Na Dobovcu s prebežniki (foto): Ne nujno Nemčija, ampak kjer je delo

Na mejni prehod Dobovec pri Rogatcu zadnje dni napovedano prihaja po nekaj avtobusov z migranti; od 250 do 500 dnevno. Strokovne službe jih sprejmejo, evidentirajo, oskrbijo s hrano, pijačo, obleko in obutvijo, na voljo je tudi medicinska pomoč. Nato pot z avtobusi nadaljujejo do namestitvenega centra v Celju ali direktno na Šentilj.

O njihovem delu smo se pogovarjali s policisti in pripadniki Civilne zaščite, o potovanju po balkanski poti, njihovem begu iz domovine ter željah in ciljih v prihodnosti, pa z migranti samimi.

Strokoven in organiziran pristop pristojnih služb

Ob sprejemu migrantov je že na prvi pogled jasno, da delo služb pod vodstvom policije poteka strokovno in organizirano. Težje je bilo na začetku, ko so Hrvati dvakrat več sto ljudi na prehod dostavili nenapovedano, sedaj pa je vedno v naprej znano, kdaj in koliko jih bodo pripeljali, nam zaupa policist.

Migrante najprej pospremijo iz avtobusov do objekta ob mejnem prehodu, izločijo družine z malimi otroki, ki v postopek evidentiranja vstopijo prednostno. Vsak odda prstni odtis, osebne podatke ter informacijo o državljanstvu. V dokaz opravljenega postopka migranti dobijo sklep s fotografijo, ki velja kot dovoljenje za začasno zadrževanje na območju Republike Slovenije.

Po opravljenem postopku evidentiranja jim Civilna zaščita, ki jo organizira Občina Rogatec, razdeli hrano, vodo, čaj, na voljo so obleke in obutev, a večina jih je ustrezno oblečenih in obutih. Zdravstvene oskrbe v veliki večini primerov ob sedanjem vremenu ne potrebujejo.

Ko je postopek zaključen za vse prispele migrante, jih z avtobusi odpeljejo v sprejemna centra v Celje ali na Šentilj, občasno tudi direktno na mejo. Šoferji pravijo, da migranti med prevozom niso nasilni, se pa vidi, da izhajajo iz drugačne kulture, saj na avtobusih za njimi ostajajo vseh vrst smeti.

Tudi jabolčni ogrizek, ki je poletel na tla ob odprtem smetnjaku, je nakazal, da okoljska ozaveščenost pri prebežnikih ni najvišja. Prijazno ga je pobrala in v smeti odvrgla prisotna delavka Civilne zaščite.

Policisti povedo, da je med migranti največ Sircev, večina katerih tudi ima dokumente, sledijo Iračani, Afganistanci in Iranci, med njimi pa so pomešani tudi državljani nekaterih južnih balkanskih republik.

Izpovedi migrantov: na pot iz vojne v boljše življenje

Med migranti najdemo tako otroke, starce, družine, kot fante in dekleta v cvetu svoje mladosti.

Vsi pravijo, da svoje države (Sirijo, Irako, Afganistan) zapuščajo zaradi vojne. Boriti se ne želijo, saj ne podpirajo niti predsednika Bašarja Al Asada niti drugih vojskujočih se strani, pravijo Sirci. "Vsi so slabi," nam zaupa mladi ekonomist iz Damaska, eden redkih, ki kolikor toliko dobro govori angleško. Poudari, da si želi zgolj mirnega življenja.

V Nemčijo (in na Norveško) odhajajo, ker, kot pravijo, tam že imajo člane družine ali prijatelje. Tisti brez poznanstev sledijo prvim v prepričanju, da so v teh državah možnosti za delo največje. Zelo dobro so obveščeni, koliko poti je še pred njimi. "dva dni do Nemčije," odgovori bradati moški in pove, da slednje ve iz elektronskega zemljevida v svojem telefonu.

Ob informaciji, da četudi zadostijo statusu begunca, vsi tam ne bodo mogli ostati, ampak bodo razporejeni v različne evropske države, niso preveč zaskrbljeni. "Pripravljeno smo se seliti kamorkoli, kjer je mir in delo," trdijo. V okoliške zalivske države nočejo, ker "zelo slabo ravnajo z begunci." A ne navadni ljudje, ti se zgolj bojijo svojih oblastnikov, kraljev, dodaja razgledani Damaščan.

Za potovanje do Slovenije so, kot pravijo, porabili okoli 3 tisoč evrov. Denar so dobili s prodajo svojega premoženja ali pa si ga izposodijo. "V Damasku sem imel hišo, vredno 50 tisoč dolarjev, prodal sem jo za 40 tisoč in odšel," pravi drugi Damaščan, električar, skrivajoč se za velikimi sončnimi očali. "Če bi se vrnil? Da, takoj, ko izvem, da je zagotovljen mir," je še dejal. Nekateri se z njim ne strinjajo. V Evropi želijo ostati za vedno.

V njihovih besedah in vedenju je zaznati negotovost pred neznanim. "Kaj nas čaka v Nemčiji?" sprašujejo. Mladega Afganistanca aziatskih potez opazno zaskrbi ob vesti, da bodo Nemci morda vračali tudi nekatere prišleke iz Afganistana. "Vsa ta pot zgolj zato, da bi me potem vrnili," vidno prebledel odvrne v polomljeni angleščini.

Ob koncu prosijo še za nasvet: "če nas bodo preseljevali, kam nam priporočate, da gremo?" Pri tem jim niso pomembne ne naravne lepote ne kultura države, ampak predvsem možnosti za delo. "Bomo dobili delo?" večkrat vprašajo.

Z odgovorom, da se bo delo za izšolane delavce zagotovo našlo, se zdijo zadovoljni. Če se bo seveda po strogem preverjanju izkazalo, da res prihajajo iz vojnih območij in jim bo azil podeljen. Od prisotnih slednje dejstvo ni nikogar pretirano vznemirilo.