(Ne)zaželena golota, ki je združila progresivce in konservativce

POSLUŠAJ ČLANEK
Veliko medijske pozornosti v svetu športa je v zadnjem času vzbudil upor norveških rokometašic na mivki, ki niso želele igrati v predpisanih bikinijih, ampak v kratkih hlačah. Tudi nemške gimnastičarke so v podobnem duhu kratke drese zamenjale z dolgimi.

V podpori športnicam so se združili celo običajni nasprotniki - progresivci in konservativci - ter spodbudili premislek. Kaj za sabo skriva problem seksualizacije ženskega športa in kako se ga (ne) znebiti, razmišljamo v komentarju uredništva.

Norveška ekipa rokometašic na mivki je bila kaznovana zaradi kršenja pravil o uniformi oz. dresih; na tekmi za tretje mesto so namreč športnice namesto dovoljenih bikinijev nosile oprijete kratke hlače. Evropski rokometni zvezi (EHF) bodo morale plačati globo v višini 1.500 evrov, ker, po pojasnilu pristojnih, kratke hlače niso v skladu s pravilnikom Mednarodne rokometne zveze o športnih dresih. V tem piše, da morajo ženske športnice nositi “oprijet bikini spodnji del z izrezom ob straneh proti vrhu nog, stranska širina tega pa ne sme presegati 10 cm.”

Norveška reprezentanca je sicer že pred začetkom prvenstva prosila EHF, naj jim dovoli igrati v kratkih hlačah, saj so bikiniji pri igranju na mivki nepraktični in za nekatere ponižujoči. Mednarodna rokometna zveza se je odzvala le z opozorilom, da bo vsakršno kršenje pravil sankcionirano, Norvežanke pa so reči v tekmi s Španijo vzele v svoje roke.

Nemudoma jih je podprla domača, Norveška rokometna zveza, in zagotovila, da bo plačala kazen. “Zelo ponosni smo na dekleta, ki so med prvenstvom dvignila glas in povedala, da imajo dovolj! Skupaj se bomo še naprej borili za spremembo pravil, da bodo športniki lahko igrali v oblačilih, ki jim ugajajo,” so povedali. Poteza športnic pa je požela odobravanje in podporo tudi s celega sveta.

“Te bikinke ne prekrivajo niti deset centimetrov v nobeno smer. Moška ekipa nosi kratke hlače. Seksualizacija športnic se mora takoj prenehati," je denimo tvitnila legendarna tenisačica Billie Jean King.

https://twitter.com/BillieJeanKing/status/1417628052134187008?ref_src=twsrc%5Etfw%7Ctwcamp%5Etweetembed%7Ctwterm%5E1417628052134187008%7Ctwgr%5E%7Ctwcon%5Es1_&ref_url=https%3A%2F%2Fwww.24ur.com%2F

Oglasila se je tudi zvezdniška pevka Pink in se ponudila, da dekletom plača kazen: "Zelo sem ponosna na norveško žensko ekipo, ki sodeluje v rokometu na mivki, za njihov upor izjemno seksističnim pravilom o njihovi 'uniformi'. Evropska rokometna zveza bi morala biti kaznovana za seksizem. Bravo, dekleta. Z veseljem bi za vas poravnala kazen. Kar nadaljujte!"

https://twitter.com/Pink/status/1419127641068630016?ref_src=twsrc%5Etfw%7Ctwcamp%5Etweetembed%7Ctwterm%5E1419127641068630016%7Ctwgr%5E%7Ctwcon%5Es1_&ref_url=https%3A%2F%2Fwww.24ur.com%2F

Norvežanke pa niso bile edine, ki so se v zadnjem času zavzele za kaj takega. Nemška ekipa gimnastičark na letošnjih olimpijskih igrah se je odločila, da bodo tekmovalke v znak protesta proti seksualizaciji ženskega športa nosile neobičajne dolge drese, ki pokrivajo tudi noge vse do gležnjev.

Večina “progresivno” misleče javnosti se je v kontekstu incidentov opredelila za popolno svobodno izbiro: naj bo športnicam dovoljeno nositi tisto, kar jim pač ugaja. S tem so se postavili proti vsem, sedanjim in nekdanjim, “opresivnim” pravilom, ki so se skozi leta sicer močno spreminjala.

Ob začetkih množičnega ženskega športa v 19. stoletju so družbene norme narekovale, naj bo telo ženske, ki se udeležuje (njej primernega) športa, čim bolj zakrito in dostojanstveno. Z valovi feminizma so se reči sproščale, hlače so izpodrivale obleke in krila, dokler niso dresi postali praktično enaki moškim (košarka, nogomet ...) ali pa z izdatno spodbudo spolne revolucije v 60-ih letih izjemno “pomanjkljivi”. Zadnje se je zgodilo predvsem pri tradicionalno bolj ženskih športih (gimnastika, odbojka ...).

Novo zavezništvo?


A ne le somišljeniki feminizma – upor športnic so, čeprav z drugega zornega kota, podprli tudi “moralno togi” konservativci, kot na tviterju ugotavlja Blaž Podobnik. Za uvid v njihovo argumentacijo je najpriročneje pogledati, kaj ima o tem povedati Katoliška cerkev.

V duhu Katoliške akcije za dekleta, ki je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja spodbudila pravo vojno proti nečistosti, je papež Pij XII. mlade posebej poklical k junaštvu, potrebnemu za upor proti nemoralnosti sodobne mode, zabavne industrije, javnega mnenja, pa tudi športa. Specifično je omenil štiri stvari, ki naj se jih mlada dekleta ognejo za vsako ceno: oblekam, ki komaj pokrijejo telo ali so narejene tako, da poudarijo, kar bi morale raje zakriti, športom, ki so izvajani v takšnih oblačilih, in ekshibicionizmu brez vsaj najmanjšega standarda spodobnosti.

Papež je naslovil tudi praktične ugovore mladih – kako naj izvajam akrobatiko v dolgi obleki, npr. – in spomnil na primere svetnic, ki so vse žrtvovale za svojo čistost: “Ali vendar ne boste, za Božjo voljo, v zavzemanju za krepost, našle na dnu svojih src poguma in moči za žrtvovanje kančka dobrega počutja – fizične prednosti, če želite – da ohranite varno in čisto življenje vaših duš?” Dodal je še eno pomembno misel: “Če človek nima pravice ogroziti fizičnega zdravja drugega za lasten užitek, koliko manj pravice ima tedaj ogroziti njegovo duševno zdravje ... Če bi le nekatera krščanska dekleta slutila skušnjave in padce, ki jih v moških lahko povzročijo z obleko in obnašanjem, čemur same ne pripisujejo velikega pomena, bi bile zaprepadene nad odgovornostjo, ki je njihova.”

https://twitter.com/cvetovljan/status/1418167319055020032

KOMENTAR: Urban Šifrar
Rešitev: več svobode ali nove vrednote?
V ženskem športu se dogaja upor. Zanimivo je opazovati in špekulirati, v kolikšni meri ga spodbuja klasični feministični boj proti opresorju, ki skuša drugim oblastno pisati pravila, v kolikšni meri pa povsem naraven čut za spodobnost – gotovo je nekaj tudi tega. Razsežnosti seksualizacije ženskega športa so velikanske, kar dokazujejo tudi podatki o iskanjih na pornografskih straneh. A tega problema ne bomo odpravili z večjo liberalizacijo pravil. S tem, da ženske napravimo bolj podobne moškim - morda, a tako tvegamo še večje pasti in družbene stranpoti. Moških z nobenim vzgojnim programom (dokler ne vključuje hormonskih sprememb) ne bomo pripravili do tega, da bi privlačno športnico najprej videli kot športnico in šele nato kot privlačno. Vsaj ne, dokler na prave karte igra svetovna kapitalistična miselnost, ki dobro ve, kaj se prodaja in kje smo ljudje najbolj občutljivi. Vsaj ne, dokler je nebrzdano poželenje tako normalizirano kot danes, za kar smo v začaranem krogu krivi tako moški kot ženske, ki so, – ne po svoji krivdi – izgubile celo zadnji instinkt za spodobnost, kot bi rekel Pij XII. Rešitev gre zato najprej iskati v ozaveščanju, komunikaciji med spoloma, da se kot posamezniki in družba zavemo, za kako močne in občutljive stvari gre pri spolnosti. Nato pa v ustoličenju čistosti in spodobnosti za ene najpomembnejših vrednot, ki jim je podrejeno vsakršno telesno ali čustveno ugodje – in s tem prej kot v družbi začnimo v lastni duši. Žal je za svet vse to absurd, zato nam je potreben toliko večji pogum. A Dovolj ti je moja milost, pravi Gospod ...
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike