Nostalgija in upor

dr. Andrej Fink
vir: Pixabay
V zadnjem tednu se je med nami močneje ponovno pojavilo svojevrstno bolestno stanje, kot da nimamo že dovolj dela s pandemijo. Gre za nostalgijo, ki je do neke mere razumljiva za starejše. Tudi tukaj je ta starostna plast družbe lahko najbolj prizadeta. To je zazrtost v preteklost in pretirano poveličevanje vsega kar je bilo, ker je bilo nekdaj menda vse dobro in gotovo boljše od vsega sedanjega.

Nostalgija je trpljenje (algos), ki ga povzroča neizpolnjena želja po vrnitvi (nostos). To bolestno čustveno stanje nenehno obžaluje vse izgubljeno. Ljudje, ki so podvrženi temu stanju, živijo sedanjost tako, da se nikoli ne ločijo od preteklosti. Preteklost je zanje sedanjost, če ni, pa mora biti. Ti in taki ne morejo ali ne marajo videti stvarnosti, ki je danes drugačna, kot je bila nekdaj. Ni več fikcij iz dolgih in težkih desetletij, ko je socializem delil revščino. Če se je ta pokazala kot prevelika, je takoj bilo treba zaprositi kako kapitalistično svetovno ustanovo in državo za nov kredit. Čustveno stanje prizadetosti nostalgikom onemogoča trezno gledanje na današnji trenutek. Kot rečeno, pri starejših je do neke mere, a samo do neke mere, to razumljivo. Da pa temu nezdravemu stanju zapadajo mlajši, je zaskrbljujoče. Iz preteklosti res vsi izhajamo in je zato za vse odskočna deska v sedanjost in prihodnost, a če se preteklost spremeni v udoben kavč, na katerem bi uživali ob pogledu nazaj, je to nezdravo.


Posnetek komentarja dr. Andreja Finka je na voljo na koncu prispevka.




A verjetno bomo zaman čakali, da se bodo današnji kolesarji v tolikšni meri uprli, da bi se prelevili v nekdanje delovne brigade.

Edino, kar nam to zazrtost v preteklost za starejše in mlajše razloži, je to, da gre še vedno za udobno denarno zofo, na kateri postrevolucionarji sedijo, ker jim omogoča stare privilegije in dobro počutje na račun davkoplačevalcev. Te zofe se krčevito držijo.

Te ljudi preveva nezdrava in preživela revolucionarna romantika. Radi bi se danes identificirali z nekom ali nečim, pa ne vedo niti s kom niti s čim, vsaj tega ne povedo. Imen "velikih ideologov" in voditeljev ne omenjajo. Tudi jaz jih ne bom, pa ne samo zato, da ne umažem tega razmišljanja z njimi, temveč zato, ker ne vem, s katerim bi se lahko oni poistovetili. Od njih bi morala priti imena. Morda si pa današnji mladi nostalgiki ne upajo nikogar omenjati, ker vedo, da so za naš čas prej cokla kot pa svetal zgled, ki naj bi mu sledile nove generacije.

Tako nimajo nobene pozitivne ideje, če jo pa izrazijo, se ta takoj izkaže kot nerealna, saj ne odgovarja dejanskemu stanju. Denimo: protestirajo proti pomanjkanju svobode, ob tem se pa nikomur med protestniki ne skrivi las, kot bi se mu pred več kot tridesetimi leti pri nas v nekem drugem sistemu. Trobijo "proti kapitalu", istočasno pa z denarjem v žepu zagovarjajo "svobodo medijev" in s tem svobodo medijskih podjetij, ki lahko uspevajo le v kapitalizmu. Danes spet kričijo z vzpostavljanjem nekega frontaštva, neke nove Osvobodilne fronte, a za razliko od one pred osemdesetimi leti, kjer so vsaj domnevno bila omenjena neka gibanja ali frakcije strank, danes ni omenjene nobene skupine, ki bi sestavljala takšno fronto.

Izkušnja s socializmom je nič drugega kot mitologija, v najboljšem primeru pa svojevrsten konzervativizem. Pravi konzervativizem je oprt na klasičnih vrednotah, ki se, podanašnjene, projicirajo v prihodnost. Ta socialistična mitologija, ki se nam danes na novo ponuja, je pa obrnjenost na preteklost in učinkuje kot tragičen pesimizem brez prihodnosti. Za primer nam služijo njihovi simboli. Rdeča zvezda, "bandiera rossa"… toda, ali ni špasno? Nacistična zastava je bila tudi rdeča, s kljukastim križem na sredi. Kot da bi bil rdeči nacifašizem, ki se je leta 1941 (po nacistično-sovjetskem prijateljskem paktu 1939) znesel nad nami, danes spet na pohodu.

Pred nekako dvajsetimi leti je Antony Giddens na London School of Economics govoril o neki "tretji poti", ker on, laburist, torej britanski socialist, že nikjer ni več videl levičarskih idealov. Tudi to se kot poskus ni prijelo, niti pod vlado Tonyja Blaira ne, za katerega se pa tudi že ni več vedelo, kaj je, saj je kot laburist-socialist učinkoval kot svoje nasprotje.

Skratka, če še tako poskušamo, nobeno frontaštvo ali narodnoosvobodilno nostalgično razpoloženje ne more vnesti nikakršne življenjske sile današnjemu slovenskemu trenutku. To lahko doseže le trezno poslovanje na podlagi (kmečke) zdrave pameti.

Zdaj se je nekdo spomnil še enega nostalgičnega pojma: Upor. Naplavina iz preteklosti je nekomu predočila pesem Mateja Bora iz leta 1941:/"Razpnite čez ves svet vešala,/naš bog so rop, požig, umor!/Divjajte! Kri je zakričala!/Glavo je dvignil v nas upor!"/ A verjetno bomo zaman čakali, da se bodo današnji kolesarji v tolikšni meri uprli, da bi se prelevili v nekdanje delovne brigade. Zaman bomo čakali, da bodo postali "… četa, vihrava razgreta", ki "lopate bo vzela, na delo hitela". Iz udobnega kavča, z močno finančno podporo, je po eni strani lahko, po drugi pa za zdravega človeka zelo težko in kontradiktorno za danes propagirati progresizem iz devetnajstega stoletja.

Upor, torej, a upor proti komu ali čemu? Najbrž proti samim sebi in proti zdravemu razumu.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

stop, prekinitev, simbol
Poslanka Levice Nataša Sukič bi prepovedala nekatere medije
  • 12. 11. 2024
Sodobni Pilati
  • 25. 04. 2025
Dekonstrukcija stroke in realnosti
  • 24. 04. 2025

Ekskluzivno za naročnike

mozaik, marko ivan rupnik, umetnost, center aletti
Sakralna umetnost v primežu moralne presoje
25. 4. 2025 ob 18:08
Sodobni Pilati
25. 4. 2025 ob 6:00
moziak, mark ivan rupnik, škoifjska klasična gimnazija, umetnost
Umetnik in njegova umetnost
24. 4. 2025 ob 9:00
Vse naročniške vsebine