Med Argentino in Slovenijo - Ljubeča odgovornost do danosti

Dano mi je bilo, da sem se rodila slovenskim staršem v Argentini. Do tega me veže ljubeča odgovornost. To, da sem atlantsko-slovenski cvet, pogojuje moje gledanje in odnos do slovenske in argentinske stvarnosti. Kot slovensko seme, ki je vzklilo pod južnim soncem, imam še vedno vse prvine slovenstva, ki ga je negoval južni vetrič. Je pa obarvano z argentinskostjo, z mojo rodno domovino. V meni se nenehno prepletata obe stvarnosti. 

Miriam Jereb Batagelj  

Ata Janez, najstarejši otrok Jerebove družine, doma iz zadnje vasi pod Krvavcem po imenu Grad, v župniji Cerklje na Gorenjskem, je bil pri šestnajstih letih vpoklican v nemško vojsko. Mami Lojzka, najmlajša iz Urbančičeve družine s Čateža pod Zaplazom, je pri devetih letih izgubila dom, ker so jim ga požgali partizani. 

Oba, ata in mami, sta bila v begunskih taboriščih v Italiji in prišla leta 1948 v Buenos Aires. Tam sta se spoznala in se januarja 1955 poročila. Petim otrokom, od katerih sem jaz najstarejša, sta bila ljubeča starša. Dve sestrici sta že v večnosti, tako kot onadva.  

Mi dal si luč, mi dal si hrepenenje 

Za vse nas je bila prva beseda slovenska. V njej smo se pogovarjali, peli, molili. Predvsem ata je zelo rad pel. Večkrat smo peli med molitvijo, med desetkami rožnega venca. 

Pri štirih letih sem začela obiskovati sobotno slovensko šolo Franceta Balantiča v San Justu (v predmestju Buenos Airesa), kjer so tudi drugi govorili samo slovensko. 

Španščina je prišla na površje šele z vstopom v obvezno argentinsko šolo pri šestih letih. To, da nisem ničesar razumela, me sploh ni obremenjevalo. Nimam v spominu, kdaj je prišlo vame razumevanje španščine. Od začetka šolanja pa sem stalno prevajala v oba jezika. Dogodke, ki so se zgodili doma, sem morala sošolcem in učiteljem povedati v španščini, šolske zadeve pa atu, mami, bratu in sestrama v slovenščini. 

Med tednom smo hodili v argentinsko šolo, ob sobotah pa v slovensko. 

Naša mami si je želela biti učiteljica in nas je naučila veliko lepega. Imela je res posebne prijeme. Vse štiri otroke je prepričala, da nima časa za branje. Rekla je, da si zelo želi brati, a ne more z goro perila za likanje in s posodo, zato smo ji mi brali na glas. Vsak svojo knjigo. Enkrat je bilo v španščini, drugič v slovenščini. Pa ne za kazen. Niti ne zato, ker so v šoli tako rekli ali da bi bili pohvaljeni. Prosila nas je, da če bi kaj prebrali, naj ji o tem poročamo, da ne bi bila za kaj prikrajšana. Prepričani smo bili, da delamo uslugo svoji dobri, zaposleni mami. Z veliko mero ljubezni in potrpljenja nas je mama poslušala in tudi popravljala. Nismo vedeli, da smo se s tem učili. Na kakšen originalen, nevsiljiv, ljubeč način nas je uvedla v svet knjig! 

Naš ati je vedno občudoval mamin način vzgajanja. Zdelo se mu je neverjetno, da je imela tako pedagoško naravnanost. 

Ko sem bila v zadnjem razredu osnovne šole, sem lahko pomagala v knjižnici. To mi je bilo v veliko veselje. Knjige sem kar požirala. Lotila sem se tudi zahtevnejših. Spominjam se Mauserjeve trilogije Ljudje pod bičem. 

Z vstopom v argentinsko šolo je tudi španščina dobila svojo domovinsko pravico pri nas. Doma nismo govorili v španščini, a vrivale so se interference in kalki. Mami pa jih je skrbno, ljubeče in vztrajno popravljala. Nekaj primerov:  

V šoli smo delali telovadbo (špansko dobesedno hacer gimnasia; glagol delati s samostalnikom uporabljamo za marsikaj, npr. ukvarjati se z gledališčem = hacer teatro). Mami je rekla: »Telovadba je že narejena, niste je delali, telovadili ste.«  Rokav je odšit je popravila: rokav je sparan (špansko glagol coser = šivati, ko uporabimo še predpono des, pomeni, da ni zašit).  

Dogodke, ki so se zgodili doma, sem morala sošolcem in učiteljem povedati v španščini, šolske zadeve pa atu, mami, bratu in sestrama v slovenščini.

Prevetri um mi, naj bom kos izzivom 

Vrednote slovenskega sveta sta mi najprej posredovala starša, potem šola in slovenska skupnost. 

Ko sem bila stara osem let in pol, se je rodila najmlajša sestrica Lučka. Takrat sem kot najstarejša pomislila, da mora biti naš jezik še lepši ob njenem prihodu, zato smo zavestno črtali nekaj tujk (flaška, šalčka, šefla) in jih zamenjali s stekleničko, skodelico in zajemalko. 

Poleg staršev in stare mame so tudi mene s svojo pozitivno življenjsko držo močno zaznamovali mnogi dobri ljudje. Pri šestnajstih letih me je moja prva učiteljica povabila, da sem vstopila v vrste teh, ki poučujejo v slovenskih sobotnih tečajih. Dolgo v noč sem se pripravljala na pouk. Iz Slovenije sem dobivala revijo Ciciban in vsepovsod iskala gradivo. Povezave s Slovenijo so bile takrat le na osebni ravni.  

Vrednote slovenskega sveta sta mi najprej posredovala starša, potem šola in slovenska skupnost. 

Čeprav sem se navduševala nad matematiko in fiziko, sem se v zadnjem letniku srednje šole odločila za študij španskega jezika in primerjalne književnosti. Vpisala sem se na buenosaireško državno univerzo. Smola. Bilo je leto hudih pretresov. V prvem letniku smo imeli le strogo politične predmete, o literaturi pa ne duha ne sluha. Fakulteto so zaprli in leto je bilo izgubljeno. Naslednje leto sem se vpisala na katoliško univerzo. Tam sem bila dve leti. Medtem sem začela poučevati v Slovenskem srednješolskem tečaju (ob sobotah popoldne) slovensko književnost, dopoldne pa v osnovni šoli. Zaupanje, mentorstvo in pomoč starejših profesorjev (kot so bili msgr. Anton Orehar, dr. Marko Kremžar, g. Pavle Rant, g. Bine Magister, g. Franci Markež) so pripomogli k temu, da sem zmogla razvijati svoj jezikovni in pedagoški potencial z namenom, da ga posredujem učencem in dijakom. 

Pomanjkanje formalne slovenske izobrazbe sem nadomestila z navdušenjem, energijo, z odgovornostjo ter nenehnim branjem in izpopolnjevanjem. Navdušena sem bila nad Toporišičevo slovnico, nad pesniki, kot sta Minatti, Pavček, in nad romani Rebule. 

Po dveh letih sem se odločila, da prekinem študij. Uživala sem z otroki in sem hotela postati učiteljica. Še med študijem sem dobila službo v šoli, kjer sem opravljala pedagoško prakso. Bila sem presrečna. Nadomeščala sem učiteljico jezika v zadnjem razredu.  

A še vedno me je nekaj vznemirjalo. Vrnila sem se k prvi ljubezni, hispanistiki, obenem pa sem hodila v službo.  

Eno leto sem poučevala vse predmete v petem razredu, eno leto sem učila glasbo vse razrede in imela šolski zborček, eno leto sem poučevala glasbo v vrtcu, potem pa vsa leta (do diplome) jezik v zadnjih razredih osnovne šole.  

Rada sem hodila v šolo. V veselje mi je bilo pripravljanje dramatizacij. Bil je čas, poln izkušenj. Čez leta sem srečala učenca, ki mi je rekel: »Federica Garcío Lorco sem vzljubil zaradi vas.« Poklon, ki ga učitelji še kako potrebujemo, saj sami vemo, da bi vedno mogli še bolje opraviti svoje delo.  

Ko se je rodila najmlajša sestrica Lučka, sem pomislila, da mora biti naš jezik še lepši ob njenem prihodu, zato smo zavestno črtali nekaj tujk (flaška, šalčka, šefla) in jih zamenjali s stekleničko, skodelico in zajemalko. 

Prelomni trenutki 

Diploma je sovpadala z mamino smrtjo. Stara je bila 51 let. To je bila velika prelomnica v mojem življenju. Naj omenim, da sta oba z atom dobro znala špansko. Ata je imel morda bogatejši besedni zaklad, mami pa boljšo izgovarjavo. Ko je mami umirala, ni več dojemala tega, kar so ji govorili v španščini. Le njen prvotni, slovenski jezik ji je bil domač in razumljiv. 

Kmalu po diplomi sem se poročila in začela delati v argentinski srednji šoli. V začetku moje poklicne poti v argentinski srednji šoli je bilo pet letnikov. V prvih treh smo poučevali slovnico, v zadnjih dveh pa književnost, v četrtem špansko, v petem pa argentinsko in hispanoameriško.  

Prenove v šolstvu so konstanta moje rodne domovine. Tako se je osnovna šola raztegnila do devetega razreda, srednja pa skrčila na tri leta.  

Učiteljice so potrebovale dodatno znanje. Nekatere šole so z odobritvijo ministrstva organizirale tečaje, da so delile ta znanja in potrdila. S kolegicami smo nekaj let predavale učiteljem. Tečaji so bili naporni, udeleženci zahtevni, urnik večerni, toda na koncu smo pridobile veliko lepih izkušenj. 

Poročila sem se s Slovencem in rodila sta se nama sin Maxi in hči Jasna. Do hčerinega rojstva sem še vedno poučevala v Slovenskem srednješolskem tečaju. 

Doma smo ohranjali to, kar sva z možem okusila v svojih prvotnih družinah. Govorili, peli in molili smo izključno v slovenščini. Negovali smo prejete dobrine. Poleg jezika tudi običaje. Obhajali smo tudi godove, kar ni običajno v argentinskem svetu. 

Marsikdo iz okolice je rekel, da sta otroka revčka, ker ne razumeta španščine. Pa smo jih potolažili z dejstvom, da je bilo z nama prav tako in da sem sama postala profesorica španščine. 

Otroka sta ob sobotah hodila v slovensko šolo Franceta Prešerna na Slovenski pristavi v Castelarju. Takrat je bil argentinski vrtec že obvezen s petimi leti, če si si hotel zagotoviti mesto za prvi razred. Ko je bil sin na prvem srečanju s psihopedagoginjo, je rekel: »Mami, kako mi bodo vse španske besede lahko šle v glavo?« Čez mesec dni mi je vzgojiteljica z veseljem povedala, da jo Maxi že razume, in kmalu se je začel sporazumevati tudi v španščini. 

Doma smo imeli vsak dan pol ure časa za ogled kakšnega slovenskega programa, ki so nam ga presneli sorodniki v Sloveniji (npr. Radovedni Taček, Periskop …), in smo se potem o tem pogovarjali. Med poletnimi počitnicami pa smo imeli zvezek z nalogami o gledanem, poslušanem in prebranem. Vsak večer pred spanjem smo brali povesti.  

Tudi pri nas smo morali občasno popravljati različne jezikovne posebnosti. Sin mi je nekoč rekel »Mami, useden sem« (špansko estoy sentado, glagol in deležnik) namesto pravilnega sedeti = sedim. 

Z možem sva bila povabljena, da prevzameva skrb za slovensko stojnico na argentinskem knjižnem sejmu. Tako sva prišla v stik z g. Milanom Matosom in obilico novih knjig. Bila sva tudi posrednika v skupnosti za nabavo knjig in slovarjev pri Mladinski knjigi. 

Stvari so zorele in odločili smo se, da se preselimo v Slovenijo, v kraje svojih korenin. 

Po začetnih prilagajanjih, ko sem morala podnaslavljati telenovele in prevajati, sem prišla v slovenski šolski sistem kot učiteljica v podaljšanem bivanju na Osnovni šoli Škofljica. Naslednje leto smo ponudili španščino kot izbirni predmet in začeli s fakultativnim poukom na Gimnaziji Vič. Obe ravnateljici sta me spodbudili, da opravim strokovni izpit. To je bil moj prvi izpit v slovenščini. Študij je bil naporen, morala sem se ga zavestno in odgovorno lotiti. Potem sem dobila službo za nedoločen čas.  

Po petindvajsetih letih učenja španščine kot materinščine sem zdaj predajala Slovencem znanje španščine kot tujega jezika. Nepopisno lepa zavest, da zmorem v svojem poklicu združevati obe jezikovni izhodišči in združiti oba svetova, ki sobivata v meni. 

Ko je mami umirala, ni več dojemala tega, kar so ji govorili v španščini. Le njen prvotni, slovenski jezik ji je bil domač in razumljiv. 

Naj brazgotine cenim, svoje meje 

Čeprav menim, da sem dvojezična, se obenem zavedam, da ne obvladujem vseh področij v obeh jezikih enako. Slovenščina je zame še vedno poseben jezik, jezik mojih pokojnih staršev, jezik molitve in blagoslova.  

Španščina pa me je spremljala ves čas mojega formalnega izobraževanja. V njej je bilo lažje najti prostor tudi za bolj ulične izraze. Čeprav smo vsa leta govorili v slovenščini in tudi veliko brali, se zavedam, da je jezik živ in da je naš jezik vseboval kar nekaj arhaizmov in nepravilnosti (sedaj se nam podobno dogaja z argentinsko španščino). Naj omenim, da smo v skupnosti skovali besedo ključnik (obesek za ključe) po španskem vzoru (llave = ključ, llavero = ključnik). Šele dijakinja me je opozorila, da beseda ne obstaja. Vem, da je pravilno reči: sanjam o nekom, a še vedno mi je ljubše sanjati z nekom, kar smo prevzeli iz španščine. (Tako kdaj sanjam z mamo, ki je že 40 let pokojna.)  

Močno smo bili navezani na Argentino, na slovensko skupnost v Argentini in nismo vedeli, ali se bomo lahko v Evropi prilagodili. Zavedamo se, da nismo enaki Argentincem in tudi ne Slovencem v Sloveniji. Vedno bo v nas neko hrepenenje po združitvi obeh svetov in ljudi, ki so v njih.  

Ljubezen je vodila naše prednike 

Ljubezen je gonilna sila, ki je vodila naše prednike, da so nam postavili skupne slovenske domove, v katerih smo se srečevali in družili. Ljubezen je vodila tiste, ki so organizirali tečaje. Ljubezen vodi tudi današnje rojake, ki iščejo načine, ki so polni duha, ki oživlja mrtve črke. Ljubezen vodi nas vse, ko posredujemo jezik zanamcem in z njim izkušnje, zgodbe prednikov. 

Argentinski pesnik Jorge Luis Borges (1899, Buenos Aires – 1986, Ženeva) je napisal: 

Nisem te jaz spočel.  

Ti so te, ki so že mrtvi,  

moj oče, njegov oče in njuni predniki /…/ 

Prihajajo pa, kot kri in mozeg,  

na ta dan v prihodnosti, ko si spočet. 

Slutim množice njih.  

Mi smo  

in med nami ti in naslednji  

otroci, ki bodo spočeti. 

Tudi v teh sem jaz. 

To, da sem hči slovenskih staršev, rojena v Argentini, da lahko prejemam dobrine in vrednote obeh kultur, je danost in ne usoda. Moram in tudi zmorem se odločati, da gojim obe prvini, da poskušam ustvarjati sintezo teh dveh kultur … Nikakor ne mislim, da je ta sinteza, združevanje različnih prvin v meni, lahka naloga. Je enkratna, vendar nikdar dokončna. A oba, tako slovenski kakor argentinski svet, sta mi potrebna za polno življenje kakor zrak, požirek vode, nasmeh in prijazna beseda. Včasih se tega zavedam bolj, včasih pa manj. Enkrat stopi na površje nezavedno iz španske kulture, 'porteño' (buenosaireški žargon), drugič pa tisto, kar nosi materinščina. Računam v španščini, molim po slovensko, hudujem se v španščini. 

To, da sem hči slovenskih staršev, rojena v Argentini, da lahko prejemam dobrine in vrednote obeh kultur, je danost. 

Tudi naši starši niso govorili o tem, da naj znamo slovensko zato, da bi kdaj šli v Slovenijo, še manj, da bi se tja preselili. Mami je kdaj omenila, da bi si želela, da bi njena duša šla na poti v raj mimo doma v Sloveniji. Tako nekako piše tudi Janez Kačar (1933, Ljubljana – 1968, Buenos Aires) v eni svojih pesmi.  

Ko je umrla njena mama, moja stara mama, so ji dali v grob slovensko zemljo s Čateža. Moja sestra Kristina, ki je pred tremi leti umrla v Sloveniji, je malo pred smrtjo omenila, da jo je vnuk vprašal, v katera nebesa bo šla njena duša, v argentinska ali v slovenska. 

Enkrat stopi na površje nezavedno iz španske kulture, drugič pa tisto, kar nosi materinščina. Računam v španščini, molim po slovensko, hudujem se v španščini. 

Oba svetova ljubim 

Zdaj smo v Sloveniji že 22 let. Lepo nam je tukaj. Ob prihodu smo bili deležni dobrote mnogih. Slovenija ni več le rojstni kraj naših prednikov, je kraj našega ustvarjanja, druženja, je tudi kraj rojstva vnukov. Čutim dolžnost, da vnukom posredujem tudi svoj argentinski svet. Pa ne zato, da bi imeli od tega korist. Zato, ker sta oba svetova moja in posledično tudi njihova. 

Marsikomu od teh, ki so morali zapustiti Slovenijo, je bila Argentina tujina, in to ves čas njihovega življenja. Res hudo! Pesnik in mladinski pisatelj Mirko Kunčič (1899, Lesce – 1984, Buenos Aires) pravi takole v pesmi Ded pripoveduje:  

Polonca, veš, pri nas doma  

je vse, je vse drugače,  

še kruh je slajši, pa čeprav  

suh krajec za berače …  

Pesem Ded se poslavlja pa se zaključi s temi verzi:  

Tu sredi pampe žalostne  

naš dedek dotrpel je, 

do zadnjega, do zadnjega  

po domu hrepenel je. 

Medtem France Papež v pesmi Sporočilo pravi:  

Tudi še vedno kaj pišem  

in srečen sem, da gojim pampske rože  

in gojim atlantski pesek  

s podobno ljubeznijo,  

kot oblikujem slovensko besedo,  

ki jo je zaneslo na konec sveta,  

kamor se podaja samo sonce. 

Hvaležna sem Bogu, staršem, bratu, sestrama, vsem dobrim učiteljem, vsem, ki so se nesebično razdajali, kolegom, prijateljem, možu, otrokoma, vnukom, učencem in dijakom. Za danosti, za življenje, za zgled, za zaupanje, za oporo, za nasvete, za izzive, za rast. Pa tudi, da smem na glas razmišljati o tem, kar mi je bilo dano, in se spominjati vseh, ki so mi pomagali na poti življenja. 

O spominu v Škofjeloškem sonetu filozof Milan Komar (1921, Ljubljana – 2006, Buenos Aires):  

Kdor se spominja, vase se povrača,  

v sam začetek, v prvo izhodišče,  

si skrbno pota sem in tja preišče,  

smeri po igri vetra ne obrača.  

/…/ Spomin in bistrost sta najožja brata. 

Naj zaključim z molitvijo zdomskega književnika Karla Mauserja (1918, Bled – 1977, Cleveland): 

Ne vem, Gospod,  

da bi se ti kdaj zahvalil za spomin  

in za milost predstav.  

Zdaj premišljujem:  

Kako samoten bi bil,  

ko bi se ne mogel vračati v preteklost,  

v otroška leta in v prvo zrelost. 

In kako brez sanj bi bil,  

ko bi ne mogel gledati dni v bodočnosti.  

Morda bodo drugačni, ko postanejo sedanjost,  

toda mrtvo čakanje bi ne barvalo upov, 

ki so skriti v zarji vsakega dneva.  

Zdaj lahko preteklost in bodočnost  

sprelivam med dlanmi svojih rok 

kakor otroci, ki presipajo pesek.  

Sreča je v tem in milost. 

 (D195, 54-57)