Moralna diktatura Hollywooda: v kaj se izrojevajo oskarji?

Embed from Getty Images
Frances McDormand, nagrajenka za najboljšo igralko v glavni vlogi na letošnjih oskarjih, je s svojim govorom navdihnila ženske nominiranke, ki so še vedno v manjšini. Svoj govor je zaključila z dvema besedama »inclusion rider«. Slednje je pogodbena klavzula, ki jo lahko igralke in igralci vključijo v svoje pogodbe, s čemer zagotovijo spolno in rasno enakost v igralski oz. filmski zasedbi.

Hollywood je v svojem bistvu velika ekonomija, ki skrbi za dobiček. V zadnjem času je rastoči trend raznolikost. Pomembno je, da film prikazuje čim bolj raznolike karakterje glede na raso, narodnost, spol, spolno usmerjenost, religijo …

Ena značilnost pa je vsem karakterjem skupna, njihova politična usmerjenost. Zdi se, da so vsi konzervativni karakterji, če že obstajajo, prikazani kot negativci ali pa v teku filma spremenijo svoje mnenje.

Torej Hollywood podpira raznolikost, a le dokler je ta v mejah liberalnega političnega prepričanja. Verjetno bodo enake zahteve po tej omejeni raznolikosti vključene v pogodbe s klavzulo »inclusion rider«, raznoliki, a z istim političnim prepričanjem.

Hollywood podpira raznolikost, a le dokler je ta v mejah liberalnega političnega prepričanja.

Ne za najboljši, temveč najbolj ideološko primeren film

Oskarji in mnoge druge filmske nagrade so ravno zaradi rastočega trenda omejene raznolikosti, postali nagrade za najbolj ideološko primeren film ali vlogo. Nominirani filmi niso slabi, a zmagovalec mora predvsem ustrezati kriterijem  ideologije in ne strokovne ocene filmskih kritikov.

Letos niti med nominiranci niso bili nobeni aktualni obtoženci spolnega nadlegovanja, enako naj bi veljalo za zmagovalce. Vseeno pa mnogi ameriški mediji opozarjajo, da sta tako Kobe Bryant kot Gary Oldman – oba letošnja nagrajenca - v preteklosti bila obtožena nasilja nad ženskami.

Očitno je Hollywoodska hipokrizija še globlja, iz svojih vrst so izobčili aktualne obtožence spolnega nasilja. Vsi, ki so bili podobnega vedenja obtoženi več kot leto nazaj, pa niso več problematični. Četudi se s tovrstnimi izobčenji ne strinjam popolnoma, pa si želim, da bi bili v Hollywoodu vsaj konsistentni s svojimi načeli.

Za zadoščenje liberalnim medijem bi morda zmagovalnega oskarja morala prejeti temnopolta latinoameriška trans ženska v invalidskem vozičku?

Na koncu pa še vedno beli moški

Kljub mnogim ženskim nominirankam pa je bilo letos malo od njih zmagovalk. Dejstvo, da so kljub vsemu trudu zmagovalci v velikem delu bili beli moški, je ponovno razvnelo mnoge ameriške časopise. Verjetno nekoliko optimistično, a vseeno verjamem, da se oskarji držijo vsaj minimalne meritokracije, ko izbirajo zmagovalko ali zmagovalca. S tovrstnim medijskim pritiskom pa se zgolj spodbuja še dodatna pristranskost pri dodeljevanju nagrad.

Poseg v optimalno meritokracijo je že odstranitev vseh oseb obtoženih spolnega nadlegovanja v zadnjem letu – vedno bolj deluje, da se filmske nagrade podeljuje za to, ker te nihče ni obtožil spolnega nadlegovanja. Za zadoščenje liberalnim medijem bi morda zmagovalnega oskarja morala prejeti temnopolta latinoameriška trans ženska v invalidskem vozičku?

Podpiram pozive k »inclusion rider« v svetu, kjer velja meritokracija. Kjer delo dobijo zaslužne osebe ne na podlagi spola ali rase, ampak na podlagi rezultatov in talenta, ki ga izkažejo. Medijski pritiski in vedenje Hollwooda kot moralne prestolnice planeta, pa onemogoča tovrstno zaposlovanje v filmski industriji.

Z žalostno opazujem kako so minili časi kvalitetnih filmov kot so bili Gladiator, Ni prostora za starce, Kraljeva vrnitev, in namesto tega dobivamo povprečno zanimive filme kot so Oblika vode (če ne verjamete meni, se obrnite na Imdb).

Raznolikost delavcev v filmu, brez vsiljevanja političnih ideologij, pa morda nazaj prinese kvalitetne filme in še zanimivejše zgodbe.