Nekaj gnilega je v slovenski šoli

Mnogokrat in v različnih okoliščinah uporabljeni navedek iz Shakespearovega Hamleta se zdi primeren tudi za naše šolstvo. Torej: nekaj gnilega je v slovenskem šolstvu. Dokazi za to v valovih pljuskajo v javnost in celo v (samo)cenzurirane medije. Najeti in tudi samozvani razlagalci neodvisnosti, strokovnosti, predvsem pa nujnosti za monopol nekonkurenčnega javnega (to je državnega) šolstva pa še kar iz leta v leto vrtijo razmajano in za silo popravljeno lajno o zavidljivi kakovosti naših šol. Rezultati mednarodnih primerjav in raziskav o našem šolstvu pač govorijo drugače.

Preletimo nekaj težav, ki so si pred nedavnim iz šol utrle pot v medije.

Maturantski ples

Na mariborski III. gimnaziji so že ob božiču razmišljali in se prepirali o maturantskem plesu. Težava, kot bi lahko pričakovali, ni bila v tem, ker dijaštvo prehiteva in namesto resnega učenja že sredi zime fantazira o maturantskem plesu. Spor so zakuhali starši, ki so nasprotovali, da bi oni oziroma njihovi otroci na maturantskem plesu krili stroške za večerjo učiteljev. Sporna večerja učiteljev je le vrh ledene gore, kajti bistvo nesporazumov se skriva tako v Mariboru kot tudi drugod v nenadzorovanem vrtoglavem zaslužkarstvu organizatorjev morebitnih plesnih vaj in maturantskih plesov. Cene letijo v nebo in marsikatera družina zaradi pomanjkanja ne ve, kako plačati vstopnice za ožje družinske člane maturantov. Še huje je v družinah, ki težko izpolnijo pričakovanja polzrelih maturantk pri nakupu dragih cunjic. Velik strošek, namenjen razkazovanju samo za pol večera, kajti od polnoči do jutra so maturantke in maturanti na nekem drugem zabavišču v raztrganih kavbojkah in potiskanih majicah. 

Maturantskemu plesu sledijo maturitetni izpiti. Javna skrivnost je, da se četrtošolci zvečine učijo po izpitnih katalogih posameznih maturitetnih predmetov. Učni predmeti, ki niso maturitetni, so zanje balast, da ne rečemo španska vas. Od številnih zablod slovenske mature najbolj bode v oči esej iz slovenskega jezika in književnosti. Dijaki morajo prebrati kar tri (3!) leposlovna dela, na osnovi katerih pišejo esej. To pa še ni vse: izvirnost in pronicljivost zapisane misli v eseju pri ocenjevanju ni nagrajena, ampak kaznovana.

Ne pozabimo še na zlato jamo, v kateri rudarijo organizatorji maturantskih izletov, ki se morda ponekod po pomoti še vedno imenujejo ekskurzije.

Odvetniške storitve

Ne samo turistične agencije, tudi odvetniki lepo služijo v slovenskih državnih šolah. Kje ravnatelji najdejo denar za njihove storitve in s čim vse so zaradi tega neposredno ali posredno prikrajšani šolarji in dijaki, pa seveda tudi učitelji, lahko samo ugibamo.

V Domovini (9. 1. 2025) smo prebrali, da ja med odvetniki, ki mastno služijo v državnih šolah in drugih javnih zavodih, verjetno rekorderka Jožica Bauman Gašperin. Od leta 2003 je pospravila 4,1 milijona evrov, največ (141.000 evrov) v eni od ljubljanskih šol. Halo, minister, halo, doživljenjski sindikalist, državni svetnik in bivši svak Branimir Štrukelj!

Šolske oblasti si izmišljujejo nove in nove pravno-upravne kaprice, ki jim ravnatelji niso kos. Tudi zaposleni in celo starši v prenormirani družbi sprožajo pravne spore proti šolam. Ob vseh mogočih direktoratih in inštitutih, ki praviloma mešajo le meglo, slovenska šolska oblast žal ni sposobna (ali pa noče) ustanoviti pravne službe pri ministrstvu, ki bi pomagala reševati ali bi celo prevzela najbolj zamotana pravna vprašanja, s katerimi se neuspešno ubadajo ravnatelji državnih(!) šol in ob tem mastno plačujejo odvetnike.

Nasilje v šolah

Ne moremo trditi, da prepirov in ravsov ali celo pretepov v šolah nekoč ni bilo. Bili so in v veliki večini primerov jim je bilo učiteljstvo kos. Danes je drugače in razmere so neobvladljive. Fizičnemu nasilju se je v zadnjih letih pridružilo psihično nasilje, pogosto podprto z uporabo družbenih omrežij.

Fizičnemu nasilju se je v zadnjih letih pridružilo psihično nasilje, pogosto podprto z uporabo družbenih omrežij.

Kako iz nezavidljivega stanja v naših šolah in kako se spoprijeti z naraščajočim nasiljem, so se spraševali na posvetu v Državnem svetu 17. januarja letos. Ne na vladi, ne v Državnem zboru, ampak v Državnem svetu, ki mimo njiju edini prepoznava resnične probleme v naši državi. Razpravljavci so bili plat zvona, pripovedovali so o skokovitem porastu nasilja, fizičnega, psihičnega in spletnega. Na robu umljivega je bila pripoved udeleženca posveta o uporabi lažnega profila na družbenem omrežju, s katerim so učenci svojega sošolca zlorabili, ga zasmehovali in malo je manjkalo, da bi si nesrečnež vzel življenje. Ali pa trditev enega od ravnateljev, češ da so v njihovi šoli doživeli nasilje, ki meji na mafijski obračun.

Armada varnostnikov, ki naj bi v šolah nadomestila že zdavnaj poteptano avtoriteto učiteljev, je drago in neučinkovito preprečevanje nasilja med vrstniki. Najti je treba drugo rešitev.

Nasilje nad ravnateljem

V Kočevju se še kar piše zgodovina. V jeseni 1943 sta bila tam zbor odposlancev in zločinski kočevski sodni proces. Decembra 1943 so partizani dotolkli domobrance in pri tem uničili grad in središče mesta. Proti koncu lanskega leta se je začel »kočevski proces 2.0«.

V zimi 2024/25 se je v Kočevju vnel spopad, pri katerem sicer ne teče kri in tudi šolskih stavb še niso porušili. Novi ravnatelj Gimnazije in srednje šole Gregor Pečan si je takoj na začetku mandata nakopal smrtne sovražnike. Če je verjeti časopisnim vestem, je ena od njegovih hujših kršitev duhovito opominjanje dijakov, naj redno obiskujejo pouk. Rekel je namreč, da se mu smilijo starši, ki imajo tako bolehne otroke. Ni govoril v tri dni, saj je na gimnaziji povprečno 20 dni izostankov letno, na ekonomski šoli celo 35. Drugi greh je storil s pripravo pravilnika o ocenjevanju, ki ga je potrdil učiteljski zbor. Menda je v novem pravilniku odpravil po dve učni uri za vsako pisno nalogo v nasprotju s tem, kar je bilo zapisano v starem pravilniku. Ne dvourno pisanje, ampak dvakratno, saj se v drugem poskusu z malo truda vendarle lahko posreči doseči pozitivno oceno.

Starši, dijaki in svet zavoda so šli v ognjevita prizadevanja za »odlov« ravnatelja.

Starši, dijaki in svet zavoda so šli v ognjevita prizadevanja za »odlov« ravnatelja. Pot jim je kazala šolska inšpekcija, ministrstvo pa je dalo soglasje. Pogona se je udeležil tudi šolski sindikat, čeprav je večina učiteljev ravnatelja podpirala. Za zabavni del razvpitega kočevskega procesa ali pa za dobro vago obtožb so poskrbele učiteljice iz šole, kjer je Pečan ravnateljeval v prejšnjih letih. Nekdo jih je pač spomnil, da naj bi jih ravnatelj verbalno spolno napadal in celo 'šlatal'. Nekam pozno, vendar še vedno ob prikladnem trenutku so se spomnile dozdevnih zlorab. Katera razlaga vam je bolj všeč, me-too ali sindrom Marko Rupnik?

Gospoda Pečana osebno ne poznam in nočem biti ne njegov zagovornik ne tožnik. Ker je ravnatelj in celo bivši predsednik združenja ravnateljev, je doživel linč v javnosti. Kako po naših šolah skrito pred javnostjo lomijo in često zlomijo učitelje, je vprašanje, vredno temeljitega premisleka. In po vsem tem se sprašujemo, zakaj se redkokdo od mladih še odloči za poklic učitelja.

Osnovna šola narodnega heroja Krvava Roka

»Das Schulwesen ist aber ein Politikum,« šolski sistem je politično vprašanje, je v Terezijanski zakonik dala zapisati že Marija Terezija. To neizpodbitno drži. Problem nastane, če šolski sistem z eno nogo stoji v močvari nekdanje države, z drugo pa bi rad stopil v svobodni demokratični svet. Ne samo v šolstvu, to opažamo tudi v drugih podsistemih nezrele države pri njenih Kristusovih letih.

Na prvem mestu zablod je preziranje domoljubja in tradicionalnih vrednot ter spodbujanje vzgoje v smeri slovenskih in evropskih levičarskih novotarij. Raznorazni NVO misijonarji, willkommen ali vilkomen (po Vukovo)! Kritiki učnega načrta za poučevanje zgodovine že vrsto let zaman opozarjajo na prezrte vsebine ključnega dogajanja naše zgodovine: rojstvo Republike Slovenije, vrnitev iz komsocializma v kapitalizem. Tudi med maturitetnimi vprašanji pri izbirnem predmetu zgodovina še ni bilo te teme.

Podjetja in zavodi naj bi imeli dokumente, v katerih opisujejo svojo poslanstvo in vizijo. Radi se pohvalijo tudi z zgodovino poslovanja ali delovanja. Čez palec lahko ocenimo, da bi se moralo pri teh dokumentih zatakniti polovici naših osnovnih šol, ki še vedno nosijo imena po teroristih iz časa druge svetovne vojne, in ki jim še vedno pripisujemo, da so bili narodni heroji. Prva težava je v samih imenih šol, druga, ki je večja, pa nastopi, ko učiteljice otrokom pripovedujejo o »junaštvih« njihovega heroja. Le zakaj otroci iz najrazličnejših družin in kulturnih okolij, pa naj bodo od voznikov ali zdravnic, vrhovnih sodnikov ali čistilk, ne bi reševali sporov s sošolci po vzoru heroja Krvava Roka, čigar ime nosi njihova šola? Prirejene zgodbe o junaštvih narodnih herojev se prepletajo z negativci iz domišljijskega sveta elektronskih medijev.

Neizpodbitno dejstvo je, da otroci vse manj dojemajo mejo med resničnim in virtualnim svetom. Prav tako tudi mejo med sprejemljivimi in nesprejemljivimi dejanji, med zabavo in nasiljem. Zavedati se moramo, da so otroci zrcalna podoba odraslih. Zato smo krivični, če nezavidljivo stanje pripisujemo le gnili slovenski šoli, kajti nekaj gnilega je v Republiki Sloveniji.

Zavedati se moramo, da so otroci zrcalna podoba odraslih.