Veliko medijske pozornosti v svetu športa je v zadnjem času vzbudil upor norveških rokometašic na mivki, ki niso želele igrati v predpisanih bikinijih, ampak v kratkih hlačah. Tudi nemške gimnastičarke so v podobnem duhu kratke drese zamenjale z dolgimi.

V podpori športnicam so se združili celo običajni nasprotniki – progresivci in konservativci – ter spodbudili premislek. Kaj za sabo skriva problem seksualizacije ženskega športa in kako se ga (ne) znebiti, razmišljamo v komentarju uredništva.

Norveška ekipa rokometašic na mivki je bila kaznovana zaradi kršenja pravil o uniformi oz. dresih; na tekmi za tretje mesto so namreč športnice namesto dovoljenih bikinijev nosile oprijete kratke hlače. Evropski rokometni zvezi (EHF) bodo morale plačati globo v višini 1.500 evrov, ker, po pojasnilu pristojnih, kratke hlače niso v skladu s pravilnikom Mednarodne rokometne zveze o športnih dresih. V tem piše, da morajo ženske športnice nositi “oprijet bikini spodnji del z izrezom ob straneh proti vrhu nog, stranska širina tega pa ne sme presegati 10 cm.”

Norveška reprezentanca je sicer že pred začetkom prvenstva prosila EHF, naj jim dovoli igrati v kratkih hlačah, saj so bikiniji pri igranju na mivki nepraktični in za nekatere ponižujoči. Mednarodna rokometna zveza se je odzvala le z opozorilom, da bo vsakršno kršenje pravil sankcionirano, Norvežanke pa so reči v tekmi s Španijo vzele v svoje roke.

Nemudoma jih je podprla domača, Norveška rokometna zveza, in zagotovila, da bo plačala kazen. “Zelo ponosni smo na dekleta, ki so med prvenstvom dvignila glas in povedala, da imajo dovolj! Skupaj se bomo še naprej borili za spremembo pravil, da bodo športniki lahko igrali v oblačilih, ki jim ugajajo,” so povedali. Poteza športnic pa je požela odobravanje in podporo tudi s celega sveta.

“Te bikinke ne prekrivajo niti deset centimetrov v nobeno smer. Moška ekipa nosi kratke hlače. Seksualizacija športnic se mora takoj prenehati,” je denimo tvitnila legendarna tenisačica Billie Jean King.

Oglasila se je tudi zvezdniška pevka Pink in se ponudila, da dekletom plača kazen: “Zelo sem ponosna na norveško žensko ekipo, ki sodeluje v rokometu na mivki, za njihov upor izjemno seksističnim pravilom o njihovi ‘uniformi’. Evropska rokometna zveza bi morala biti kaznovana za seksizem. Bravo, dekleta. Z veseljem bi za vas poravnala kazen. Kar nadaljujte!”

Norvežanke pa niso bile edine, ki so se v zadnjem času zavzele za kaj takega. Nemška ekipa gimnastičark na letošnjih olimpijskih igrah se je odločila, da bodo tekmovalke v znak protesta proti seksualizaciji ženskega športa nosile neobičajne dolge drese, ki pokrivajo tudi noge vse do gležnjev.

Večina “progresivno” misleče javnosti se je v kontekstu incidentov opredelila za popolno svobodno izbiro: naj bo športnicam dovoljeno nositi tisto, kar jim pač ugaja. S tem so se postavili proti vsem, sedanjim in nekdanjim, “opresivnim” pravilom, ki so se skozi leta sicer močno spreminjala.

Ob začetkih množičnega ženskega športa v 19. stoletju so družbene norme narekovale, naj bo telo ženske, ki se udeležuje (njej primernega) športa, čim bolj zakrito in dostojanstveno. Z valovi feminizma so se reči sproščale, hlače so izpodrivale obleke in krila, dokler niso dresi postali praktično enaki moškim (košarka, nogomet …) ali pa z izdatno spodbudo spolne revolucije v 60-ih letih izjemno “pomanjkljivi”. Zadnje se je zgodilo predvsem pri tradicionalno bolj ženskih športih (gimnastika, odbojka …).

Novo zavezništvo?

A ne le somišljeniki feminizma – upor športnic so, čeprav z drugega zornega kota, podprli tudi “moralno togi” konservativci, kot na tviterju ugotavlja Blaž Podobnik. Za uvid v njihovo argumentacijo je najpriročneje pogledati, kaj ima o tem povedati Katoliška cerkev.

V duhu Katoliške akcije za dekleta, ki je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja spodbudila pravo vojno proti nečistosti, je papež Pij XII. mlade posebej poklical k junaštvu, potrebnemu za upor proti nemoralnosti sodobne mode, zabavne industrije, javnega mnenja, pa tudi športa. Specifično je omenil štiri stvari, ki naj se jih mlada dekleta ognejo za vsako ceno: oblekam, ki komaj pokrijejo telo ali so narejene tako, da poudarijo, kar bi morale raje zakriti, športom, ki so izvajani v takšnih oblačilih, in ekshibicionizmu brez vsaj najmanjšega standarda spodobnosti.

Papež je naslovil tudi praktične ugovore mladih – kako naj izvajam akrobatiko v dolgi obleki, npr. – in spomnil na primere svetnic, ki so vse žrtvovale za svojo čistost: “Ali vendar ne boste, za Božjo voljo, v zavzemanju za krepost, našle na dnu svojih src poguma in moči za žrtvovanje kančka dobrega počutja – fizične prednosti, če želite – da ohranite varno in čisto življenje vaših duš?” Dodal je še eno pomembno misel: “Če človek nima pravice ogroziti fizičnega zdravja drugega za lasten užitek, koliko manj pravice ima tedaj ogroziti njegovo duševno zdravje … Če bi le nekatera krščanska dekleta slutila skušnjave in padce, ki jih v moških lahko povzročijo z obleko in obnašanjem, čemur same ne pripisujejo velikega pomena, bi bile zaprepadene nad odgovornostjo, ki je njihova.”

Rešitev: več svobode ali nove vrednote?

V ženskem športu se dogaja upor. Zanimivo je opazovati in špekulirati, v kolikšni meri ga spodbuja klasični feministični boj proti opresorju, ki skuša drugim oblastno pisati pravila, v kolikšni meri pa povsem naraven čut za spodobnost – gotovo je nekaj tudi tega.

Razsežnosti seksualizacije ženskega športa so velikanske, kar dokazujejo tudi podatki o iskanjih na pornografskih straneh. A tega problema ne bomo odpravili z večjo liberalizacijo pravil. S tem, da ženske napravimo bolj podobne moškim – morda, a tako tvegamo še večje pasti in družbene stranpoti.

Moških z nobenim vzgojnim programom (dokler ne vključuje hormonskih sprememb) ne bomo pripravili do tega, da bi privlačno športnico najprej videli kot športnico in šele nato kot privlačno. Vsaj ne, dokler na prave karte igra svetovna kapitalistična miselnost, ki dobro ve, kaj se prodaja in kje smo ljudje najbolj občutljivi. Vsaj ne, dokler je nebrzdano poželenje tako normalizirano kot danes, za kar smo v začaranem krogu krivi tako moški kot ženske, ki so, – ne po svoji krivdi – izgubile celo zadnji instinkt za spodobnost, kot bi rekel Pij XII.

Rešitev gre zato najprej iskati v ozaveščanju, komunikaciji med spoloma, da se kot posamezniki in družba zavemo, za kako močne in občutljive stvari gre pri spolnosti. Nato pa v ustoličenju čistosti in spodobnosti za ene najpomembnejših vrednot, ki jim je podrejeno vsakršno telesno ali čustveno ugodje – in s tem prej kot v družbi začnimo v lastni duši.

Žal je za svet vse to absurd, zato nam je potreben toliko večji pogum. A Dovolj ti je moja milost, pravi Gospod …

21 KOMENTARJI

      • Odgovor Igorju: je velika razlika med “zaželeno” (storiš, če želiš) in “zahtevano” (moraš storiti, sicer sledi kazen), kajne ?

        Kaj pa ima ena tako butasta zahteva opraviti z uspehom v tem športu? S kakšno pravico se neki “organizatorji” odločajo, kako naj bodo oblečene ženske in kako moški – in pri tem dobesedno povozijo občutke tekmovalk?

  1. Športniki in športnice, morajo imeti pravico SOGLAŠANJA, katere in kakšne – drese bodo oblekli.
    “Obleka naredi človeka”, je star pregovor.

    Človek se počuti dobro, ko se obleče to, kar njemu ustreza. Zadovoljen človek, pa je vsekakor bolj uspešen. To velja tudi v ŠPORTU.

  2. To je res. Tudi sama sem se zelo začudila, ko so mi moški, ki jih imam za popolnoma fajn ljudi, potrdili, da gledajo ženski tenis in žensko odbojko, zato ker dobro zgledajo te pomanjkljivo oblečene ženske. Ne zaradi športne igre, oziroma eno z drugim. Puncam se to sploh ne sanja.

  3. Zdaj je v modi uniseks. Ukinit ženske in moške športe in narediti spolno nevtralne športe, odprte za vsakogar. Itak imamo po novem ca 100 različnih spolov in vsak je to, kar sam izbere.
    Obleče pa naj se vsak kot se počuti. Predpisovanje športnega dresa je vendar nasilje nad svobodo posameznika.

  4. Se mi je pa zdelo vedno zanimivo, kako so moški sami sebi (ker so bili do pred kratkim (in so pravzaprav še) v večini na položajih tovrstnega odločanja oz. glavni moralni teoretiki, ki so usmerjali družbo) omejevali pogled na žensko telo.

    Medtem ko si recimo moškim ni treba pokrivati oprsja, si ga ženske morajo. Torej so ravno oni prikrajšani za užitke, ženske pa to pri moških lahko gledajo. Pripadnice tistega spola, ki so tradicionalno bile označene za k**be, če so samo pogledale za moškim, medtem ko literatura opeva razne Casanove, Don Juane,…

    Kdo bi razumel …

    • Saj je kar nekako razumljivo… Do pred nedavnim je bila poroka nekaj samoumevnega in tudi to, da je moški ob poroki prevzel odgovornost za svojo ženo, je bila splošna norma. Torej je bilo večini v interesu, da svojo ženo “zaščiti” pred pogledi drugih moških in možnimi priložnostmi za nezvestobo.
      Zdaj, ko je veliko bolj razširjena in normalizirana promiskuiteta, velja miselnost, da lahko vsak moški gleda/osvaja vsako žensko, zato je večini moških v interesu, da imajo na razpolago čimveč možnosti za ogledovanje in osvajanje. Enostavno, čeprav na prvi pogled preseneti, ker je sprememba tako drastična in precej hitra.

  5. Dekleta imajo prav.

    Tile dresi so za na plažo in ne za igrišče.

    Vsaaka človeška dejavnost ima svoja estetska merila.

    Ubogi tisti dedci, ki se samo na športnih terenih lahko ogledajo goloto.

    Da bi sami katero slekli, pa nimajo korajže.

  6. Punce imajo prav! So športnice, so ženske in imajo svoje dostojanstvo. Niso kos mesa, ki si ga moški lahko po želji ogledujejo. Naj bodo oblečene tako, kot si same želijo.
    Evropska rokometna zveza – za to pa nimam besed, da so ji rokometašice dolžne plačati kazen. Fuj, pa še taka rokometna zveza.
    Bikini so za na plažo in za nikamor drugam. Večina žensk ima rada tudi normalne, spodobne kopalke in se ne rada razkazuje.

  7. “Golota” je združila samo skrajneže enega in drugega pola. Večina ljudi z njo nima nobenih težav. Odbojka na mivki se igra na plažah in sem sodijo tudi kopalke. Izgleda, da se nekateri raje kopate v kratkih majicah in kratkih hlačah.

    • Ko se igra na plaži, se seveda naj igra v kopalkah. Ko se igra na turnirju, po možnosti pol ure vožnje do najbližje obale, pa kopalke nimajo več nobenega smisla. Še posebej če moški lahko igrajo v “normalni” odbojkarski opravi, ženske so pa za enako opremo kaznovane, je očitno, da to pravilo nima pravega smisla, razen prisile igralk, da lahko zveza/organizator zasluži na račun njihove razgaljenosti. Če bi bila možnost prostovoljna ali samo spodbujana, bi bilo sprejemljivo, ko je zahtevana, postane necivilizirano.

  8. Očitno so najbolj goreči pistaši golote le odsluženi dedci, ki se od daleč naslajajo ob ženskih čarih.

    Duha in telo buri oblečena ženska.

    Ko se sleče, je ptrebna le še akcija.

  9. Z obžalovanjem sem tudi samega sebe zalotil pri tem, da sem diskrimatoren do sodržavljanov, ki jih ne zanimajo ženske in gola ženska telesa.

    Kdaj bomo pa za njih pogrnili okroglo mizo in udarili debato o estetskih kriterijih moške golote za te vrste sladokuscev?

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime