Potem ko smo sredi decembra na Domovini predstavili rezultate obširne raziskave o duhovnosti in veri mladih ter njihovem mnenju o Cerkvi in pred kratkim z relevantnimi posamezniki obravnavali prvo temo – vprašanje, kako v mladih spodbuditi gradnjo živega, osebnega odnosa z Bogom – tokrat nadaljujemo z drugo; posvetili smo se podajanju moralnega nauka Cerkve.
Redovnica sestra Rebeka Kenda ter duhovniki Slavko Rebec, Aljaž Kraševec in Janez Kobal so razmišljali o ugotovitvah študije Katoliške mladine, ki je pokazala, da se zaskrbljujoče velik odstotek mladih katoličanov na področju moralnega nauka s Cerkvijo ne strinja. Kar tretjina jih denimo podpira možnost splava, petina evtanazije, le 37 % jih meni, da je narobe imeti spolne odnose pred poroko (vse našteto kot grešno opredeljuje katekizem).
Tudi raziskava Mladina 2020 je – sicer pri splošni, ne le mladi katoliški populaciji – pokazala, da se Slovenci v zadnjem desetletju hitro oddaljujemo od Cerkvenega učenja, posebej na področju spolnosti.
Zakaj se ta nauk mladim ne zdi več aktualen za njihova življenja? Bi ga morala Cerkev prenoviti, posodobiti? Je problem družba, ki se je tako oddaljila od krščanskih vrednot? Ali pa je težava v tem, da tega odgovorni pastoralni delavci, duhovniki … mladim ne znajo prav predstaviti? Kako bi to lahko počeli bolje in kako naj o tem pričujemo laiki – naj se sklicujemo na prepričanje, da mati Cerkev že najbolje ve, kaj je dobro za nas, ali naj govorimo bolj o lastni izkušnji in praktičnih prednostih “moralnega življenja”?
V splošnem se zdi, da se moralnega nauka pri nagovorih, pridigah, verouku v Slovenski cerkvi ne poudarja zelo močno. Bi pomagalo, če bi se ga bolj, ali pa bi to le še več mladih odbilo od Cerkve? O čem (in kako) konkretno govoriti ter kakšne dejavnosti, zgledi … bi pomagali?
Rim 12,2 In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno. Moraliziranje ne pripelje nikamor, samo odbije. Ne vidim rešitve v nagovorih, urah verouka ali duhovnih vajah, kjer se samo lepo govori. Pomagajo lahko pričevanja ljudi, ki živijo po moralnem nauku Cerkve, in zgledi svetnikov. Predvsem pa je potrebna konkretna izkušnja, vzgoja od malega. Skupno bivanje, kjer se trudimo živeti evangelij z vsemi vsakdanjimi opravili. Temelj za moralno vzgojo so tri stvari, ki jih je Gospod Bog postavil že ob stvarjenju: Kaj pa pravi Aljaž Kraševec, kaplan v župniji Šentvid pri Stični? Mladim je treba “zelo jasno povedati nauk, kakor je to storil Jezus”, začne in nadaljuje, da jim je treba dati duhovnost, ki jih bo resnično hranila, ker naša vera ni moralizem. Kot vir takšne bogate duhovnosti omeni denimo tradicionalno sveto mašo ter doda še tri točke, ki pripomorejo k sprejetju moralnega nauka med mladimi: navaditi jih na redno spoved, navaditi jih na molitev rožnega venca ter ustvarjati dobro vzdušje v skupinah, da jih mladi radi obiskujejo. Janez Kobal, izolski župnik in duhovnik med skavti, opozarja, da “morala tudi v preteklosti ni bila nikoli aktualna, ker ni udobna. Jezus moralo na področju spolnosti predstavi kot veliko vabilo: »Blagor čistim v srcu«. Smo na področju vere in zaupanja Bogu, da s svojimi blagri in predlogi želi človeku in človeštvu srečo.” “Prenos vere se zgodi ali pa ne v glavnem v družini,” nadaljuje, in enako po njegovem velja za prenos morale, kar se tiče spolnosti. Kot pravi, ga zanima podatek, kakšni so bili odstotki glede tega pred tridesetimi in šestdesetimi leti, kaj se je dogajalo eno ali dve generaciji nazaj. Ne verjame, da gredo stvari na slabše, saj je bilo npr. pred 60 leti katoličanov še enkrat več, pa gre vseeno za generacijo, ki je legalizirala splav. “Gre za globalni problem, ker je nastopila kultura smrti in brezbrižnosti” Kobal opozarja na pomešanost, ki se kaže tudi v tej analizi: razliko vidi v sprejemanju zapovedi in prepovedi Katekizma ter v vzgoji za vrednote. Kot razloži: “Splav je legalen, ni pa vrednota. Tudi boj proti splavu ni vrednota, ampak gašenje požara, ki je že uničil vrednoto. Vrednota je življenje in veselje do življenja, mojega in sosedovega. Rojenega in nerojenega. Individualizem in brezobzirnost, ki zaznamujeta kulturo, v katero nas je Bog postavil, gledata s strani dobička. Če se odločiš za življenje, se ne odločiš za dobiček, ugodje, kar je velikokrat edini kriterij »dobre« odločitve.” Dodaja, da je odločitev za čistost pred poroko zdaj še težja tudi zato, ker se “zrelost za poroko pojavi v tridesetih letih ali pa sploh ne […]. Spet gre za problem prejšnje in predprejšnje generacije, ki poroke in čistosti pred njo nista predstavili kot vrednote, ampak kot zapoved in prepoved. Vzgoja za ljubezen je veliko več kot moraliziranje in vzbujanje strahu pred izvenzakonsko spolnostjo, neželeno nosečnostjo in splavom.” Potrebujemo pozitivnih pričevalcev, nadaljuje Kobal, pri čemer pa, kot pravi, duhovniki niso najbolj prepričljivi – a kljub temu “laikom prav to področje vzgoje tako neradi zaupamo in njihove pobude podpremo.” Poda še zgled: “Skavtska poroka. Sto otrok in mladih je prepevalo pri sveti maši. Ob zahvali ob koncu svete maše povesta ženin in nevesta, da se danes podarjata drug drugemu tudi telesno. In da je bilo v kulturi sodobnega sveta zelo težko ohranjati čistost, da pa je prav to danes najlepši dar, ki ga izročata drug drugemu. Za večino navzočih izpadeta smešno, v nekaterih pa se zbudi želja, da bi tudi oni šli na pot odpovedi, ker v lepoti odnosa mladoporočencev začutijo, da bi čistost lahko bila nekaj smiselnega in celo lepega.” Duhovnik koprske škofije Slavko Rebec pa v svojem odgovoru zapiše: “Menim, da to ni samo težava mladih. Je tudi težava odraslih oz. smo jo mladim pripravili odrasli, ki smo začeli relativizirati moralna načela. Poznam primere, ko so mladi hoteli živeti skladno z moralnim naukom Cerkve, pa so bili deležni posmeha. Hkrati so v naši družbi v krizi tudi splošna moralna načela; težko jih priznavamo. Družba kot celota se je oddaljila od splošnega in skupnega dobrega. Oviro pri sprejemanju moralnega nauka Cerkve predstavlja tudi njegova ločenost od osebne vere v Jezusa Kristusa. Kristjanovo moralno življenje je v bistvu logična posledica prerojenja v Jezusu Kristusu in človekove potopljenosti vanj. V Katekizmu Katoliške Cerkve je morali posvečen zlasti tretji del, ki nosi naslov Življenje v Kristusu. Poleg tega pa tudi površne razlage in predsodki o moralnem nauku Cerkve botrujejo temu, da je videti čuden in oddaljen od realnega življenja. Naj navedem samo predsodek, da se moralni nauk v Cerkvi ne razvija. Ni res. Pomislimo samo na razvoj pogleda Cerkvenega učiteljstva na smrtno kazen. Osebno verujem, da moralnost, ki jo živi kristjan, ki se je zares prerodil v Kristusu, ni omejevanje svobode, ampak je svobodna odločitev za Jezusov stil življenja. Zato pri vzgoji mladih ne bi stavil na predpisovanje, kaj je treba obvezno delati, da bo nekdo dober kristjan. Raje bi mlade izzival v njihovi svobodnosti in jim skušal pokazati, da samo Kristus daje človeku resnično svobodo. Marsikakšno ravnanje, ki danes velja za moderno in svobodno, v bistvu človeka vodi v ujetost in mu jemlje svobodo. Mladi so za tak premislek dojemljivi. Vsekakor ima zgled moralnega življenja odraslih zelo velik pomen pri vzgoji mladih. Ob primernih trenutkih pa je potrebna tudi razlaga, pojasnilo. Tudi pri pridigah, zakaj pa ne. Izogibal pa bi se pri tem dveh stvari: zbujanja vtisa, da je dober kristjan samo tisti, ki je 100-odstotno moralen, in natančnih navodil v stilu tako in tako naredi. Dobro je začeti pri majhnih in vsakdanjih stvareh, ki se tičejo mladih. Če v skupini mladih odpremo vprašanje o (ne)moralnosti izkoriščanja ljudi in suženjstva, bodo vsi proti izkoriščanju in suženjstvu. Kaj pa, če vprašanje izkoriščanja iz Afrike prestavimo v neki razred na neki srednji šoli, kjer neki dijak/dijakinja stalno prepisuje domače naloge od istega dijak/dijakinje. Ali pa ko kdo izsiljuje zapiske od sošolca/sošolke – je to tudi izkoriščanje? Je to moralno? Z mladimi raziskati, kakšen je pogled skozi Jezusov evangelij na tako situacijo, je, po moje, prispevek k udomačitvi mladih z moralnim naukom Cerkve.” 
Najprej je ustvaril svet, vsemu postavil meje, »ki jih naj ne prestopijo«, in šele šesti dan kot krono stvarstva v vrt postavil človeka. Torej naj bodo stvari jasno zastavljene, preden pridejo mladi k nam. Vsak vrt ima ograjo, ki varuje, ne omejuje. V vrtu je bil Gospod navzoč z besedo in »v dnevnem vetriču«. Otroci in mladi naj ob vzgojiteljih začutijo, da mi sami živimo v navzočnosti Boga in se držimo meja, ki jih je postavil v naše dobro. Enako pričakujemo od njih in se ne bojimo, da bi jih zaradi tega »izgubili«. Da Boga prepoznavamo v svojem življenju, nam je dal DAR SPOZNANJA, da ne prestopimo meja, pa DAR STRAHU GOSPODOVEGA.
V raju je človek segel po drevesu spoznanja, ker je hotel sam določati, kaj je dobro in kaj zlo. To pripada Bogu, ker je On Stvarnik. Naloga vzgojiteljev je, da skupaj z mladimi odkrivamo, kaj je dobro in kaj zlo iz Svetega pisma ter se trudimo tako tudi ravnati. Dar MODROSTI nam daje hrepenenje po tem, da odkrivamo Božjo postavo, dar RAZUMNOSTI pa nam pomaga, da po njej živimo. Če se otrok ne uči od malega ubogati vzgojiteljev in odlagati svojih potreb, ne bo nikoli ločil, kaj je resnično dobro in kaj zlo. Nasprotno – za merilo bo vedno postavljal sebe.
»Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval.« (1 Mz 2,15)
Čeprav je bilo v raju vsega v izobilju, je Bog naročil človeku, naj dela. Naše telo je torej tako ustvarjeno, da potrebuje fizičen napor. Bolje se počuti, ob sadovih dela je zadovoljen, jasneje misli in nima časa za neumnosti. Preko DARU SVÉTA Bog svetuje, kako naj ravnamo v konkretni situaciji, z DAROM MOČI pa nam daje moč, da to tudi izvršimo.
Moraliziranje in katekizem po mojem mnenju ne bosta pomagala.
Nekaj najlepšega je mlada ljubezen! A kako boli, ko te ljubljena oseba izda in spoznaš, da si bil le sredstvo za zadovoljevanje njegovih (ali njenih) strasti in potreb. Ponižan na nivo objekta.
O tem bi bilo dobro ozaveščati mlade. In o tem, da je potrebno nekoga, s katerim se spuščaš v intimni odnos, dobro spoznati – se prepričati, da mu lahko zaupaš. Pa še o tem, da življenje sploh ni pravljica – treba je tudi kaj znati. Poleg poklica recimo še kaj skuhati, oprati, pospraviti, finančno voditi gospodinjstvo (ni samo za dekleta v današnji dobi!). Treba se je naučiti umetnosti prilagajanja, znati spoštovati, odpuščati, reči hvala …
A mladi nimajo veliko zgledov v današnji dobi. Mediji pišejo samo o modi, o tem, kako biti seksi, o norih zabavah. Nisi “in”, če nisi zraven. Vsak dan mi splet vsiljuje “novice” o tem, kako je neka stara baba (oprostite izrazu!) pokazala svojo rit, ki da je tako seksi kot bi jih imela 30 … In babovje zapravlja ogromne vsote za razne maže, s katerimi si bodo zgladile gube in s tem zgledale mlade … kaj pa nosijo globoko v sebi, je pa druga tema.
Tukaj bo treba narediti red ali vsaj bolj pogumno govoriti mladim o pravi podobi življenja. Boste zraven, Domovina?
Ja, točno tako !
Ne pa da se o politični korektnosti menijo s Crnkovićem. Ki je nekje med zlobo in usekanostjo…naletim na njegove tvite, ki jih ponekod širijo – morda mislijo da so dobri ali kaj ?
Tudi on ima gotovo super mnenje o sebi…
zakaj sem to tukaj napisal ?
Ker imajo razni tviteraši kar vpliv na mlade ljudi, tako kot tudi druge medijske kozlarije.
In potem mladi ljudje zgubljeni tavajo naokoli…
Ves čas buljijo v telefonu v iskanju odrešitve ??
Namesto, da bi jim vsaj “naši” mediji nalivali čisto vino, brez pocukranosti, ki je nikjer ni…
Sicer pa – nič posebno novega pod soncem. Kako je bilo z moralo pred recimo 100 leti, je zanimivo (na osnovi pripovedovanj) zapisala Milena Miklavčič v svoji knjigi. Sem videla na spletu, da so jo nekateri zato obsojali. Jaz pa sem kot mlado dekle veliko delala na polju skupaj s starejšimi ženskami in od njih slišala marsikakšno zgodbo, podobno tistim v knjigi.
V generaciji moje babice (letnik 1896) je bil v naši vasi v skoraj vsaki hiši nezakonski otrok. S to razliko – glede na današnji čas – da so bili ti otroci skupaj s svojimi materami zasmehovani od “visokomoralnih” sovaščanov. Velikokrat takih, ki so redno hodili v cerkev – doma v spalnici pa počeli marsikaj. Dedcev običajno ni nihče obsojal. Moja stara mama je zaradi nezakonskega otroka – mojega očeta – morala od doma in se je preživljala kot perica v enem od prestižnih hotelov. Oče je pa kot otrok nabiral gozdne sadeže za hotelske goste, da si je lahko kupil čevlje in zvezke za v šolo.
V času moje mladosti (po 2. svetovni vojni) je bilo pa tako: mladi so se zaljubili, šli skupaj na morje – ko so se vrnili, so se pa kmalu poročili, ker so se “morali”. Nekateri so se kasneje ločili, nekateri so se “grobo pilili” v zakonu – vse to je boleče.
Pod soncem nič novega torej. Ne bo pomagala vrnitev v stare čase. Samo več ozaveščanja. Pa ne v stilu filozofskih razprav “kako osebnostno rasti”, kar velikokrat zasledim tudi v tako imenovanih “cerkvenih” medijih. Življenje ni modrovanje, je realnost. In tukaj starejši lahko veliko pomagamo s svojimi izkušnjami. Če nas zanima še kaj drugega kot oblika naše riti in gladka koža na obrazu.
P.S.: O tem, kako je zgledala “morala” v starih časih, si lahko kaj preberete v knjigi Včerajšnji svet od S.Zweiga. Ali pa si preberite življenjepis naše pesnice Lili Novy.
Dragi odrasli, če boste sami živeli sočutne, pristne, vesele, spoštljive, povezane … odnose in bomo videli, da vas zakonsko življenje osrečuje in dela bolj tople in prijazne ljudi … Če boste do noseče mamice v stiski pokazali sočutje, ne obsojanja, in ji boste pripravljeni konkretno pomagati … vas bomo kar sami posnemali v vaši morali in nas bo iskreno zanimalo, kaj je tisto, kar vas dela tako privlačne in srečne ljudi. Če se mladim ne zdi vredno poslušati odraslih in se zanimati za njihove vrednote, je to morda zato, ker odnosi in življenja, ki jih odrasli živijo, niso preveč privlačni in ne zgledajo osrečujoči … Če o čistosti pridigajo odtujeni zakonci in duhovniki, ki se ne zanimajo zares za mlade in naš svet … potem mladi nimamo ravno dobrega razloga, da bi si želeli živeti podobno kot vi.
Lepo napisano, Jasna!
Nekaj pa moram iz svojih izkušenj vseeno dodati: starejši moramo mladim tudi pokazati, kako se spoprijemati z udarci življenja. To je pomembno, ker življenje ni samo “srečna cesta” za nikogar.
“Skozi križ in trpljenje vodi pot v življenje, zato nikoli na obupuj!”
Se zelo strinjam z vami, hvala za to. Če nas naučite, kako naj se odzovemo v stiskah in preizkušnjah, da bodo priložnost za rast, ne obup … kako naj se v trpljenju odpiramo človeški in Božji bližini, da pridemo iz njega še boljši, bolj sočutni, pogumni … potem bi nam težko dali še kaj več za življenje.
Hvala Helena3, da si me spomnila. Včerajšnji svet S Zweiga je odlično branje: kljub visoko moralni vzgoji, verouk v šolah itd, je izbruhnila 1. sv.vojna. Nekaj so spregledali prai avtor.
Mene je vedno zanimalo kakšno zvezo ima spolnost z duhovnostjo? Ali sploh kakšno? In zakaj se toliko opleta s tem, saj je vendar jasno, da tega vprašanja ne bo nihče ” v red spravil”.
Po mojem je eno in drugo tako močno povezano, da bolj sploh ne bi moglo biti – če na človeka gledaš celostno in želiš biti globok, harmoničen, umirjen človek, v stiku s samim seboj, sočlovekom in Bogom. V tem primeru telesa, duše in duha ne moreš ločiti. Odkar se je Bog učlovečil, pa niti v teoriji ni več mogoče razpredati o tem, da bi lahko bila duhovnost ločena od telesnosti.
Najlepše je pa to o tem pisal Janez Pavel II., ki je razvil celo teologijo telesa.
Meni pa se zdijo odgovori dobri. In seveda je pomemben dober zgled, čeprav se mi zdi, da je včasih ”zahteva” po ”pristnosti” ter odsotnosti ”pridig” (zanimivo, to je nekaj najhujšega 🙂 ) kot je napisala jasna.pinter, izgovor za to, da mladi ne zastavijo resno in odgovorno svojega življenja.
helena3 je lepo napisala: mladim je treba življenje predstaviti kot nekaj resnega, mladost se pogosto povleče nekam do 40-ga leta. Pravzaprav, do kdaj je danes človek mlad, do 49-ga leta?!? Nekateri še vedno mislijo, da živimo v nekakšnem revolucionarnem letu 1968, po drugi strani pa se veliko mladim ne da osnov finančne pismenosti, osnov vodenja gospodinjstva, osnov obnašanja v javnosti (kamor spada tudi obnašanje na delovnem mestu), osnov vzpostavljanja socialnih stikov. Mogoče bi s strani online influencerjev ter mladinske literature mladi sami morali zahtevati takšne nasvete? Bi pa ti mladi radi ”vse” in vedno so vsega ”krivi” drugi, in seveda nobenih ”pridig”. Potem pa se nek pametnjakovič spomni izumiti permisivno vzgojo, mlade vzdaja še popularna kultura in celo del politike, in sedaj imamo kar imamo (opomba: povprečje slabo, je pa med mladimi seveda ogromno nebrušenih biserov, prav tako pa naj nad nobenim mladim človekom ne bi obupali) .
Poleg pravic morajo mladi tudi prevzemati polno odgovornosti za svoja dejanja, saj so pri 18ih polnoletni. Tudi na področju ljubezenske zrelosti oz. nezrelosti in vseh posledic v življenju, ki jih to prinese za sabo. Najlažje je stvari reševati z ……. vemo čim. Na tem področju naj si pa že zgodaj najdejo dobre zaupnike oz. vzornike. Za to pa je vsak odgovoren, oz. naj si pri tem pomagajo med sabo, naj bo torej mladostniško druženje (o katerem vsi kokodakajo tudi v Cerkvi) tudi oblika skupne, tovariške pomoči pri odraščanju.
Ah, življenja nam sploh ni treba “predstavljati”, ne kot resnega, ne kot zabavnega, niti ne kot kaj tretjega … Samo živeti ga z nami polno in “graditi odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej” – kot so tako čudovito zastavili svojo vizijo pri skupnosti Družina in življenje. In samo v naklonjenih, pristnih, varnih, sproščenih … odnosih lahko mlad človek postaja resnično odgovoren in zares pripravljen na življenje v vseh njegovih barvah. Kar se tiče permisivne vzgoje, je pa itak samo še ena oblika površnih odnosov z otroki, v katerih odrasli bolj zadovoljujejo svoje potrebe kot pa (resnične) otrokove.
‘Strah pred izvenzakonsko spolnostjo’???
Hahaha, ma kje vi živite, na Irskem v letu 1810??