Molitvi Elekeja in Tavaresa: Je Bog za Olimpijo ali za Maribor?

Karl Rahner, eden najvplivnejših teologov moderne dobe, je zapisal: „Ko molim, je kakor da bi vse moje besede dosegle temni vrh, s katerega ni nobenega odmeva, ki bi mi dal vedeti, da so moje molitve pristale v globini tvojega srca.“

Molitev je pogovor z Bogom - so nas učili pri verouku. Toda molitev ni take vrste pogovor, kot je denimo telefonski pogovor, da bi molivec razločno slišal glas z druge strani. Pravzaprav fizikalno gledano ne sliši ničesar. Molitev je mistično dejanje, ki ga ni mogoče dojeti znotraj časovnih in fizičnih zakonitosti. Sadovi molitve se kar tako ne materializirajo.

Marcos Tavares, mili krščanski obraz znotraj borbenega nogometa ter mož odločitve na zadnjem „El Slovenicu“ med Olimpijo in Mariborom, nima dvoma: „Dolgo časa nisem dosegel zadetka. Prav potreboval sem ga. Jezus mi je pomagal, da sem ga dosegel v zadnji sekundi in je Maribor zmagal.“

Marcos Tavares – avgusta 2014 so tudi svetovni mediji zabeležili njegovo klečanje ob robu igrišča v Glasgowu, ko je molil, da bi se Maribor v spopadu s slovitim Celticom uvrstil v Ligo prvakov. Molitev je bila uslišana in NK Maribor je smel med elito! Hipna materializacija nemogočega.

Karl Rahner vs. Marcos Tavares. Bog, ki mistično molči vs. Bog, ki takoj in konkretno pomaga. Na kateri strani ste?

Tavares spada med tiste sodobne kristjane binkoštno-karizmatične usmeritve, ki se ne ukvarjajo z zapletenimi teološkimi rebusi, pač pa verjamejo in okušajo, da je Bog tu, da deluje, da se na srčno in vztrajno molitev vernika tudi konkretno odziva.

Rahner spada med tiste mislece, ki so poskušali odgovoriti na moderno krizo vere na način, da so s tenkočutnostjo postavljali mostove do ateistov in vseh „prizadetih“ zaradi v XX. stoletju „odsotnega“ Boga.

Tavares spada med tiste sodobne kristjane binkoštno-karizmatične usmeritve, ki se ne ukvarjajo z zapletenimi teološkimi rebusi, pač pa verjamejo in okušajo, da je Bog tu, da deluje, da se na srčno in vztrajno molitev vernika tudi konkretno odziva.

Jezus po svojem vnebohodu namreč ni rekel, da se bo zaprl v nebesa, temveč da bo iz nebes poslal še kako aktivnega Svetega Duha.

Navija Bog za Olimpijo ali Maribor?

Še ta problem. Če Jezus pomaga NK Mariboru proti NK Olimpiji, a to pomeni, da NK Olimpije nima rad? Ali nima tudi Olimpija kakšnega vernega moža v svojih vrstah? Ali se ni morda tudi Blessing Eleke zaupal Jezusu, da bi na tekmi zmagali zeleno-beli namesto vijoličastih?

Če s temi vprašanji nadaljujemo, lahko pridemo do nore ideje o razdvojenem Jezusu, ki se mora odločati, katerega prosečega vernika bo nagradil in katerega zavrnil. Toda Jezus ni samovoljni poganski Zevs. Jezus ni Baal, ki bi ga ekstatično molitveno kričanje vernikov takorekoč primoralo, da jih usliši (prim. 1 Kr 18). Problem je treba rešiti drugače.

Ugledni španski teolog Juan Martin Velasco je l. 2010 napisal esej z naslovom „Skromna apologija prosilne molitve“. V njem pravi, da je Bog morda res „tiho, ni pa nem“. Prosilna molitev ni drugorazredna molitev.

Duhovna nečimrnost bi bila, če bi zviška gledali na tiste, ki pogosto prosijo za konkretne stvari – za „naš vsakdanji kruh“ in za takšne kot so zmaga na nogometni tekmi, prosto parkirno mesto v nagnetenem mestu, dobro pečen piščanec v pečici.

Bog se odziva tudi na konkretno prošnjo. Vendar tisti, ki prosi, naj ne prosi kot v magijo verujoči pogan, temveč naj prosi v okviru širše duhovne drže predanosti, veselja in hvaležnosti.

In to troje je pri Tavaresu v primeru njegovega gola v zadnji sekundi čutiti bolj kot kaj drugega.