Metanje

Šport in politika sta področji, ki delita. Na navijače enih ali drugih. Po lastnih izkušnjah dobro vem, da ni bilo pri komentiranju športnih dogodkov, športnikov ali političnih strank in politikov prav nobene razlike. Obojim je pri srcu le pohvala, celo ob najmanjši kritiki pa takoj zastrižejo z ušesi. A pustimo to, kajti v tej športni, pa tudi malce politični kolumni bom ubral šaljiv ton. Ki ga, upam, razumejo oboji.

Kakorkoli že, če bi še enkrat pisal knjigo Zamegljeni čas, ki je nekakšna humoristična parodija na športne zvrsti od A do Ž, bi verjetno pri črki M izbral metanje. Čeravno bi bil kar v dilemi, ker mi je tudi tema, ki sem jo izbral pod črko M, med dvema ognjema, pisana na kožo. Sploh zato, ker nekateri psihologi, šolski pedagogi in še marsikdo drug menijo, da ta igra, pri kateri z žogo ciljaš ali spodbijaš igralca v drugem polju, škodi otrokom, češ da ni prav, da otroke preko te igre učimo spodbijati, in da se lahko zgodi, da bodo imeli kasneje, v odrasli dobi, travme. Veste kaj, travme bodo imeli zaradi buljenja v vse te naše sodobne elektronske naprave. A pustimo to za kdaj drugič. Tokrat nekaj več besed o metanju. Športnem.

V nadaljevanju še o metanju v športu in politiki ...