Nataša Konc Lorenzutti in Ivo Ban o kulturi - stebru človeštva, ki ga preslabo vzdržujemo
Tadeja Zabret
- 8. 2. 2020 ob 18:38
- 5 komentarjev
POSLUŠAJ ČLANEK
Ob kulturnem prazniku sta za Domovino svoj pogled na ljubiteljsko in profesionalno kulturo, financiranje kulture in vzgojo mladih za umetnost in kulturo, delila igralka, pisateljica in pesnica Nataša Konc Lorenzutti ter igralec Ivo Ban.
“Ljubiteljska kultura je vsebovala veliko navdušenja in strasti. Če se to dvoje ohrani v območju profesionalnega umetniškega dela, je umetnik pomemben graditelj narodnega odnosa do umetnosti, dediščine in kulture nasploh. Če pa se v umetniški poklic vnaša politiko in njene floskule, mi je to zoprno. Kritična sem tudi do stvaritev, ki so namenjene same sebi,” je dejala Lorenzuttijeva.
Ban kot zagovornik profesionalnosti meni, da je amatersko in profesionalno kulturo treba strogo ločiti. Po njegovi oceni bi morala država izbrati kulturne institucije nacionalnega pomena in te “financirati tako, kot se spodobi”. Da je treba (profesionalno) kulturo bolje financirati, menita oba sogovornika.
Lorenzuttijeva je izpostavila, da umetniki v glavnem ne morejo preživeti s svojim ustvarjalnim delom in so večinoma večinoma redno ali priložnostno zaposleni v raznih ustanovah: “Sama sem trenutno v odpovedi delovnega razmerja na umetniškem programu gimnazije, ker mi ustanova ne omogoča več prilagojenega urnika za polovični delovni čas in pritiska name z zahtevo, da moram biti v službi najmanj štiri dni na teden (za deset pedagoških ur). To me je prisililo k odhodu, saj bi se v nasprotnem primeru morala odpovedati umetniškemu poklicu. Položaj me seveda spravlja v stisko, zdaj zaskrbljeno iščem projekte, v katerih bom lahko priložnostno delala, ker s pisanjem in literarnimi nastopi ne morem preživeti družine.”
Igralka, pisateljica in pesnica je napravila zanimivo primerjavo: “Če bi imeli umetniki takšno podporo, kakršno imajo naši športniki (svojo ekipo in čas samo za trening -- delo), bi prav tako dosegali vrhunske rezultate, ki bi jih svet opazil (kar nam kljub podhranjenosti vseeno še kar uspeva).” Lorenzuttijeva športu sicer ničesar ne zameri, a pravi, da ji je hudo, ko vidi, kako malo so vredni ustvarjalci.
“Kot ustvarjalka, vpisana v razvid samozaposlenih v kulturi, imam pravico do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna (za delež svoje samozaposlenosti), saj je komisija, ki vsakih nekaj let presoja mojo prepoznavnost, sklenila, da si to zaslužim. Toda če presežem 19.900 evrov bruto dohodka na ravni enega leta, to pravico izgubim. V maso, ki se pri določitvi cenzusa upošteva, pa se šteje vse: tudi plača in regres (če si delno zaposlen), honorarji in povračila za potne stroške, čisto vse. Poleg tega je za tiste, ki preživljamo svoje družinske člane, ta postavka enaka kot za tiste, ki preživljajo samo sebe. Ampak res nočem vzklikati parol. Samo delala bi rada, kar je moje poslanstvo, ter ob tem nahranila in izšolala svoje otroke,” je dejala.
Ban je poudaril, da se v Sloveniji vedno zbira denar za najbolj vitalne stvari, tudi za kulturo. “In to ni prav. Te stvari morajo biti zagotovljne. Saj bi pristal, da rečejo, da ni denarja, če ne bi videl, kako ga hkrati z lopato mečejo stran.”
Sogovornika smo vprašali tudi, kako po njunem mnenju za kulturo vzgajati mlade generacije. “Z ljubeznijo do lepote, s kritičnim estetskim čutom in z lastnim ustvarjalnim navdušenjem,” meni Lorenzuttijeva. Ban se ji pridružuje z mislijo, da je potrebno začeti pri otrocih, ta vzgoja pa se mora potem nadaljevati z vključevanjem kulture v šolski kurikulum.
“Včasih je bilo to v šolskem kurikulumu to zelo dobro urejeno. Ne bom z imeni in z barvo stranke. Ampak odkar imajo ti ljudje šolstvo čez, so se te stvari razvodenile. Tak kot je odnos na splošno države do kulture, tak je tudi odnos znotraj šolstva do vzgoje mladih ljudi,” je bil odločen. Dodal je, da dokler bomo imeli tega ministra in državnega sekretarja, kulture v šolstvu ne bo mogoče postaviti na pravo mesto.
Hkrati pa je opozoril, da se marsikdaj podcenjuje otroško dojemanje kulture, posebej gledališča, ter da otrok danes niso sposobne navdušiti niti lutkovne predstave, hkrati pa tudi gledališče ni več to, kar je bilo.
Igralcema smo postavili tudi izziv - o čem bi po njunem mnenju Prešeren, če bi živel danes, pisal v deveti kitici Zdravljice. "Tega pa ne morem vedeti. Morda o pomenu občutka za druge in za skupnost, o pasteh individualizma, plehkosti in samozadostne povprečnosti," je odgovorila Lorenzittijeva. Ban meni, da je v Zdravljici povedano vse, zato bi Prešeren po njegovem mnenju dejal nekako takole: “Lubi Slovenci. Če vam teh osem kitic in vse teme in ljudje, ki sem jih tam obdelal, ni dovolj, vam pa tudi devete ne bom napisal.”Po njegovem mnenju je najbolje, da Slovenijo in njeno kulturo izročimo v Božje roke, saj je Bog k sreči tak, ki nad najbolj groznimi ne dvigne rok in jim pomaga.
“Ljubiteljska kultura je vsebovala veliko navdušenja in strasti. Če se to dvoje ohrani v območju profesionalnega umetniškega dela, je umetnik pomemben graditelj narodnega odnosa do umetnosti, dediščine in kulture nasploh. Če pa se v umetniški poklic vnaša politiko in njene floskule, mi je to zoprno. Kritična sem tudi do stvaritev, ki so namenjene same sebi,” je dejala Lorenzuttijeva.
Ban kot zagovornik profesionalnosti meni, da je amatersko in profesionalno kulturo treba strogo ločiti. Po njegovi oceni bi morala država izbrati kulturne institucije nacionalnega pomena in te “financirati tako, kot se spodobi”. Da je treba (profesionalno) kulturo bolje financirati, menita oba sogovornika.
Lorenzuttijeva je izpostavila, da umetniki v glavnem ne morejo preživeti s svojim ustvarjalnim delom in so večinoma večinoma redno ali priložnostno zaposleni v raznih ustanovah: “Sama sem trenutno v odpovedi delovnega razmerja na umetniškem programu gimnazije, ker mi ustanova ne omogoča več prilagojenega urnika za polovični delovni čas in pritiska name z zahtevo, da moram biti v službi najmanj štiri dni na teden (za deset pedagoških ur). To me je prisililo k odhodu, saj bi se v nasprotnem primeru morala odpovedati umetniškemu poklicu. Položaj me seveda spravlja v stisko, zdaj zaskrbljeno iščem projekte, v katerih bom lahko priložnostno delala, ker s pisanjem in literarnimi nastopi ne morem preživeti družine.”
Igralka, pisateljica in pesnica je napravila zanimivo primerjavo: “Če bi imeli umetniki takšno podporo, kakršno imajo naši športniki (svojo ekipo in čas samo za trening -- delo), bi prav tako dosegali vrhunske rezultate, ki bi jih svet opazil (kar nam kljub podhranjenosti vseeno še kar uspeva).” Lorenzuttijeva športu sicer ničesar ne zameri, a pravi, da ji je hudo, ko vidi, kako malo so vredni ustvarjalci.
“Kot ustvarjalka, vpisana v razvid samozaposlenih v kulturi, imam pravico do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna (za delež svoje samozaposlenosti), saj je komisija, ki vsakih nekaj let presoja mojo prepoznavnost, sklenila, da si to zaslužim. Toda če presežem 19.900 evrov bruto dohodka na ravni enega leta, to pravico izgubim. V maso, ki se pri določitvi cenzusa upošteva, pa se šteje vse: tudi plača in regres (če si delno zaposlen), honorarji in povračila za potne stroške, čisto vse. Poleg tega je za tiste, ki preživljamo svoje družinske člane, ta postavka enaka kot za tiste, ki preživljajo samo sebe. Ampak res nočem vzklikati parol. Samo delala bi rada, kar je moje poslanstvo, ter ob tem nahranila in izšolala svoje otroke,” je dejala.
Ban je poudaril, da se v Sloveniji vedno zbira denar za najbolj vitalne stvari, tudi za kulturo. “In to ni prav. Te stvari morajo biti zagotovljne. Saj bi pristal, da rečejo, da ni denarja, če ne bi videl, kako ga hkrati z lopato mečejo stran.”
Vzgojo za kulturo je treba začeti pri otrocih
Sogovornika smo vprašali tudi, kako po njunem mnenju za kulturo vzgajati mlade generacije. “Z ljubeznijo do lepote, s kritičnim estetskim čutom in z lastnim ustvarjalnim navdušenjem,” meni Lorenzuttijeva. Ban se ji pridružuje z mislijo, da je potrebno začeti pri otrocih, ta vzgoja pa se mora potem nadaljevati z vključevanjem kulture v šolski kurikulum.
“Včasih je bilo to v šolskem kurikulumu to zelo dobro urejeno. Ne bom z imeni in z barvo stranke. Ampak odkar imajo ti ljudje šolstvo čez, so se te stvari razvodenile. Tak kot je odnos na splošno države do kulture, tak je tudi odnos znotraj šolstva do vzgoje mladih ljudi,” je bil odločen. Dodal je, da dokler bomo imeli tega ministra in državnega sekretarja, kulture v šolstvu ne bo mogoče postaviti na pravo mesto.
Hkrati pa je opozoril, da se marsikdaj podcenjuje otroško dojemanje kulture, posebej gledališča, ter da otrok danes niso sposobne navdušiti niti lutkovne predstave, hkrati pa tudi gledališče ni več to, kar je bilo.
Igralcema smo postavili tudi izziv - o čem bi po njunem mnenju Prešeren, če bi živel danes, pisal v deveti kitici Zdravljice. "Tega pa ne morem vedeti. Morda o pomenu občutka za druge in za skupnost, o pasteh individualizma, plehkosti in samozadostne povprečnosti," je odgovorila Lorenzittijeva. Ban meni, da je v Zdravljici povedano vse, zato bi Prešeren po njegovem mnenju dejal nekako takole: “Lubi Slovenci. Če vam teh osem kitic in vse teme in ljudje, ki sem jih tam obdelal, ni dovolj, vam pa tudi devete ne bom napisal.”Po njegovem mnenju je najbolje, da Slovenijo in njeno kulturo izročimo v Božje roke, saj je Bog k sreči tak, ki nad najbolj groznimi ne dvigne rok in jim pomaga.
Zadnje objave
Smo bitja, ki jih oblikuje preteklost
22. 1. 2025 ob 17:30
Zdi se, da nas želijo pahniti v temo
22. 1. 2025 ob 12:12
Trump že prvi dan izpolnil številne predvolilne obljube
22. 1. 2025 ob 9:00
Nova – 184. številka Domovine
22. 1. 2025 ob 6:10
Domovina 184 - Donald Trump: "Začenja se zlata doba Amerike"
22. 1. 2025 ob 6:00
Ekskluzivno za naročnike
Smo bitja, ki jih oblikuje preteklost
22. 1. 2025 ob 17:30
Nova – 184. številka Domovine
22. 1. 2025 ob 6:10
Domovina 184 - Donald Trump: "Začenja se zlata doba Amerike"
22. 1. 2025 ob 6:00
Prihajajoči dogodki
JAN
24
Draveljski duhovni večer: Jasličarstvo
20:00 - 22:00
JAN
25
Gala ZAIGRAJMO IN ZAPOJMO PO DOMAČE v Murski Soboti
20:00 - 22:00
FEB
03
FEB
15
Valentinov romantični operni koncert za zamudnike
20:00 - 22:00
MAR
10
Izbor urednika
Domovina 184 - Donald Trump: "Začenja se zlata doba Amerike"
22. 1. 2025 ob 6:00
[Odmev tedna] Bojan Požar: Rdeči škornji Urške Klakočar Zupančič
18. 1. 2025 ob 1:09
5 komentarjev
leiito
zakaj bi sploh davkoplačevalci, tudi delavci na minimalni plači, financirali prispevke t.i. kulturnikom, med katerimi je kup povsem komercialnih, popevkarji in poplesovalci npr.
Sam sem tapetar, za tapete ni trga, šle so iz mode, zakaj Magnificu ja, meni pa ne? Naj me koklja brcne, če to ni diskriminacija.
In niti približno ni res, da kulturniki rabijo več, da bojo "mednarodno priznani", unim trem, ki so se preimenovali v Janeza Janšo, smo šenkali 4 mio eurov, kaj imamo davkoplačevalci od tega, zakaj je to npr. bolj nujno kot boljše ceste ali diagnostične naprave?
Kraševka
Trezno razmišljate. Tudi jaz se sprašujem, zakaj moramo plačevati "kulturnikom", ki to niso, za stvari, ki KULTURO spreminjajo v NEKULTURO. Naši dedje so vedno ločili, kaj je kulturno in kaj nekulturno. Državne proslave, kot jih prireja LEVICA, dejansko Slovence in pravo KULTURO celo ZANIČUJEJO. Zato bi rada predlagala, da bi ukinili KULTURNI PRAZNIK, ker nikakor ne prikaže Slovenske DUŠE. Te proslave so predvsem namenjene, , da si barabe lahko dajo duška. Sicer pa so tudi PROSLAVE odsev trenutne vlade. Tako kot je ta bedna, delujejo na isti način tudi "kulturniki". Ker je negativna selekcija, sposobnih niti na oder ne pustijo!
MEFISTO
Primum vivere, deinde philosophari, najprej živeti, potem filozofirati, je bila pri Rimljanih porogljivka na račun tistih, ki sebi ne morejo ali ne znajo zagotoviti življenske eksistence, vendar pa na veliko diskutirajo in filozofirajo.
Vsakokrat ko slišim ali berem demagoško frazo, da je kultura steber človeštva, se primem za pištolo. Steber človeštva je uspešna ekonomija. Samo sit, oblečen ter obut in tudi sicer preskrbljen človek si lahko privošči še kulturne dobrine.Vse ostalo je naivno nakladanje, kot je za lase prvlečen tudi stavek nekdanje beograjčanke Svetlane Slapšak, da so borci umirali s pesmijo na "ustama". Malo morgen!
Vsekakor pa je den od strebrov človeštva srčna kultura, ki jo v okviru dednih zasnov prineseš na svet in ki ti jo privzgojijo starši, če so kaj vredni. Srčna kultura je edino, kar ni mogoče ne kupiti in ne plačati.
Sicer pa se v glavnem strinjam z Banom in z Nataša Konc Lorenzutti, ker gre pri obeh za slovenske razmere dokaj realno razmišljanje o stanju v kulturi in umetnosti.
Ker sem že pri besedi, naj dodam, da se pri nas preveč na široko in brez posebne potrebe deli pravico do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna. To pravico naprimer uživa 1.500 arhitektov(?) in brez dvoma tudi precej takih "kulturnikov in umetnikov", ki prodajajo čudno kulturo in umetnost in za katere bi bilo bolje, da bi si v okviru preostalih zmožnosti na koristen in spodoben način služili za svoj vsakdanji kruhek kot ostali častni ljudje.
Ker sem smel to povedati, bom tudi bolj spokojno spal.
BrandyAmerigo
Na žalost imamo za tako majhen trg kulture preveč delavcev. Tako jim konkurenca znižuje dohodke. Znanjšati vpisu v umetniške akademije, mladi umetniki pa v tujino ali prešolanje. Vso pohvalo pesnici, ki je arhitekta (imena si nisem zapomnila.
MEFISTO
Znova ne vem, katero kulturo imata v mislih, pri nas cenjeno pocestno kulturo, ali kulturo lepih umetnosti.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.