Miro Cerar. Naivno pošten in pošteno naiven

Pa naj še kdo reče, da politika ne kvari ljudi. Leto dni na oblasti je zlomilo tudi najbolj moralnega Slovenca, svoj čas javnega pridigarja etike in morale v najbolj gledanih televizijskih terminih, Mira Cerarja mlajšega.

Tovornjak realpolitike ga je ob odločitvi za podporo Mramorju zbil in povozil tako rekoč do politične neprepoznavnosti. Po svoje je bilo skoraj patetično gledati, kako na tiskovki golta prav vsako vejico in piko vehementnih obljub o superiornih etično-moralnih standardih, ki naj bi z njim zaveli v vladni palači. Crash in tudi tisto "ne-jamranje" bi nekako še preživel, če ne bi ravno na tej etiki začrtal svoje politične poti in na krilih ljudske naivnosti prijadral vse do premierskega stolčka.

Etika in morala sta medtem zginili iz njegovega besednjaka ter za seboj pustili horde še enkrat več razočaranih volivcev.

S tem, ko Cerar ni odstavil kompromitiranega ministra Mramorja, je praktično odstavil samega sebe in je le še politično truplo z rokom razkrajanja do naslednjih volitev.

S tem, ko Cerar ni odstavil kompromitiranega ministra Mramorja, je praktično odstavil samega sebe in je le še politično truplo z rokom razkrajanja do naslednjih volitev.

Kaj je (in kaj ni) politika

Zlati deček Miro sodi med tiste, ki so politično kariero zasnovali na nečem, kar politika ni, oziroma je v svojem bistvu temu pravo nasprotje. Tako kot njegove "etične" predhodnike so ga namreč zavedle idealizirane ljudske predstave o politikih kot vrhovnih moralnih bitjih.

»Etičen, moralen?! To sem vendar jaz,« se je našel v mislih in besedah državljanov, prepričljiva volilna zmaga pa ga je zgolj še utrdila v prepričanju, da je poosebljenje tega, kar Slovenci danes od politika pričakujejo.

A politika ni tekmovanje za mistra ali miss etičnosti, ampak umetnost možnega, v kateri se mojstri obrti od vajencev ločijo po tem, kako uspešno praznijo žepe državljanov, medtem ko jim ti iz rok ližejo cenene bombončke. Obenem se je potrebno znati še izogibati pastem, ki jih nastavljajo interesne skupine in politični nasprotniki.

Cerarju očitno nič od tega ne gre od rok.

Naivno pošten in pošteno naiven

Morda se sliši nenavadno, a vendarle se zdi, da je Miro Cerar za politiko predvsem preveč naiven, pa tudi kanček prepošten. S svojimi ravnanji nehote spominja na tistega pridnega fantka iz šole, ki ga sošolci z lahkoto naplahtajo kar želijo, ker v svoji nedolžni otroški naivnosti ne dojema konceptov norčevanja, laži in prevare.

Odličen primer je nedavni nateg hrvaškega komika Davorja Jurkotića. Cerar je iskreno verjel, da se pogovarja s hrvaškim premierom Oreškovićem, tudi po tem, ko mu je prebrisani Jurkotić v zameno za odstranitev ograje na meji ponujal Sveto Gero (Trdinov vrh) ter vzneseno govoril o Sloveniji in Hrvaški kot eni državi od Triglava do južnega Jadrana.

Come on Miro, pri tem je pred leti potegnilo še Pahorju!

Od naivnosti k spoznanju ...

V kontekstu vsega ni napak sklepati , da je Cerarja v politiko vodila dobronamerna želja, da res kaj stori drugače, podpihovana s strani tistih, ki so se hkrati zavedali njegove vrednosti in šibkosti. Poznati šibke točke človeka na oblasti je namreč najmočnejše orodje za njegovo obvladovanje, sploh če je dovolj naiven, da se tega niti ne zaveda.

Zato ni dvomiti v premierovo spoznanje, da gre pri vsem skupaj za napad nanj in na njegovo stranko. Za oris interesnih skupin v ozadju je dovolj vedeti, preko katerega medijskega kanala je bila afera plasirana v javnost in čigavim interesom stoji na poti napadeni minister.

Gledamo predstavo tistih, ki so pred leti Cerarju s svojim vplivom tlakovali pot na vrh, zdaj pa ga ujeli v zanko, zanj pripravljeno že od začetka.

V tem pogledu je premierova odločitev, da ta križ prevzame nase, ta trenutek morda res dobra za Slovenijo, saj adekvatne kadrovske rešitve nima, a hkrati na obzorje riše neizbežen konec njegove politične avanture.

Zato, spoštovani Miro Cerar, zbogom in hvala za vse ribe, čeprav jih ni bilo veliko. In seveda, da ne pozabim; peace, ljubav, bok!