Nista še namreč umevala pisma, da mora od mrtvih vstati (Jn 20,9)

Prvinsko hrepenenje po večnem življenju, po vstajenju, je zapisano v človeško naravo. V Jezusovem času so stari Latinci to željo izražali z rekom: »Non omnis moriar – Ves ne bom umrl.« Njihovi sodobniki Grki so isto upanje opisovali kot borbo med ljubeznijo in smrtjo – erosom in thanatosom. Pesnik goriški Slavček je v prejšnjem stoletju isto izrazil s pesniškim vzdihom: »V svojih delih živel sam boš večno.«

V stari zavezi je trpeči Job ob pogledu na svoje razpadajoče se telo upal, da bo njegova koža zopet gladka in bo obdajala telo. Ko prerok opisuje usodo Božjega izvoljenca, zatrdi, da Gospod ne bo dovolil, da bi doživel trohnobo groba. Psalmist svojo prošnjo Boga za dolgo življenje in željo, da bi ga vedno hvalil, izrazi skoraj polemično, da ga v podzemlju ne bo mogel hvaliti.

V novi zavezi Jezus na samem začetku svojega javnega delovanja učencem napove, da mora iti v Jeruzalem, da bo tam trpel, umrl in vstal od mrtvih. Stvarnost vstajenja je prisotna kot neposredno kot razlaga, kaj je vstajenje, posredno pa v načinu njegovega delovanja, ko so učenci sami zaključili, da uči kot tisti, ki ima oblast, da dela čudeže z močjo, ki presega celotno njihovo versko izkušnjo. Učence je na poseben način nagovoril Jezusov odnos do vseh oblastnikov, verskih, političnih, domačih in tujih, posebej pa njegovo dostojanstvo med sojenjem, trpljenjem, križanjem in smrtjo, ko se je ves izročil Očetu.

V vseh teh skrajno težkih in zahtevnih okoliščinah, so učenci v njem odkrivali novo moč, ki je obvladovala in presegala ves uničevalni nalet hudobije vsega sveta. Ob pogledu na takšnega Učenika, kakor ga do takrat še niso poznali, se je v njih prebujalo spoznanje, da je Kristus Božji Sin tudi kot Jezus iz Nazareta, torej Božji Sin kot pravi človek in, da v Njem deluje skupaj s človeško naravo tudi njegova Božja narava. Začeli so spoznavati, da v Jezusu iz Nazareta deluje Njegova Božja narava, ki ne more podleči moči trpljenja, smrti in temini groba.

Za učence pa je vsekakor ostala skrivnost, kako je mogoče povezati Jezusovo človeško naravo, v kateri je delovala Božja moč, s človeško naravo v kateri ne sobiva Božja narava kot v Kristusu. Z Jezusovim vstajenjem od mrtvih, se je zgodil nov čudež, namreč, da vstali Gospod deluje v vsakem človeku, ki ga sprejme kot vstalega in poveličanega Božjega Sina. Po Kristusovem vstajenju je vsak človek odprt za isto moč, ki je Kristusa obudila od mrtvih.

Ko sta Peter in Janez stala v odprtem in praznem grobu, se je v njima prebujalo spoznanje, da je Jezus iz Nazareta, ki je imel tudi človeško naravo, moral vstati od mrtvih, ker je njegova Božja narava preustvarila njegovo človeško naravo.Jezusovo trpljenje, smrt in bivanje v grobu je bilo skrivnostno novo ustvarjanje njegove človeške narave.

V luči razodetja, pisma, sta učenca v odprtem grobu začela spoznavati, da sta sama povabljena v udeleženost v ta nov poseg Očeta v svojega Sina kot Človeka in v stvarstvo ter vsakega človeka, ki želi sprejeti novo stvarnost.

Veselo in blagoslovljeno veliko noč!