Moja dežela, kjer pravila postavlja tat

Spet je prišel del leta, ko oživijo miti in legende o dogodkih druge svetovne vojne na slovenskih tleh. Proslave, ki so podprte s strani leve politike in v zadnjih letih vedno bolj spominjajo na maškarade, so stalnica letne politične dinamike v naši mitov polni deželi.

Še pred nekaj leti se je vsak zgodovinsko razgledan in nezaslepljen posameznik le hahljal ob prenapihnjenem hvaljenju dejanj NOB in komunističnih revolucionarjev, ki so se dogajali po gozdovih in vaseh širom Slovenije. Vendar v zadnjem času z vsakim govorom prihaja do bolj neposrednih želja po aktualizaciji, po radikalni aktualizaciji, kateri ni prostora v sodobnem demokratičnem svetu.

Kraja kolesa

Ta radikalna aktualizacija pa je, kot ponavadi, obrnjena proti Katoliški cerkvi In vedno znova hvaležna tema je denacionalizacija. Gre za pojem, ki se sliši zapleteno, ki rodi odpor, ki je zaznamovan s političnimi zavajanji. Vendar gre za veliko bolj preprosto stvar.

Če vam nekdo ukrade kolo, ga prijavite policiji. Storilca identificirate in kolo je najdeno. Kaj bi bil naslednji korak, ki ga pričakujete? Da vam kolo vrnejo in storilca kaznujejo seveda.

Vendar zgodi se nekaj drugega: tat se pritoži, da ni zadovoljen z načinom kako ste dokazali, da je kolo vaše; potem se pritoži, da s kolesom izvaja trike v svoji poulični predstavi in da je za to kolo kulturna dobrina, javno dobro, ter podobne neumnosti. Postopki se vlečejo in vi kolesa ne morete uporabljati, kolo propada, saj ga tat ne vzdržuje. Nora situacija, kajneda? Kar ne morete verjeti, da bi se vam to zgodilo?

Denacionalizacija ni zapletena stvar, denacionalizacija ni bogatenje upravičencev. Je le vračilo državno izvedene tatvine.

Končno ugodite vsem postopkom, prenašate serijo izgovorov, kjer imate vedno znova občutek, da policist sodeluje s tatom. In naposled zmagate, vendar kolo je sedaj že v popolnoma neuporabnem stanju. Tatu tožite naj vam povrne škodo. Tat ponovno zavlačuje.

Da bi stvar zaključili, ponudite, da boste zadovoljni samo z delno odškodnino, samo da se stvar zaključi. Tat vztraja pri svojem. Ko se vsi postopki končajo dobite odškodnino, ki vam pripada. In v časopisu se znajde članek o tem, kako ste mastno zaslužili z odškodnino. O kolesu, izgovorih, zavlačevanju, možnosti dogovora ipd. pa niti besede. Vas je že prijela sveta jeza?

Vi ste Katoliška cerkev. Kolo so pokljuški gozdovi. Ponujena poravnava je bila 7 milijonov. Izplačana bo v višini preko 20 milijonov. Tat je Republika Slovenija, pravna naslednica komunistične diktature SFRJ. In postopek se je vlekel desetletja. Denacionalizacija ni zapletena stvar, denacionalizacija ni bogatenje upravičencev. Je le vračilo državno izvedene tatvine.

Škodo, ki jo je napravilo 45 let diktature pa slovenski narod ne bo mogel nikoli v polnosti izmeriti, saj se cena za poteptan narodni duh preprosto ne da definirati.

Tatvina, ki se dogaja

Edina tatvina, ki se danes pri tem dogaja je tatvina v obliki izplačane odškodnine. Denar, ki gre iz žepov davkoplačevalcev. In tat? Uradniki, ki zastopajo slovensko državo v teh postopkih.Uradniki, ki so eni izmed poslednjih branikov komunistične miselnosti v tej državi. Uradniki, ki so si vzeli nase, da se bodo upirali vračilu ukradenega za vsako ceno.

Denacionalizacija se vleče že več kot 25 let, gre za načrtno oviranje in zavlačevanje procesa. Račun pa na koncu dobimo davkoplačevalci. Davkoplačevalci, ki smo se rodili 45 let po izvedeni tatvini.

Vsak denacionalizacijski postopek bi lahko bil zaključen v nekaj mesecih. Vendar redko kateri je bil. Gre za preprosto politično upiranje neizogibnemu, gre za ideološki boj na plečih davkoplačevalcev. Nič drugega. Upravičenci dobijo, kar jim pripada.

Prihodnost je naša

Komunistična revolucija, ki se jo zaslepljeno hvali in prodaja bajke o njenih zmagah, je itak poskrbela, da je upravičencev malo. In da se pravi lastniki vil iz Rožne doline, stanovanj iz centra Ljubljane, gradov, posestev in kmetij po celotni Sloveniji, nikoli ne bodo mogli oglasiti na sodišču, saj njihova kri vpije iz preko 800 morišč po Sloveniji. Denacionalizacija ureja to, kar se urediti da – materialno.

Škodo, ki jo je napravilo 45 let diktature pa slovenski narod ne bo mogel nikoli v polnosti izmeriti, saj se cena za poteptan narodni duh preprosto ne da definirati. Zato bodo popravila dolgotrajna in naporna. Neobremenjeno ga bodo pričele naše generacije. Začenši s tem, da bomo ponovno vstali in spregovorili, podprti z zgodovinsko resnico naših dedkov ter okrepljeni s sodelovanjem naših sovrstnikov.