Miha Kramli o znakih, po katerih spoznamo, da naš otrok drsi v zasvojenost od elektronskih naprav (2. del)

Blaž Čermelj
2

Nadaljujemo s pogovorom z vodjo centra za zdravljenje odvisnosti v Novi Gorici, terapevtom Miho Kramlijem (1.del je objavljen tukaj). 

Neodgovorna raba novih tehnologij nam torej lahko situacijo spravi povsem izpod nadzora. Kdaj vemo, da smo zašli?

Vedenje lahko razdelimo na štiri stopnje.

Grem po otroka, da je kosilo, on pravi za dve minuti. Pridem, ko zaključim to na Facebooku in on čez dve minuti pride, poje, se pogovarja, pomije posodo in gre potem ven … To je vzorec, to je naš cilj in s tem ni nič narobe.

Potem grem po otroka in mu rečem, je kosilo, otrok ne pride, čez pet minut grem spet ponj in mu rečem, »glej, pridi že«, in on odvrne »ja, ja, tudi če zdaj ne, bom že kasneje naredil si nekaj«. »Ne, zdaj pridi«, mu rečemo. Nato se razjezi, vrže hrano vase ali pa celo vzame krožnik in gre v svojo sobo. To je navada. Pri navadi moramo starši že poiskati strokovno pomoč, ki nam pomaga uvajati neko strukturo uporabe nove tehnologije.

To pri navadi se vse da še doma rešiti. Je vse v okviru družine možno.

Potem pa je, da grem po otroka in mu rečem, da je kosilo. On pa »spizdi ven, da te ne vidim!«

»A tako boš ti z menoj. Ne dovolim. Za en mesec ti vzamem!«

»Samo probaj, ti gume na avtu prerežem« in leti mi nekaj mimo glave.

To je prisilno vedenje. Tega ni več mogoče rešiti doma, tu je pa potrebna že bolnica, terapevtska skupnost. Od 227 obravnavanih v naši ambulanti je kar 37-odstotkov staršev povedalo, da so tepeni od svojih otrok, da se jih bojijo, da jih ne obvladajo. Od enakega števila narkomanov pa je le 3-odstotke nasilnežev. To je velika razlika.

No in pa še zadnja stopnja, grem po otroka in mu rečem, da je kosilo. Tako je zatopljen v igrico, da me ne sliši, in jaz se ga dotaknem, se ustraši, skoči, me udari, se stepeva … To je zasvojenost. Tu je potrebno prisilno zdravljenje. Ukrepati mora policija, tožilstvo, sodstvo, center za socialno delo in zdravstvo.

Od 227 obravnavanih v naši ambulanti je kar 37-odstotkov staršev povedalo, da so tepeni od svojih otrok, da se jih bojijo, da jih ne obvladajo.

To gre dejansko tako daleč?

Ja, ja, seveda. Pride, pride tako daleč. Uf! Teh primerov imam ogromno.

Pogosto se zgodi, da sta v petem ali šestem razredu osnovne šole morda še zgolj en ali dva učenca do tehnologije skeptičnih staršev brez pametnega telefona. Kako komentirate to situacijo?

Poglejte, slika je jasna. Evropski pediatri so napisali peticijo, da bi vse evropske osnovne šole prepovedale vnos pametnih telefonov. Torej pediatri opažajo, pa tudi pedopsihiatri in seveda pedopsihologi, da je problem prekomernega stika s pametnim telefonom to, da šola postaja vedno bolj mrtva. Vedno bolj tiha.

Toda pri tej peticiji ne gre za prepoved uporabe nove tehnologije, ampak prepoved prinašanja pametnih telefonov od doma. Ko pa bodo potrebovali novo tehnologijo, bo šola poskrbela, da se bodo lahko preko nove tehnologije učili tako, da bo sama zagotovila dostop do nje. Prepovedujejo pa, da bi, namesto da se pogovarjajo in gredo ven na zrak, buljili v zaslone. In Francozi, ki so pred dvema letoma uvedli prepoved vnosa pametnih telefonov v šole, že žanjejo prve uspehe. Šola spet postaja živa.

Mi moramo ločiti. Nova tehnologija v šolskem sistemu bo, ne bo pa nadomestek odmorov, komunikacij in doživljanja drug drugega. To pozdravljam in je to nekaj dobrega. Sem pa močno proti, ko nekateri starši rečejo, da pri nas nimamo televizije, računalnika in nove tehnologije. Pred desetimi, petnajstimi leti sem to še pozdravil. Danes, v tej novi situaciji pa tega ne pozdravljam. To mora biti, toda pravilno dozirano. Otrok se jo mora naučiti uporabljati.

Je del odgovornosti glede uporabe pametnih telefonov tudi na šoli, morda ministrstvu? Bi že bil čas, da se sistemsko lotimo uporabe pametnih naprav vsaj na osnovnošolskem nivoju ali naj to ostane v domeni svobode posameznika?

Drži, to je tudi sistemsko vprašanje. Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da to ni več problem družine, ni več problem posameznika, ampak je to civilizacijski problem.

Kako velik je dejansko problem odvisnosti od elektronskih naprav. Koliko mladih je prizadetih? Pa tudi odraslih, ne nazadnje so ti njihova glavna ciljna skupina.

V ambulanti imamo starostno strukturo od 9 do 84 let. To se pravi, da ni nobena populacija izključena. Tu so tudi invalidi, ali kako drugače prizadeti, skratka, nepravilna raba tehnologije lahko rani prav vsakega. Glede na naše podatke v ambulanti predvidevam, da imamo v Sloveniji zaradi nepravilne, pretirane uporabe tehnologije okrog 2.000 nefunkcionalnih, težko bolnih ljudi. Toda to predvidevam zgolj na uporabi naše statistike, tiste, ki jo vodimo v ambulanti.

Ko sem prišel v to ambulanto je bilo 98-odstotkov zasvojenih s kemičnimi odvisnostmi, zadnji dve leti pa je 55-odstotkov obravnav v zvezi z nekemičnimi odvisnostmi.

Vemo, da na področju pomoči nekemičnim zasvojencem pravzaprav orjete ledino. Se vam zdi, da bi jim bilo v sedanjem sistemu mogoče pomagati?

Mi smo zgolj ambulanta. Omenil sem že teh 61, ki so nefunkcionalni. V noben naš sistem, ne šolski, ne socialni, ne zdravstveni jih ne more nikamor vključiti. Mi bomo morali postopati tako kot po svetu, kjer imajo klinike in oddelke, za tako zasvojene. Že če gremo v Zagreb, vidimo, da imajo oddelke za nekemične zasvojence, urejeno trimesečno bolniško in tudi terapevtske skupnosti. Pri nas pa imamo v javnem zdravstvu zgolj naš center, le še tu in tam se še kakšen dobrovoljec v javnem zdravstvu s tem ukvarja. Ni pa to sistemsko rešeno in to bomo morali nujno narediti, saj je število teh, ki so ranjeni s tem, tako veliko, da tega ne bomo mogli ignorirati.

Vedno pogosteje lahko beremo o mladostnikih, ki so opustili šolanje zato, da bi postali boljši igralci videoiger? Nekateri v tej panogi tudi dejansko uspejo? Opažate takšne želje tudi v vaši ambulanti?

E-šport je med mladimi zelo popularen. Tam so na turnirjih visoke nagrade, po več milijonov evrov. Seveda je želja mladih, da bi obogateli in imajo predstavo, da bodo igralci na teh turnirjih. Razmišlja se, da bo to olimpijska kategorija. Tudi sam sem sodeloval pri debati o teh vsebinah.

Toda naše vlade nihče ne opozori, ne starši, ne šola, ne zdravstvo in ne sociala, da posamezniki, ki uspejo, res obstajajo. Vendar pa je treba narediti kriterije, kako si ti lahko uspešen e-športnik. To pomeni, da imaš vsak dan šest ur fizičnega treninga; fitnes, tek, telovadbo, plavanje; dve do tri ure komunikacijskih treningov, da imaš v ekipi psihologa, takega in drugačnega terapevta. To se pravi da se ti vključiš v neko ekipo, ki ima tako kot smučarska ekipa fizioterapevta, zdravnika, psihologa …

Tako imajo tudi ekipe e-športa svoje strokovnjake in le na tak način lahko uspeš. Če pa sam improviziraš in po deset, petnajst ur na dan treniraš pred računalnikom, takrat pa dejansko, ko greš na turnir, popolnoma odpoveš, ker si dejansko že prej izgorel. Takšni ljudje niti do tridesetega leta ne zdržijo biti aktivni.

To se pravi, da z njim ni nič narobe, a le, če ga pravilno igramo.

Prekomerna uporaba nove tehnologije prizadene moj center za ambicioznost, da bi iz sebe nekaj naredil in povzroča otopelost in naveličanost. Nič več me ne more razveseliti.

Kakšno stanje pričakujete čez pet ali deset let, če se v družbi ne bo drastično spremenil odnos do prekomerne uporabe tehnoloških igračk, še posebej pri mladini? Oziroma kaj bi kot družba morali storiti, da bo naša prihodnost kar se da ozdravljena tovrstnih zasvojenosti?

Nevrologi so opozorili na neka dejstva. Kljub filtrom modra svetloba še vedno pronica in vpliva na možgane. Pri mladih je prva opazna sprememba nespečnost, druga pomembna sprememba pa je, da prekomerna uporaba nove tehnologije vpliva na tisti del v možganih, ki skrbi za to, da sem jaz pripravljen vstati ob dveh zjutraj in iti na fotolov, oziroma da sem pripravljen tri, štiri ure na dan igrati košarko. To se pravi, da prekomerna uporaba nove tehnologije prizadene moj center za ambicioznost, da bi iz sebe nekaj naredil in povzroča otopelost in naveličanost. Nič več me ne more razveseliti.

Če imamo vedno več ljudi, ki so pasivni, nečuteči in nimajo ambicij, potem bo napredek ogrožen. Strokovnjaki pa opozarjajo tudi na to, da mladi na svetovnem spletu v enem dnevu dobijo toliko podatkov, kot so jih prej dobili njihovi vrstniki v dveh letih. Če so tako zbombardirani s podatki, naredijo zaščito. Ta pa je, da sprocesirajo samo tisto, kar je fajn, kar je luštno, ne morejo pa sprocesirati tistega, kar je prav. Tako imamo mlade, ki vidijo dezodorant, ki drži 72 ur. Ti ga kupijo in uporabljajo. Ne morejo pa sprocesirati, da se je potrebno vsak dan tuširati.

Vsakdo, ki se rodi, je oseba, ni pa vsakdo sposoben nastati, postati osebnost. Če mi prezgodaj vključimo novo tehnologijo v življenje, nam ta razvoj v osebnost lahko upočasni ali pa ga celo prepreči. Ker so po tem sposobni sprocesirati samo tisto, kar je fajn, ne pa tistega, kar je prav.

Če bomo imeli večji del populacije ljudi, ki so sposobni delati samo tisto, kar je fajn, ne pa, kar je prav, pomeni, da bomo imeli v prihodnosti velike težave.

Kaj svetujete staršem: kdaj je čas, da otrok dobi prvi lastni pametni telefon, prvi računalnik ali igralno konzolo v svoji sobi?

Da ga dobi, je to po drugem, tretjem letniku srednje šole. Da ga dobi. Uporablja pa ga lahko že v drugi in tretji triadi osnovne šole. Lastnik pa lahko postane šele, ko je že oblikoval neko kulturo uporabe nove tehnologije. Le tako bo on upravljal novo tehnologijo, ne pa nova tehnologija njega.

Doniraj

2 KOMENTARJI

  1. Oba dela intervijuja zelo podučna. Pravo razsvetljenje za starše.
    Sam bi dodal še tole: “Če bomo imeli večji del populacije ljudi, ki so sposobni delati samo tisto, kar je fajn, ne pa, kar je prav, pomeni, da bomo imeli v prihodnosti velike težave”, pravi avtor. Ali se v Sloveniji sploh zavedamo, da nas je samo 2 miljona. Če od tega odštejemo vse alkoholike in druge kemične zasvojenosti, dodamo še nekemične in upoštevamo negativno rodnost in beg možganov, potem se sprašujem, kako bomo sploh preživeli na srednji rok. Že danes manjka zdravnikov, medicinskih sester, negovalcev v domovih, inženirjev…. Kdo bo sploh še vzdrževal standard, ki smo ga ustvarili?

    • To so trezna vprašanja.
      Mladina se mi smili, ker preživlja NEZDRAVO prosti čas.

      Namesto v naravi med prijatelji, tiči za ekranom. Sigurno to na odraščajoče otroke vpliva zelo negativno v vedenju in na učnem uspehu.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime