Nižji ali višji davki je v bistvu dilema, ali upravljanje z denarjem zaupamo ljudem ali to prepustimo politikom

Foto: Pixabay
Levičarji in sindikalisti, ki nasprotujejo znižanju davkov, bi morali pod nujno prebrati Hazlittovo[1] knjigo: Ekonomija v eni lekciji. V poglavju »Zmota o razbiti šipi« je zdravorazumsko razložena njihova zmota (ali pa namerno zavajanje).

Če na kratko povzamem, v tem poglavju Hazlitt spregovori o nasilnežu, ki v pekovo izložbo zaluča opeko in pobegne. Okoli razbite šipe se nabere množica radovednežev in eden izmed njih besnemu peku razloži, da ima njegova nesreča tudi svetlo plat: kolikor bo stala šipa, bo zaslužek za steklarja (kako pa bi sploh lahko obstajali steklarji, če se ne bi razbila nobena šipa), poleg tega pa je potrebno upoštevati »pomnoževalni učinek«, steklar bo denar zapravil naprej pri drugih trgovcih ali obrtnikih, ko jim bo plačal, oni pa bodo potrošili denar naprej …

Če pomislimo na pomnoževalni učinek, nasilnež sploh ni več baraba ampak že kar javni dobrotnik. Vendar pa, pek je nameraval denar, ki bo sedaj šel za šipo, potrošiti pri krojaču, namesto, da bi imel izložbo in obleko, se bo moral zadovoljiti s steklom, ki ga sploh ni potreboval. Steklarjev dobitek pomeni krojačevo izgubo posla. Vendar pa, skupnost vidi steklarjevo delo, krojačevo izgubo dela pa ne in zato skupnost dejanje nasilneža razumejo kot nekaj kar spodbuja posle.


Posnetek komentarja gostujočega avtorja je na voljo na koncu prispevka.




In če citiram Walterja E. Williamsa[2]: Kolikokrat smo že slišali župane, vodje sindikatov in mestne ali državne uslužbence trditi, da javno financirani gradbeni projekti kot so konvencijski centri in nove športne arene z novimi delovnimi mesti, ustvarjajo dodatno korist? S tem samo ponavljajo Hazlitovo »Zmoto o razbiti šipi«. Denar za financiranje teh projektov je potrebno pobrati davkoplačevalcem. Če bi smeli davkoplačevalci obdržati denar, bi ga porabili za kaj drugega – za avtomobile, prenove domov, počitnice, investicije, izobrazbo, itn.
Politiki, ki zahtevajo obdavčenje kot sredstvo za ustanovitev novih delovnih mest, imajo veliko prednost, kajti projekti, ki trošijo javni denar, so zelo imenitni, vsem na očeh.

Potrebujejo reveže


Politiki, ki zahtevajo obdavčenje kot sredstvo za ustanovitev novih delovnih mest, imajo veliko prednost, kajti projekti, ki trošijo javni denar, so zelo imenitni, vsem na očeh. Politiki pa ljubijo vidne porabnike teh koristi, ki vedo koga bodo volili pri naslednjih volitvah. Politiki prav tako ljubijo nevidne žrtve, ki se jim niti ne sanja, kaj je vzrok njihove mizerije (med ostalim tudi visoki davki – op. avtorja), in zato ne grozijo, da se jim bodo na voliščih maščevali.

Levičarji rabijo visoke davke, saj s tem lahko »futrajo« svojo bazo, delajo neracionalne projekte … skratka brezskrbno trošijo denar, ki ni njihov. Oboji pa, tako levičarji kot sindikalisti, rabijo čim več revnih, revnih, ki ne vedo zakaj so revni in ne opazijo vzrokov za svojo revščino. Levičarji potrebujejo čim širšo volilno bazo, za katero velja vsi enaki, vsi revni, sindikalisti pa čim več članov, ki osmišljujejo njihov obstoj. Oboji bi bili brez revežev nič.

In še ena podrobnost, bistvena za razumevanje zavzemanja za višje davke. Osnovna razlika med levičarji in desničarji (avtorja ne poznam): Desničarji se zavzemajo za nižje davke, ker ljudem zaupajo in verjamejo, da so ljudje racionalni in odgovorni ter znajo sami najboljše ravnati s svojim denarjem. Levičarji pa ljudem ne zaupajo in menijo, da so ljudje neracionalni in neodgovorni ter ne znajo sami ravnati s svojim denarjem, zato bi ga, preko višjih davkov, radi upravljali oni.

Avtor članka je dr. Štefan Šumah




[1] Henry Hazlitt (1894-1993): Economics in One Lesson

[2] Williams v Ebeling: Zagovorniki svobode




Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike