Moja zakrita svoboda: gibanje muslimanskih žensk proti obveznemu pokrivanju

V zahodnih medijih se trenutno odvija polemika o prepovedi nošnje burke in nikaba v javnosti. Ob tem osuplo opazujemo naše »liberalce« in »feministe«, ki menjajo dlako hitreje kot volk ter se strogo držijo načela, da je sovražnik mojega sovražnika moj prijatelj, ne glede na to, da so zanj človekove pravice slaba šala. Medtem pa se na drugem koncu sveta odvija povsem druga, bistveno pomembnejša bitka.

Imenuje se Moja zakrita svoboda. Gre za gibanje iranskih žensk, ki želijo, da nošnja hijaba (ruta, ki pokriva vrat in lase) postane stvar odločitve in ne prisile. Iranske ženske so se po zakonu dolžne pokrivati od Iranske revolucije 1979, ko so oblast v državi prevzeli islamisti in do danes je »moralna policija« kaznovala in aretirala več kot 3,6 milijona žensk.

Začelo se je lansko leto, ko je začetnica gibanja, iranska novinarka Masih Alinejad na Facebooku objavila svojo fotografijo brez hijaba, vprašala ženske, če so bile kdaj brez rute in če imajo fotografijo. Kmalu za tem se je usul plaz. Osnovalo se je gibanje z imenom My Stealthy Freedom, ki je na Facebooku v enem mesecu pridobilo pol milijona članic. Danes jih je že skoraj milijon, število pa dnevno narašča.

Na omrežju članice objavijo svojo sliko, na kateri brez so brez hijaba (znotraj Irana). Na mnogih fotografijah so z njimi možje, bratje, očetje …, ki jih podpirajo. Letos je Masih Alinejad dobila nagrado Geneva Summit for Human Rights and Democracy za: »Dajanje glasu tistim, ki ga nimajo in prebujanje zavesti človeštva, da podpre borbo iranskih žensk za osnovne človekove pravice, svobodo in enakost.«

Svoboda za vse

V predstavitvenem videu  Masih Alinejad poudarja, da niso proti hijabu in pokrivanju. So le proti prisilni nošnji, ki je brez izjeme predpisana vsem muslimanskih ženskam. Pravi, da njena mati želi nositi ruto, ona sama pa je ne želi. Oboje je dobro in pravilno.

Tudi zahodna kultura pozna tradicijo pokrivanja. Tudi v krščanstvu pokriti lasje pomenijo skromnost, ponižnost in pobožnost. Tudi Pavel je zgodnjim kristjankam naročal naj bodo pokrite (in v cerkvi tiho). Vendar pa v Cerkvi Sveti Duh ni nehal delovati, ko so pisci svetih knjig umrli. Cerkveni nauk se je skozi stoletja razvijal, včasih stopil tudi na kako stranpot, a vedno napredoval v smeri Božjega kraljestva.

Tako danes Pavlovega nauka glede ženskih glav nihče več ne razume kot dogmatične direktive za današnji čas, ampak jo razlagamo v kontekstu časa v katerem je bila napisana. Pa tudi krščanski moški so se v teh stoletjih priučili toliko samoobvladovanja, da jih ženski lasje ne motijo več toliko pri molitvi.

Kljub temu se je tradicija pokrivanja v nekaterih oblikah ohranila. Redovnice pokrivajo svoje lase pred javnostjo in s tem izražajo posvečenost Bogu. Nekatere celo tako globoko, da so se umaknile od sveta (klarise, karmeličanke…). Vendar so te ženske same izbrale in oblekle redovniško obleko in če želijo, jo lahko danes tudi slečejo. In ravno zato je njihova pokritost sveta in simbolizira posvečenost Bogu ter odmaknjenost posvetnosti, saj izraža notranjo naravnanost nositeljice.

Ko se ženske prebude iz sna, se gore premikajo

In ker velja načelo Vox populi, vox dei (Glas ljudstva, Božji glas), verjemimo da je tako tudi pri naših bratih muslimanih. Tudi njihova vera in nauk napredujeta in se razvijata. Nekatere resnice so nespremenljive, druge so odraz časa. Tokratna revolucija se dogaja od spodaj navzgor in njene nositeljice so ženske. In te številne ženske pravijo danes svojim možem in sinovom-da se želijo same odločiti kako bodo oblečene in kaj bodo nosile na glavi. Hvaljen bodi Bog za to ali Alhamdulillah!