Naročnino za izbrani levi tisk plačujete tudi s položnico za elektriko, vinjeto in pogrebnimi storitvami

Peter Merše
fotomontaža: Peter Merše
POSLUŠAJ ČLANEK
Neuravnoteženost medijske krajine v Sloveniji je za povprečnega poznavalca znano dejstvo.

A kot nakazujemo v seriji prispevkov na Domovini, ta ne temelji na dejanskem povpraševanju medijskega občestva po posameznih časopisih, ki so na trgu na voljo.

Medtem ko morajo nekateri mediji na trgu preživeti kakor se znajdejo, se finančni modeli drugih v veliki meri naslanjajo na kanaliziranje denarja iz javnih ustanov v njihove blagajne. Seveda ni potrebno ugibati, kateri mediji, glede na nazorsko usmeritev uredniške politike, sodijo v eno ali drugo skupino. 

V prejšnjem tednu smo na Domovini raziskovali enega takšnega »velikega naročnika« in donatorja medijem, ki ga prek RTV prispevka moramo plačevati vsi, ki imamo v lasti kakšno pametno napravo.

Toda RTV Slovenija sploh ni edini, ki skrbi za vsakdanji kruh družbeno-političnih delavcev, kot se jim je reklo v prejšnjem sistemu.

Ministrstvo za kulturo prek razpisa posameznim tiskanim medijem do 30.000€


Najprej je tu ministrstvo za kulturo, ki letno razdeli približno 2 milijona evrov preko medijskega razpisa. O navzkrižju interesov v komisiji tega ministrstva in arbitrarnem zavračanju ali odobravanju določenih medijev sta v oddaji Faktor razpravljala Aljuš Pertinač in Bojan Požar. Večina dominantnih medijskih hiš s tiskanimi izdajami prek tega razpisa dobi med 25.000 in 30.000 davkoplačevalskih evrov.

Pri raziskovanju številk smo si izbrali leto 2018, ker je to zadnje leto, za katerega so že objavljeni poslovni izidi, kar nam omogoča primerjave. V tem letu je Mladina od ministrstva za kulturo dobila dobrih 25 tisočakov. Delo je bilo v tem letu upravičeno do 23 tisočakov od pogače ministrstva za kulturo, Dnevnik do skoraj 27 tisočakov, pri čemer so jim na ministrstvu poravnali še za tri tisočake drugih računov, Delu pa za približno 5 tisočakov. Večinoma je šlo za nakupe časopisov.

27 tisočakov je prejel tudi Večer, Po 22 tisočakov sta prejela Reporter in Nova obzorja, ki izdaja tednik Demokracija, Družina je dobila 14 tisočakov, nobenih sredstev s tega naslova pa nista dobila Časnik Finance in Lanaka Media, izdajatelj Požareporta.

Nekaterim medijem tudi do 10 % prihodkov iz javnih sredstev


Čeprav se morda upravičeno sprašujemo, zakaj Ministrstvo za kulturo prek razpisov deli državni denar medijem, je to vsaj transparentno in gre za namenski denar, ki ga dobivajo mediji, deleži pogače pa se delijo (vsaj približno) na vse strani.

Bolj zanimivo postane ob pregledu zneskov, ki jih medijem nakazujejo državna podjetja, javne službe, ustanove in zavodi. Pri tem lahko v Erarju vidimo le zneske, nakazane iz javnih agencij, zavodov, podjetij. Koliko v medije nakazujejo podjetja, kjer je država le lastnik (in preko skupščin in nadzornih svetov imenuje vodstva), pa lahko zaenkrat le ugibamo.

Iz javnih sredstev (nakazila javnih podjetij, ministrstev, ustanov) je v letu 2018 Mladina zbrala slabih 250 tisočakov, kar predstavlja 10 % vseh njenih prihodkov. Večji delež od Mladine so imele le Finance, ki so od javnih podjetij prejele 797 tisočakov (11 %).

Delo je v letu 2018 prejelo 1,8 milijona javnih evrov (5 % njihovih prihodkov), Dnevnik 643 tisoč (4 %), Reporter 85 tisoč (8,8 %), Nova obzorja pa 96 tisočakov, kar predstavlja 7 % njihovih prihodkov. Založba Družina je prejela 205 tisoč evrov, vendar gre v veliki meri za prodajo knjig, ki jih izdajajo, saj so največji plačniki pri njih knjižnice.
Radodarna sta DARS in ŽALE, pa tudi Mestna občina Ljubljana

Zgoraj omenjeni skupni zneski so zanimivi, še zanimivejše pa postane, ko pogledamo posamezne »sponzorje« določenih medijev. Mladinin drugi največji javni plačnik je bil leta 2018 DARS, družba za avtoceste, ki jim je nakazala 12 tisočakov (toliko kot RTV Slovenija). Za kaj je šlo, bomo objavili v prihodnjih tednih.

DARS je po 12 tisočakov nakazal tudi Delu in Dnevniku. Še višje zneske pa Reporterju (15 tisočakov), Požareportu (16 tisočakov) in Financam (51 tisočakov).

Še več so razdajali pri javnem podjetju Žale. Ti so Delu leta 2018 nakazali kar 173 tisočakov, Dnevniku pa 59 tisočakov. Predvidevamo lahko, da gre za osmrtnice. Med večje plačnike levim medijem je še Cankarjev dom. Največja kulturna ustanova je v Delu zapravila 118 tisočakov, v Dnevniku 19 tisočakov, Mladini pa 8 tisočakov.

Mestna občina Ljubljana je tudi kot subjekt eden večjih plačnikov. Ko pa dodamo še podjetja v njeni lasti (Žale, Energetika Ljubljana) pa ti zneski poletijo v nebo. Samo MOL je Delu leta 2018 nakazala 34 tisočakov, Dnevniku pa 20 tisočakov.

Če seštejemo le večja nakazila (javna ljubljanska podjetja, ki so nakazala vsaj 5.000 EUR), ugotovimo, da je samo Mestna občina Ljubljana skupaj s svojimi službami Dnevniku  v letu 2018 nakazala 118 tisoč Evrov, Delu pa kar 307 tisočakov (govorimo o podjetjih kot so Energetika Ljubljana, Žale, Lekarna Ljubljana, Tržnice in parkirišča, Festival Ljubljana, Mestna knjižnica in podobni).

Zaporniki berejo Delo, medijem, ki ne visijo v levo, jih »ne izpostavljajo«


Zanimiva je tudi struktura naročnin na tisk slovenskih zaporov. Za naročnino na Delo Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij nameni kar 33.768 € na leto (2018). Večeru so namenili slabe 3 tisočake, Dnevniku in Financam dobrega tisočaka, Mladini pa 487 EUR. Niti centa niso namenili Reporterju, Družini in Novi obzorjem. Zapornike tako več kot očitno informirajo skoraj izključno s časopisi, ki jih izdaja Delo.

KOMENTAR: Peter Merše
Javni evro na javni evro – enoumna medijska krajina
Financiranje medijev bomo v prihodnjih tednih še bolj podrobno raziskovali. Že bežen pregled financiranj kaže na množično kanaliziranje javnega denarja, ter kakšno literaturo s plačevanjem položnic in računov vseh sort financiramo davkoplačevalci. Opredeljenost časopisov je v demokratičnih družbah nekaj normalnega. Toda kot taki bi morali preživeti na trgu, ne pa da (levo) profilirano poročanje plačujemo vsi državljani, mediji drugih nazorskih izhodišč pa se mora dejansko znajti na trgu. Ob pregledu nakazil je jasno, da so nekateri zneski izredno visoki. Prek plačila vinjet, računov za elektriko, vodo in pogrebne storitve pa jih prisilno plačujemo prav vsi. V nakazilih za medije se legitimno načeloma lahko skrivata samo dve storitvi – nakup časopisov in oglaševanje. V tem smislu je jasno, da časopise kupuje knjižnica, ker so potem na voljo v čitalnicah. Kakšen izvod za informiranost zaposlenih lahko pričakujemo tudi v kakšnem javnem podjetju in zaporu. Prav tako je jasno, da določena javna podjetja potrebujejo oglase. Denimo Cankarjev dom in Festival Ljubljana za svoje dogodke. Toda kaj oglašuje denimo monopolni upravljalec avtocest (oz. kaj počne z množico časopisov)? Kaj, poleg osmrtnic, oglašujejo Žale in Energetika Ljubljana? Za katere storitve časopisom tisoče evrov nakazuje Mestna občina Ljubljana, ki sicer ni edina občina z visokimi nakazili medijem? Zakaj zapori Delu plačujejo 30-krat več kot drugim, nekaterim pa sploh nič? Glede na razporeditev sredstev po medijih in učinke, ki jih le ti dosegajo, je jasno, da gre v veliki meri za načrtno financiranje neuravnoteženega medijskega trga, za financiranje časopisov, ki s svojo ozko politično-ideološko agendo ožijo tudi skupino ciljnih bralcev. Posledično tako iščejo financiranje drugje, tam, kjer državljani nimamo vpliva, da se jim odpovemo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Politiki bi kar sami opravljali delo novinarjev v podkastih, hkrati pa bi ga njim kar se da omejili z zakonom o medijih
  • 17. 01. 2024
Bistvo depolitizatorjev je politizacija
  • 06. 04. 2024
Planet TV ni več del T-2 sheme. Politična spletka ali le previsoke zahteve?
  • 04. 01. 2024