveka bolj malo mar. Najraje bi videli, da se odpro lokali in trgovine, potem pa bo kar bo. Briga jih!

Kadar zaidem med komentarje na družabnih omrežjih, sem žalostna. Mnogi dajejo vtis, da jim je za sočloveka bolj malo mar. Najraje bi videli, da se odpro lokali in trgovine, potem pa bo kar bo. Briga jih!

Valerija bi verjetno rekla, da ne znamo niti malo potrpeti, da vidimo le sebe. V ljudeh se kopičita jeza in bes in ubogi tisti, ki bodo takšnim prišli pod roke, ko jim bo enkrat odneslo pokrovko.

»Ko bo počlo, policaji raje ostanite doma, ker nas nič ne bo zaustavilo,« je na družbenem omrežju Facebook zapisal Sanjin Jašar, ki se ga spomnimo iz časov, ko so v Mariboru potekale nasilne demonstracije. Kar streslo me je od groze. Kaj še bo?

Trudim se, da bi razumela vsakega, ki se ne znajde, ki ima težave, ki ga je strah osamljenosti, samote med štirimi stenami. Pomagam, kolikor se le da. S tistimi, ki nimajo nikogar za pogovor, se slišimo že zarana.

Odkrito priznam, da sem presrečna, da živim na kmetih. Imamo dovolj prostora, da se nadihamo tudi svežega zraka. Že zarana se s polj slišijo traktorji, v gozdu poje motorka, vrtovi okoli hiš so že nekaj časa urejeni. Delo je tisto, s katerim se zamotimo, da dan hitreje mine.

Tegobe za štirimi stenami

Povsem drugače pa je v mestih, kjer so štiri utesnjene stene v desetem nadstropju videti kot zapori in ne prijazni, osrečujoči domovi.

Zoričina garsonjera leži na severni strani prastarega bloka nekje na Viču. Nekaj malega sonca lahko ujame zjutraj, pa še to le čez poletje. Družbo ji dela Evripida, muca z mehko rjavo dlako. Že pred leti se je sprla s svojo snaho, zato je ne obiskuje niti sin, kaj šele vnuki. Pa jih ne pogreša, pravi, ker se ji krvni tlak nevarno dvigne že, če pomisli, da bi morala s snaho dihati isti zrak. Raje sedi pred televizijo in se pogovarja z Evripido, kot da bi požrla zamero in poklicala sina.

Lidijina družina si deli hodnik s štirimi starejšimi pari. Otroci, ki le redkokdaj gredo ven, na zrak, so polni neizkoriščene energije in ne mine dan, da ne bi ušpičili nove neumnosti. "Samo čakam, kdaj nas bo kdo prijavil policiji zaradi motenja miru," je potarnala, ko sva se pred nekaj urami pogovarjali po Skypu.

Karantena, v kateri smo se znašli, zelo slabo vpliva tudi na tiste, ki so se pred njo hodili sprehajat v trgovske centre. Takole je zapisala ena od "zasvojenk" z nakupovanji: "Ko sem dobila v roke bančni izpisek, in ugotovila, koliko sem prihranila, nisem mogla verjeti! Sem res zapravila za drobnarije pa za kavice polovico plače?"

Srce me boli, ko slišim, koliko je zakoncev, ki jim je prisilno druženje postalo ena sama muka. Zaradi bližine, ki je niso navajeni, si gredo na jetra. Kratko potegnejo zlasti otroci, ki morajo poslušati nenehno kričanje in zmerjanje. "Zalotila sem se, da bi pamže najraje pustila možu in izginila neznanokam vsaj za leto dni!" je pokomentirala Brigita.

Namesto da bi nas težave, v katerih smo se znašli, povezovale med seboj, se vezi med bližnjimi še bolj rahljajo.

Jeza, naveličanost, neučakanost, pomanjkanje denarja, nasilje - mentalno in fizično, so zadnje tedne redni spremljevalci v marsikateri družini. Žal prihaja do nekontroliranih izbruhov nakopičenega sovraštva in prezira tudi pri starejših zakoncih. "Niti videti ga ne morem več!" je Marjanca potarnala po telefonu patronažni sestri. Ko je ta prihitela na pomoč, je našla gospoda na tleh. Zvijal se je v bolečinah. Namesto da bi mu žena zamenjala plenico, ga je natepla z metlo.

Tjaša in Jani prisegata na življenje brez elektronike. Zato doma nimata ne televizije ne računalnika. A dva šoloobvezna otroka bi zaradi šole na daljavo računalnik nujno potrebovala. "Pojma nimate, koliko sivih las sem dobila, preden sem starša pregovorila v nakup računalnika!" je povedala učiteljica.

Življenje vsak dan piše drobne, povsem vsakdanje zgodbe. Veliko dobrega bomo storili, če nam bo malo bolj mar za bližnjega. Pa ni pomembno, je to sorodnik ali sosed. Če opazimo, da so v finančni stiski, jim pomagajmo. Če potrebujejo pogovor, jih kdaj pa kdaj pokličimo po telefonu. Če so žrtve nasilja, se obrnimo na ustrezne institucije, da jih spravijo na varno.

Bodimo Človek, pisan z veliko začetnico, časi so takšni, da ne gre drugače!