»Naprej zastava Slave« – 7. april, dan slovenske zastave

»Naprej zastava Slave« se glasi prvi stih nekdanje slovenske narodne in sedanje vojaške himne. Zastava, ki jo v svoji pesmi iz leta 1860 evocira naš pesnik Simon Jenko, danes praznuje svoj 171. rojstni dan. Kaj vemo o svoji zastavi in kako je z njeno slavo danes?

Ustava Republike Slovenije v šestem členu določa: "Zastava Slovenije je belo-modro-rdeča slovenska narodna zastava z grbom Slovenije. Razmerje med širino in dolžino zastave je ena proti dve. Barve zastave gredo po vrstnem redu: bela, modra, rdeča. Vsaka barva zavzema po širini tretjino prostora zastave. Grb je v levem gornjem delu zastave tako, da sega z eno polovico v belo polje, z drugo pa v modro."

Izobešanje zastave pa je urejeno še s posebnim zakonom o grbu, zastavi in himni (Št. 012-01/94-129) iz leta 1994 in uredbo o izobešanju zastave v osnovnih in srednjih šolah (Št. 012-01/2000-1) iz leta 2000.

Za običajnega državljana sta zgornja dokumenta pomembna zlasti, ker predvidevata, da se zastava izobesi: 8. februarja na slovenski kulturni praznik, 27. aprila za dan upora proti okupatorju, 1. in 2. maja na praznik dela, 25. junija na dan državnosti ter 26. decembra, ko praznujemo dan samostojnosti in enotnosti. Osrednji nacionalni simbol pa je seveda lahko izobešen tudi ob drugih priložnostih.

Kot smo videli že zgoraj, imamo Slovenci poleg državne tudi svojo narodno zastavo (brez grba), ki smo jo skupaj s svojim prvim narodnim programom Zedinjene Slovenije dobili v revolucionarnem letu 1848. Pomlad narodov, kot zgodovinopisje pogosto imenuje revolucionarno vrenje v tedanji Evropi, je torej pomembno vplivalo tudi na oblikovanje slovenskega naroda kot politične skupnosti.

Iz grba vojvodine Kranjske

Slovensko narodno zastavo je na Wolfovi 8 pred takratnim hotelom "Zlata zvezda" prvi izobesil Lovro Toman, študent prava na Dunaju, kasneje pa prvak narodnega gibanja in "slovenski Leonida" 19. stoletja. Izobešanje slovenske narodne zastave je bilo demonstrativno dejanje, saj so nedolgo pred tem nemško usmerjeni člani narodne straže na Ljubljanskem gradu izobesili nemško črno-rdečo-rumeno zastavo, ki naj bi jo nato še isto noč odnesel vihar.

Izbira narodnih barv v zastavi ni potekala brez zapletov. Zastava je barve namreč dobila iz grba vojvodine Kranjske, ki je v tistem času predstavljala najbolj slovensko deželo in je ležala v središču slovenskega etničnega prostora. Poleg tega se je kranjsko ime pogosto uporabljalo tudi za Slovence, ki so prebivali v sosednjih deželah.

Težave so nastopile ob vprašanju, ali naj bo v zastavi poleg modre in rdeče, zlata (rumena) ali srebrna (bela) barva. Cesar Friderik III. je namreč Kranjcem v zahvalo za pomoč leta 1463 njihov grb izboljšal tako, da ga je od tedaj dalje predstavljal moder orel s cesarsko krono in zlato-rdečo šahirano prsno prepono na zlatem polju. Nato pa je poltretje stoletje pozneje leta 1836 dvor cesarja Ferdinanda I. zlato barvo spet spremenil v srebrno.

Slovenski narodnjaki so si leta 1848 po vsej verjetnosti želeli srebrno (belo) barvo, saj je kranjska simbolika s tem dobila bolj poudarjen slovanski značaj. Medtem pa so kranjski deželni stanovi in Nemci vztrajali pri zlati. V "prepir o bojah", kot je zapisal Josip Apih, se je naposled vpletel tudi sam Janez Bleiweiß in narodni tabor je leta 1849 slavil zmago.

Narodna zastava nezaželena, prepovedana

Slovenska narodna zastava je bila potemtakem do konca habsburške monarhije leta 1918 tudi deželna zastava Kranjske. Njeno izobešanje v 20. stoletju pa ni bilo vselej neproblematično, v Kraljevini SHS je bilo po sprejetju vidovdanske ustave to nezaželeno, po razglasitvi kraljeve diktature v Jugoslaviji leta 1929 pa celo prepovedano. Izobešanje slovenske zastave so povsod razen v Ljubljanski pokrajini prepovedali tudi okupatorji med drugo svetovno vojno. Kar precej časa pa je bilo potrebnega tudi v samostojni Sloveniji, preden je slovenska zastava decembra 2018 naposled dobila stalno mesto na Ljubljanskem gradu.

Od leta 1998 dalje poteka v organizaciji društva Heraldica slovenica vsako prvo nedeljo po 7. aprilu v geometričnem središču Slovenije v Spodnji Slivni pri Vačah proslava v spomin na prvo izobešanje slovenske narodne zastave, tako bo tudi letos.

Ne glede na heraldično nepravilnost slovenskega državnega grba in nerazpoznavnost naših nacionalnih barv v širši slovanski družbi se naša narodna zastava ponaša z več kot poldrugim stoletjem tradicije. Pod belo-modro-rdečim praporom smo se iz ljudstva razvili v političen narod ter naposled v neodvisno in suvereno nacijo. Naša zastava je naš simbol in dokler je takšna, kakršna je, imejmo do nje spoštljiv odnos.

Četudi dan slovenske zastave, 7. april, ni državni praznik, nam ponuja dobro priložnost, da svoji zastavi pomagamo nazaj do slave in jo ponosno izobesimo.