»Luke ne damo,« pravijo. Saj ni njihova, je od vseh Slovencev!

Rok Čakš
6

“Spontani upor” delavcev v Luki Koper je odličen pokazatelj vsega kar je narobe z državnim lastništvom podjetij v Sloveniji in zakaj je privatizacija tudi velikih in na videz uspešnih družb, kakršna je Luka Koper, prav tako potrebna.

Dogajanje v Luki te dni je zgolj dokaz več, da država svojega lastništva ne obvladuje, oziroma kot lastnik na njegovo upravljanje nima nobenega vpliva. V Sloveniji imamo opravilno nesposobno vlado, ki brez dovoljenja lobijev ne more imenovati niti predstavnikov v nadzorne svete lastnih družb. To je z vidika korporativnega upravljanja tako nepredstavljivo, da je že prav bizarno.

Kdo kadruje v državnih podjetjih, če to ni lastnik?

Dejali boste, saj je prav, naj z državnimi podjetji upravljajo »strokovnjaki«, ne pa politični nastavljenci. A ključno vprašanje je, kdo potem kadruje vodstvene kadre, če ne lastnik?!?

Le v takšnem (narobe) svetu je mogoče, da žerjavisti s petimi tisočaki plače zmerjajo predstavnike lastnikov (premiera, ministra, državnega sekretarja) in izsiljujejo njihov odstop, medtem ko zaslužijo skoraj dvakrat več od tistih, katerih glavo zahtevajo.

Na prvi pogled se zdi, da imajo pri tem veliko besedo zaposleni delavci, a poznavalci pravijo, da so ti pogosto le (dobro plačano) orodje organiziranih klik znotraj tako velikih in dobičkonosnih sistemov, katere iz njih na račune svojih zasebnih firm pretakajo ogromne količine denarja. Obenem pa ustrezno poskrbijo tudi za tiste, ki jih potrebujejo, kadar je voljo lastnika potrebno ustaviti z barikadami in uličnimi upori.

Le v takšnem (narobe) svetu je mogoče, da žerjavisti s petimi tisočaki plače zmerjajo predstavnike lastnikov (premiera, ministra, državnega sekretarja) in izsiljujejo njihov odstop, medtem ko zaslužijo skoraj dvakrat več od tistih, katerih glavo zahtevajo.

Kako je s spontanostjo

Zato je dvom, da gre v resnici za »spontani upor delavstva proti lastnikom,« več kot upravičen. Prej smrdi po spretno načrtovani akciji interesnih skupin iz ozadja, ki imajo preklemano mastne razloge za ohranitev statusa quo v Luki. Naj vas ob takšnih mislih nikar ne peče vest, saj pri tem ne gre za obupane Murine delavke, ki životarijo na več mesecev zamujajoči minimalni plači.

Pri tem ni toliko pomembno, kaj bi novi predstavniki države delali drugače, saj gre za splošen vzorec, delujoč tudi v drugih državnih podjetjih in projektih, kot sta denimo Telekom ali razvpiti TEŠ 6.

Skupno imajo to, da delujejo po principu privatizacije dobičkov s strani priviligirancev, kadar je firma uspešna, in socializacije izgub, kadar so jo ti preveč izčrpali za normalno delovanje. Na slabšem pa so vedno lastniki, torej davkoplačevalci.

Za urejanje Facebooka 70 tisočakov letno

Majhen, banalen, a zelo plastičen primer pretakanja denarja iz državnih podjetij v zasebne žepe je ob svojem nekajmesečnem vodenju Luke Koper javnosti predstavil Gašpar Gašpar Mišič.

Razkril je, da je Luka Koper neimenovanemu podjetju za urejanje objav na Facebooku letno plačala 72 tisoč evrov, kar je po pavšalnih ocenah približno dvajsetkrat več od cene za takšno storitev na odprtem trgu.

Povsem na mestu je sum, da tovrstnih, a obsežnejših primerov ob vseh dejavnostih, ki se izvajajo v Luki, ne manjka. 

Ko zaposleni v Luki Koper na barikadah vpijejo »Luke ne damo«, se zavedajte, da te besede niso namenjene le upravljalcem v SDH ali nesposobnim politikom, temveč letijo na vse slovenske državljane, ki smo resnični lastniki državnega premoženja.

Vzkliki, zahteve, grožnje … so namenjene vsem nam

Zato, ko zaposleni v Luki Koper na barikadah vpijejo »Luke ne damo«, se zavedajte, da te besede niso namenjene le upravljalcem v SDH ali nesposobnim politikom, temveč letijo na vse slovenske državljane, ki smo resnični lastniki državnega premoženja. Mi smo tisti, ki jim dajemo kruh in delo ter plačujemo njihove nadpovprečne zaslužke.

Slovenci bi morali dojeti, da imamo zaradi koruptivnih praks, razmahnjenih v državnih podjetjih, od njih bore malo, nič ali celo škodo. Vsekakor manj, kot če bi z njimi počistili zasebni lastniki, če že ljudje, ki jih zato demokratično izvolimo, tega ne zmorejo ali nočejo.

Da lahko nekaj (ne) daš, moraš najprej imeti

Če torej vztrajajo pri tem, da Luke ne dajo, naj najprej poskrbijo, da jo bodo resnično imeli. V odprtem, transparentnem privatizacijskem postopku z bogato kupnino v njeni dejanski vrednosti, plačano brez kreditov državnih bank, katere bi za njimi pokrivali davkoplačevalci.

Če tega niso zmožni ali ne želijo, pa naj državljanom Slovenije prenehajo povzročati škodo, se vrnejo na delo in opravljajo tisto, za kar so zelo dobro plačani.

Vodenje podjetja pa naj (ob ustreznem sindikalnem nadzoru, ki jim je predstavniško omogočen) prepustijo lastniku, četudi ga predstavlja tako osovražena državna oblast.

Doniraj

6 KOMENTARJI

  1. Opravka imamo z dvema slabima, katastrofalno slabima zadevama. Na eni strani je mafija v luki Koper, ki skuša luko sprivatizirati, ali vsaj ohraniti starus quo, ter si polniti žepe, tudi na račun delavcev, ki jih izkoriščajo tako, da jih zaposlujujejo preko agencij, ki pobirajo smetano in omogočajo mafiji bogatenje. Na drugi strani pa imamo popolnoma nesposobno vlado in korumpirane misnistre, državne sekretarje in aparat paradržave, ki v kaotičnih razmerah prav tako deluje mafijsko.
    Delavci, naščuvani, ali ne, vedo, da so drobiž med mlinskima kamnoma, ki jih meljeta in siromašita.
    Popolnoma neprimerno je, da iniciativo delavcev sedaj izničimo, jih priključimo in enačimo z luško mafijo in omogočimo,da se vlada izmaže iz zagatne stuacije.
    Najprej mora pasti vlada. To kar počne premier presega vse meje. Mirno si privošči lep vikend, morda lovi ribe, se kopa nekje ob morju, ali pa išče naslednjo partnerko, Veleproblem, ki povzroča veliko škodo Sloveniji in Slovencm,pa prepusti drugorazrednemu ministu, ki nima moči, niti ni sposoben revolt ustaviti in normalizirati. Premier počne to zavestno in misli, da bo v končni fazi upornike kaznoval in s tem plačal račun.Kako? Mar ne ve, da škode, ki nastaja ni možno poravnati drugače kot iz proračuna.Pa če obesi, nagači, ali razčetveri krivce, čisto po srednjeveško, izgubljenega denarja ne bo od nikoder. Izgubo je utrpela Slovenija in za izgubo je odgovoren on Miro Cerar.
    Ob sanaciji upora je priložnost,da se znebimo tako Cerarja, Gašperšiča, Dragonjo, DUTB uprave in nadzornega sveta, ter pometemo z mafijo, ki že vidi anormne zaslužke pri izgradnji 2. tira. Prav gotovo je ta mafija že pogledala iz plenic in jo je sedaj možno porezati, ko še ni prišla v položaj, ko bi začela nastajati škoda.
    Vemo,da so podobni mafijozi TEŠ 6 pripeljali v situacijo, ko povratek ni bil več možen in tako ga je bilo potrebno dograditi, če ravno se je vedelo, da ne bo dajal učinkov, kakršni so bili obljubljeni.
    Torej, potrebno je iti po vrsti. Najprej vlada, potem pa luka.
    Za rušenje nesposobne vlade je sedaj proložnost, še več, rušenje vlade je nujno, če želimo prihraniti vsaj milijardo!

    • Popolnoma se strinjam. Ampak besedo “rušenje” bi zamenjal. Namreč ravno rušenje kot tako obsojaš pri Luki, vlado pa bi rušil. Tudi tu je potrebna odgovornost nas vseh, da je ne rušimo, ker bomo vsi to gor plačali – spet. Pač pa zahtevajmo izvajanje zakonodaje in ukrepe! Pa upam tudi, da ne predlagaš kakega bivšega premierja, kot primerno alternativo. Mi premierja, ki bi bil dober (za vse), ŠE NISMO IMELI.

      PS: Da zahtevamo pravico, enakost, zakonitost, pa moramo biti najprej sami pripravljeni sestopiti iz podesta privilegijev. Takih politikov pa ni (oz. so utišani).

  2. APM, kako je vse to RES !!!
    Žal pa nimamo kralja Matjaža, oziroma pregloboko spi, da bi dvignil zastavo zrušil z nesposobno vlado in pomedel z MAFIJO !!!
    Je pa zanimivo kako je Cerar odločen in pogumen kadar s pogovarja z “ulico” in kakšna mevža je kadar mu kaj ukažejo “strici” !!!

  3. Očitno so državna podjetja preveč vabljiva za razne mafijske ter priviligirane klane, ki jih skriti pod parolo socialne enakosti plenijo. Saj je bilo isto z t.i. “družbeno” lastnino v Jugoslaviji. Delavci v samoupravljanju niso vodili podjetij: vodili so jih s strani Partije nastavljeni preverjeni kadri. Delavska lastnina in uravnilovka je bila kot pesek v oči: direktorski rdeč kader kjer so si izplačevali priboljške se je oblikoval že konec sedemdesetih; priviligerani Partijski kader oz. Nomenklatura. Ti ljudje pa z delavstvom nimajo nič skupnega; nič ne pomaga, če imajo na ustih NOB ter Tita – dejansko so se obnašali kot plemstvo.
    Rešitev za Slovenijo je privatizacija ter spodbujanje privatnih družinskih podjetij. V nekaterih primerih tudi odkup kot v primeru Domela, za katerega bi zaposleni zastavili imetje. Se pravi neko zaprto delničarstvo. Za Luko Koper je opcija odkup s strani zaposlenih ali pa popolna privatizacija. Tako bo Luka Koper imela jasno lastništvo: ljudje zaposleni v njej, ki so zastavili premoženje za odkup al pa privatni (verjetno tuj lastnik) ki ima dovolj kapitala za jasen odkup. Vse ostalo je t.i. ‘mutenje’.
    P.S. – seveda v primeru bank pride v poštev le popolna privatizacija, ker preprosto si lukenj ne moremo privoščiti krpati. Podobno kot je bilo narejeno z NKBM bi morali narediti z NLB; zgledujmo se po SKB, ki pod lastništvom bančne skupine Societe Generale odlično posluje, prav tako Banka Koper pod vodstvom skupine Intesa Sanpaolo.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime