Na udaru je Poljska, a kaj, če se je evropskim vrednotam izneverila EU sama?

Foto: pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Članstvo v neki organizaciji oz. ustanovi narekuje članom/icam spoštovanje skupnih organov in njih odločitev, saj so se k temu obvezali, ko so vstopili. Toda kakšne morajo biti tiste skupne odločitve? Ali so samo članice tiste, ki morajo spoštovati centralne odločitve, ali pa morajo tudi centralni organi upoštevati in spoštovati notranji red in vrednote članic? Čim širša je neka ustanova, čim več članov oz. področja obsega, tem bolj previdno mora ukrepati in odločati, da bodo  zaobseženi resnično skupni interesi vseh. Če niso, je treba pustiti vsakemu članu, članici, da v svojih bistvenih zadevah na svojem področju ukrepa po svoje.

Pri vsaki ustanovi je kot zadnja alternativa vedno predvidena tudi možnost izstopa. Član/ica je vstopil/a, ker je menil/a, da je to zanj dobro. Kaj če se potem izkaže, da pozitivne plati niso (več) tolikšne?

Ko so srednje in vzhodnoevropske države vstopile v EU, so očitno imele veliko zanimanje zanjo. Te države so vstopale z vsem, kar so v svoji daljni in bližnji zgodovini bile. V daljni zgodovini so ustvarile velike kulturne dosežke, Poljska je bila, vse do njenega razkosanja leta 1772, tudi politični akter na mednarodni sceni. Od francoske revolucije in Napoleonovih vojn pa do konca prve svetovne vojne se je časovno raztegnilo dolgo obdobje, v katerem so se narodi, na silo vključeni v Avstro-Ogrsko, Rusijo, Prusijo in Otomansko cesarstvo, kulturno še naprej s težavo razvijali in istočasno iskali možnosti za ponoven politični vznik.

Po katastrofi Velike vojne naj bi se ta vznik začel. V težavnem dvajsetletju do Druge svetovne vojne je vsej tej regiji botrovala nestabilnost. Zato je bila tako hitro in s tako lahkoto potegnjena v drugo vojno vihro, ki so jo sprožili tedanji trije totalitarizmi.

Po koncu Druge vojne je bil pa ta bazen zaznamovan z blokovsko politiko Sovjetske zveze in bipolarne delitve sveta, in to tudi Slovenija v Jugoslaviji, čeprav kmalu sprta s Stalinom.

Tako se že nahajamo v bližnji zgodovini, ki je trajala pol stoletja. V tem času je bil v vseh teh narodih  in državah živeči človek skozi tri generacije vsestransko, torej politično, kulturno, sociološko in vrednostno, zaznamovan z enoumnim, totalitarnim komunističnim virusom. Iz njegovega primeža se zaradi močnih usedlin izvija z veliko težavo. Žal so tovrstni kulturno-socialni procesi zelo počasni in daleč od zaželenih instant-sprememb, ki so na tem področju nemogoče. Prekuženost pred tem virusom je počasna.
Na zunaj je vsa pravna struktura, od ustave dol, lahko v redu. Toda kako so nastrojeni ljudje, ki jo uporabljajo? Kakšen “duh” veje v njej? Pravna struktura je namreč formalno lahko popolna, v izvedbi se pa vse spridi in izneveri.

Nova pravila, stari recepti


Lahko bi kdo dejal, da je s primernimi pravnimi ukrepi po pravni  poti možno marsikaj na hitro spremeniti. Vendar so take spremembe možne samo v trenutkih prebliska. Ko je ta minil, smo spet v psihološki sivini in megli od prej, ki jo demokratični vetrovi s težavo čistijo.

V tej situaciji imajo pravo in njegove institucije lahko celo kontraproduktivno funkcijo. Pisani pravni red jamči vsakemu človeku njegove temeljne pravice in urejuje sožitje. Vprašamo se lahko, kdaj je bilo to pravo napisano in kaj so imeli v glavi ljudje, ki so ga napisali. Ali so to bili ljudje, ki so bili pravniško formirani (lahko bi rekli tudi, uniformirani) “pred prebliskom” ali po njem.

Na zunaj je vsa pravna struktura, od ustave dol, lahko v redu. Toda kako so nastrojeni ljudje, ki jo uporabljajo? Kakšen “duh” veje v njej? Pravna struktura je namreč formalno lahko popolna, v izvedbi se pa vse spridi in izneveri. Npr.: Pravniki (sodniki, tožilci, odvetniki.) so formirani (uniformirani) še “pred prebliskom”, delujejo pa s pravili, ki so nastala pretežno po njem. Pravila so nova in se jih formalno držijo, mentalno pa delujejo po “starih kuharskih receptih”, ki jim jih je v “dobrih prejšnjih časih” zapustila “totalitarna babica”, in jih ne marajo opustiti.

Če hoče takšna postkomunistična država s to situacijo  počistiti in reči: “Da bo naša demokracija vsebinsko zvesta sama sebi in EU potrebujemo nekatere nujne spremembe”, bo nastal vik in krik: “Kršitev vladavine prava! Vse mora iti naprej kot do sedaj!”.
Državljani znotraj srednje in vzhodnoevropskih držav vsak dan vidimo, da v pravosodnem sistemu “nekaj ne štima”, vse gor do našega Ustavnega sodišča.

Državljani znotraj srednje in vzhodnoevropskih držav vsak dan vidimo, da v pravosodnem sistemu “nekaj ne štima”, vse gor do našega Ustavnega sodišča. V vzhodni Nemčiji  so takoj (!) ob padcu Berlinskega zidu in združitvi zamenjali in nastavili nove sodnike iz zahodnega dela, ki niso bili kontaminirani z enoumjem. Na splošno zunanji opazovalci iz zahodne Evrope niso imeli naših težav, zato v najboljšem primeru ne razumejo problematike. Naj bo to milo rečeno, saj je v vsem tem čutiti močno ideološko-politično konfrontacijo za ohranjanje politične premoči.

Ko so srednje in vzhodnoevropske države vstopale v EU, so vstopale v ustaljeno demokratično družbo narodov in držav z jasnimi vsaj široko humanističnimi vrednotami, ter z idejami Schumana, Adenauerja in De Gasperija. Toda kaj, če  te vrednote z leti zbledijo in se jim EU izneveri, npr. z uveljavljanjem domnevnih LGBT+ vrednot? Upravičeno lahko ob tej in podobnih izneverjenostih ugotovimo njihovo kršitev vladavine evropskega prava in njegovega prvotnega “duha”.

Torej: Formalno v Bruslju – no news in vse v redu. Po vsebini pa – “nekaj gnilega je v deželi …” (Shakespeare, da ne bo pomote). Zamislimo se.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

JUL
12
Ljudsko petje
09:15 - 12:15
JUL
12
JUL
12
Mohorjev večer
20:00 - 22:00