Medijska novica poletja: vroče je, vroče!

V zadnjih dneh pred včerajšnjo osvežitvijo je bilo precej vroče. V bistvu preveč. Če pa že ni bilo preveč, pa je bilo vsaj govora in poročanja o tem veliko preveč. Če kdo tega vročinskega vala ni vzel kot nacionalno katastrofo, so ga na to večkrat dnevno spomnili mediji, katerih glavne besedne zveze v preteklem tednu so bile : »vročinski val«, »dosegel vrhunec«, »vročinski rekord«, »vročinske obremenitve«, »rdeči alarm«…

Pa je tudi to minilo.

Preveč še s kruhom ni dobro …

Res je bilo vroče. Toda vseeno, smo pozabili, da imamo ljudje v glavi tudi organ, namenjen razmišljanju, ki se običajno sam vklopi, če zazna nevarnost … In nam sam odsvetuje delo na vrtu ob enih popoldne pri 36 stopinjah (po solato za kosilo lahko greste). Smo morda izrabili rdeči znak za alarm? Ga bomo vzeli resno, ko bo nevarnost velika?

Poglejmo statistiko, kakšne so bile poletne temperature v prejšnjih desetletjih. Tudi visoke. Leta 1952 40,7°C v Krškem. So imeli klimo? Ne. So imeli medije, ki bi govorili samo o tem? Ne. Smo postali pomehkuženi? Mogoče.

Smo pozabili na to, da se narava spreminja? Da ne živimo v nevtralnem milnem mehurčku, kjer je vsaka sprememba razlog za pritoževanje? Očitno. Podobno smo poslušali nekaj mesecev nazaj, ko so se temperature spustile pod celih -10° C.

Če so preživeli bolniki na oddelkih UKC, ki še vedno nimajo povsod urejene klimatizacije, bodo in bomo verjetno preživeli tudi drugi. In če bi medijsko pozornost, ki je bila v preteklih dnevih pretirano in neupravičeno namenjena visokim temperaturam, pozitivno namenili poročanju o nedopustnosti takega stanja v slovenski bolnišnici, bi morda bilo celo kaj drugače …

Starka zima z glavo kima …

Gotovo je vročina človeku mnogo bolj pisana na kožo kot mraz. Seveda lahko povzroči kakšen infarkt in sončarico … vendar se jo praviloma da prenašati brez večjih pretresov.

Mraz pa je tisti, ki je pustil v slovenski in tudi evropski kolektivni duši globoke travme in zaznamoval usode številnih ljudi in je kriv, da je v zimskih mesecih marsikje gumbek na termostatu nastavljen nad 25° C.

Slovenska (in tudi svetovna) literatura je polna travmatičnih zgodb in nadvse podrobnih opisov naših prednikov, ki so trpeli zaradi mraza. Spomnimo se uboge deklice z vžigalicami, naših velikih pesnikov moderne, ki so zmrzovali v Cukrarni, siromašnih otrok iz Levega Devžeja, ki so bosi hodili k sosedu po kos kruha in suho sadje (kaj vedo o tem današnji otroci, ki od oktobra niti glave ne smejo pomoliti iz hiše brez kape in rokavic …), o premrlih prstkih, o zajčkih ki šklepetajo »zebe, zebe do kosti…« , o ivju na odeji zjutraj, o mrzli peči in pretanki očetovi suknji …

Pa bo pomlad prišla…

In za njo poletje.

Še dobro, da je bilo vsaj gorski vili vroče, da se je lahko Peter Klepec izkazal kot kavalir in ji iz vej naredil senco ter v zahvalo prejel nadnaravno moč. Kaj bi bilo, če bi tisti dan vil sever in bi deževalo? Ostali bi brez nacionalnega junaka.

Človekova duša hrepeni po pomladi, soncu, cvetočih travnikih, južnem vetru, ki budi strasti, zrelih sadežih, ki prinašajo obljubo obilja, brezskrbnosti, raja …

Ker pa je seveda tudi dobrega lahko kdaj preveč, je včasih pač tudi preveč vroče. Vendar pa je najboljše, da se tudi s tem sprijaznimo, saj nam je Bog že v prvi Mojzesovi knjigi zagotovil, da »dokler bo trajala Zemlja – ne setev ne žetev, ne mraz ne vročina, ne poletje ne zima, ne dan ne noč ne bodo prenehali.« (1 Mz 8,22)

Pa tudi dober recept pred vročino najdemo nekaj knjig naprej: »Gospodove oči bedijo nad tistimi, ki ga ljubijo; on je mogočen ščit in močna opora, zavetje pred vročino, senca v opoldanski pripeki, varstvo pred spotikanjem in pomoč pred padcem.« (Sir 34,16)

Tako, da je v vsakem primeru, ne glede na vreme, najboljše prevzeti metodo treh mladeničev (in njim je bilo res vroče) odzivanja na zunanje okoliščine: »Slavita Gospoda, mraz in pripeka, pojta mu hvalnico, nadvse ga poveličujta na veke«.(DanD 2,67)