Neskončna lahkost govorjenja drugim, kaj naj delajo

Enkrat sem se lotil dnevnega branja Svetega pisma z namenom, da ga v enem letu preberem v celoti. Odnehal sem enkrat aprila. Lani sem se ponovno lotil dnevnega branja Svetega pisma, pravzaprav poslušanja podkasta Bible in a Year (Biblija v enem letu). Odnehal sem sredi avgusta. Enkrat sem se odločil, da bom pretekel polmaraton. Premalo sem treniral in po 14 kilometrih sem zaradi bolečin v kolenu odstopil. Odločil sem se, da me to ne bo ustavilo, zato sem poiskal pomoč strokovnjaka za tek, ki mi je pomagal popraviti mojo tekaško tehniko in mi napisal program treninga. Pet mesecev sem treniral po programu in uspešno pretekel Ljubljanski maraton. (Prijatelj me je podražil, če sem ga res pretekel - glede na čas, ki sem ga dosegel. Komik Jim Gaffigan pa vse, ki se hvalijo, da so pretekli maraton, vpraša: »Si zmagal?«)

Lahko bi naštel še cel kup takšnih in podobnih primerov iz svojega življenja: primerov, ko si nekaj želim in je celo – v največji možni meri – odvisno samo od mene, pa na koncu vseeno (z)grešim (zastavljeni cilj). Kar hočem povedati je, da živimo v nepopolnem svetu in da smo nepopolni. Prizadevati si za popoln svet je potemtakem sizifovo delo. (Če še nisi, si preberi Čušinovo kolumno iz prejšnje številke.) Kaj pa prizadevati si za boljši svet? Verjetno tudi, ampak se mi vseeno zdi smiselno in celo nujno. Kaj za to lahko storim jaz?