Nas lahko tudi največji zoprnež nauči kaj o veri, upanju, ljubezni?

To nedeljo, kot prejšnjo, najdemo Jezusa učiti v shodnici domačega kraja Nazareta, polnega svetega duha oznanjati Božjo besedo. Evangelist Luka nam pove, da so se prisotni čudili nad njegovimi besedami, ki so bile hkrati vir vznemirjenja in nejevere ter v končni fazi vodile k zavrnitvi Jezusa.

Luka nam predstavi dvojnost "uspeha" Jezusovega sporočila na začetku njegovega javnega delovanja. Na eni strani zavrnitev od njegovih lastnih ljudi, ter priznanje in odprtost tistih izven kroga njegove neposredne okolice, katerim je prav tako ponujen milostni božji dar odrešenja.

Kot piše v današnjem evangeliju, se nekateri ljudje ob Jezusovem delovanju v domačem Nazaretu začudeno sprašujejo: "A ni to Jožefov sin?". Kar ne morejo verjeti, da bi njihov sosed, po možnosti celo sorodnik, bil mesija, božji maziljenec.

V človeku jasnega preprostega porekla, nepomembnega družinskega ozadja in prepoznavne sedanjosti niso zmožni prepoznati kaj več kot tesarjevega sina. Povsem razumljiva reakcija, ki pa ne more ustaviti čudovite skrivnosti, kdo Jezus v resnici je, skrivnosti, ki se počasi odkriva ljudem in na koncu tudi vsem narodom.

Jezus njihove misli in dojemanje njega samega ubesedi takole:"Zdravnik, ozdravi sebe." in "kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju." Situacijo povzame z znanim izrekom, češ da nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Pregovor, znan iz antične Grčije, se še danes uporablja za ljudi, ki so v življenju uspeli, a kot takšni ne dobijo priznanja med rojaki v domačem kraju.

Prebivalci Nazareta od Jezusa želijo v dokaz ljudskih pričevanj, da je prerok, poslan od Boga, videti znamenja, o katerih so slišali. Na več mestih v evangelijih izvemo, da je prav ta manjko njihove vere vanj bil razlog, da Jezus v njihovi bližini ni mogel narediti nobenega čudeža.

Čeprav bi jih, glede na njihov odnos do sorojaka, kdo z lahkoto označili za "slabe ljudi", je zavrnitev Jezusa in njegovega sporočila s strani Nazarečanov simptomatična za njegovo širšo zavrnitev že v njegovih časih.

Pomislimo, če bi bili postavljeni pred sodišče za to, ker smo kristjani, bi se našlo dovolj dokazov, da bi nas lahko tudi obsodili?

Je o nas dovolj dokazov, da smo kristjani?

Ljudem v Jezusovem času je primanjkovalo vere in verjetno ni danes prav nič drugače tudi z nami. Pomislimo, če bi bili postavljeni pred sodišče za to, ker smo kristjani, bi se našlo dovolj dokazov, da bi nas lahko tudi obsodili?

Končna nasilna reakcija celotnega občestva v shodnici proti Jezusu je logična posledica njihovega pomanjkanja vere. Zakon so vzeli v svoje roke in Jezusa skušali ubiti. Slednje je zanje lažje, kot pa Jezusa razumeti. A on je "šel sredi med njimi" in odšel dalje.

Morda se je zgodilo kaj čudežnega ali se je zgolj volja ljudstva za trenutek spremenila. Morda je Jezusa pred nasilno namero rešila moč njegove karizme.

Današnji evangelij nas bi moral nagovoriti glede našega lastnega pomanjkanja vere pri sprejemanju Božje besede in Božje prisotnosti, ki k nam prihaja v toliko različnih preoblekah. Včasih v obliki novega soseda, priženjenega družinskega člana, župljana ali člana skupnosti, s katerim težko ali skoraj nemogoče shajamo. Bi lahko vsi ti bili "Bog v naši sredi," poslani, da nas naučijo kaj o veri, upanju, ljubezni? Te možnosti ne bi smeli nikoli izključiti.

Pokojni oče Carroll Stuhlmueller, velik strokovnjak za Sveto pismo, je isto misel izrazil takole:

"Pisma nas opozarjajo, da čudovite možnosti in globoke resnice ležijo skrite v najbolj običajnih dogodkih in ljudeh, ki so nam blizu, nas obdajajo, se z njimi srečujemo. Ti rutinski odnosi z družino in prijatelji se nam zdijo tako malenkostni, da jim po naših mislih niti Bog ne more namenjati kakšne resne pozornosti. Pa vendar je v njih ključ našega miru in svetosti v Božjih očeh."

Bog nam lahko govori po komerkoli

Pred leti se je televizijska serija, imenovana Ivana iz Arkadije ukvarjala s prikrito a realno intervencijo Boga v življenje mladega dekleta. Nagovarjal jo je preko prisotnosti in besed ljudi, za katere nikoli ne bi pričakovali, da bi preko njih deloval sam Bog. A ti so bili za Ivano in njeno družino resnični prinašalci Božjih sporočil.

Ta serija nas lahko pripelje do nekaj pomembnih spoznanj. Čeprav brez resnične teološke globine, je Ivana iz Arkadije presenetljiv izraz odpiranja vrat Bogu v javni svet zabave in razvedrila naše sodobne kulture

Še eno pomembno sporočilo leži v današnji Božji besedi. Dotika se dejstva, da se Jezusovi oznanjevalci danes marsikje po svetu srečujejo z nasprotovanjem, preganjanjem in celo smrtjo.

Smo v tem pogledu kot Jezusovi sledilci dovolj pogumni? Bog daje darove tistim, ki so jih pripravljeni sprejeti, zato moramo biti nanje vedno pripravljeni, četudi se jih ne čutimo vredni.

Kdo od nas jih je sploh vreden? Navsezadnje je prav vse Božji dar.

[su_note]Duhovni nagovor priorja Christiana Leisyja, iz Samostana Jezusa v puščavi, Abiquiu, New Mexico. Povzeto po: https://christdesert.org [/su_note]