Loredan je padel, naj se plenjenje nadaljuje!

Odšel je že drugi minister Golobove vlade. Podobno kot notranja ministrica Bobnarjeva je tudi Bešič Loredan bil do konca, vsaj v medijskih izjavah, deležen polne podpore premierja Goloba. Morda pa je ravno to vedno znova razlog za predčasen odhod. Namreč tako na področju prve ministrice kot na področju zdravstvenega ministra je premier izkazal svoje osebne interese in željo po vmešavanju. Spomnimo se lahko samo absurdne situacije z dvojnostjo svetovalnih svetov ministru in premierju na področju zdravstva ter lastnoročnega vodenja reform. Vse to je odraz predvsem stila vodenja aktualnega premierja, ki spominja bolj na lokalno šerifovstvo kot pa na menda uspešnega in učinkovitega menedžerja, kot so nam ga "prodajali" v predvolilnem času.

Podpora do bridkega konca, ki ji sledi premierjeva izjava glede prenove zdravstvenega sistema: "Način, kot ga vidimo v Svobodi, in način, kot ga je videl minister, sta pač različna. To je edini razlog." Resno? Izbereš človeka, hvališ ga, da je del najboljše možne ekipe in mu javno stalno postavljaš neizvedljive roke. In na dan odstavitve rečeš, da ste se razlikovali v načinu prenove zdravstva. Ja, o čem ste se pa potem pogovarjali na sejah vlade? Ali pa na sestankih koalicije, internih usklajevanjih? Kaj sta se zmenila, ko je prevzel vodenje resorja?

Odstavitev Bešiča Loredana je ponovno razkrila eno dejstvo – premier je pač to, kar se že leta šušlja – človek impulzivnega karakterja in stila vodenja, ki se odziva, namesto da bi načrtoval. Predvsem pa se kaže tudi to, kar se piše že od nastanka te vlade. Ljudje, ki od znotraj niso videli javne uprave niti niso sodelovali pri pripravi zakonodajnih predlogov drugače kot neimenovani lobisti, pač niso zaradi svojih "gospodarskih" izkušenj kar samodejno vsevedi. Kar potrjuje premierjeva izjava o tem, da so zakon o ukinitvi dopolnilnega zavarovanja vložili poslanci Svobode in ne ministrska ekipa Bešiča Loredana. Jasno je, da je tudi upravljanje države skozi demokratične procese obrt. In tudi umetnost. Slednje je pokazala opozicija v začetku mandata.

Odstavitev Bešiča Loredana je ponovno razkrila eno dejstvo – premier je pač to, kar se že leta šušlja – človek impulzivnega karakterja in stila vodenja, ki se odziva, namesto da bi načrtoval.

Lastnoročno vodenje vsakega izmed resorjev bo poguba aktualnega premierja. Vedno bolj jasno je, da ministri in ministrice iz kvote Svobode pristanejo pri svojem delu na koncu na programskih izhodiščih Levice ter da v resnici Svoboda razen antijanšizma ter nekaj lobističnih zakonov na področju energetike nima lastnih idej, ki bi jih ločile od manjše koalicijske stranke. Rešitev pa premier očitno vidi, da se na način kolobarja ukvarja z vsakim ministrstvom oziroma ministrom, preden mora iti (po njegovo) gasit požar drugam. Najlepšo serijo tega smo lahko spremljali v času izjav gospodarstvenikom s ponudbo dela v javni upravi, obljubljenega dodatka sodnikom in vse do obljube, da se ne bo več obljubljalo, ampak samo še seznanjalo z rezultati.

Vlada državne blagajne široko odprta

Menjava drugega ministra v vladi ni rešila problema, ki se mu reče reforma zdravstvenega sistema, ampak je očitno ustvarila dodatnega. Namreč, ni rešila problema, da bi se karkoli premaknilo, ker noben minister ne bo mogel premakniti ničesar, če mora pod premierjevim pritiskom izrekati bizarna opravičila, ker ima eden izmed lokalnih šerifov očitno dogovor o nenapadanju, sklenjen s premierjem oziroma njegovim svetovalnim krogom. Ter razumne reforme ovira kombinacija nemogočih časovnic in utopičnih strankarskih programov, ki jih je že zdavnaj povozil čas ter eksperimenti v številnih drugih državah. Tako, da lahko, da bomo čez eno leto ponovno brali izjavo premierja o tem, da je tudi do naslednjega ministra imel popolnoma drugačna pričakovanja.

Govor o javnem zdravstvu lahko samo pomeni, da bodo lobistične skupine, ki jih sedaj vodi že druga ali tretja generacija potomcev oblastnikov pozne Jugoslavije, imele skoraj neomejen dostop do državnega proračuna

Dodatni problem, ki ga je ta odstavitev povzročila, pa lahko razberemo iz veselja Levice in levice v zdravstvu, da je minister Loredan odšel. Namreč, toliko dikcij o javnem zdravstvu na izrečeno poved, kolikor smo jih lahko slišali v zadnjih dneh iz ust Svobode in vlade, potrjuje strah slehernika, ki opazuje naš zdravstveni sistem že desetletja, da se refleksno prime za denarnico. Govor o javnem zdravstvu lahko samo pomeni, da bodo lobistične skupine, ki jih sedaj vodi že druga ali tretja generacija potomcev oblastnikov pozne Jugoslavije, imele skoraj neomejen dostop do državnega proračuna v obliki preplačanih naročil, gradbenih aneksov ter vsega, kar je še na srebrnem pladnju vreče brez dna, ki je naše "javno" zdravstvo. Slovenec pa se bo, kot vedno pod njemu neprijazno oblastjo, znašel sam in po svoje.

Ravno to pa je eden izmed temeljnih problemov našega zdravstva. Kombinacija skoraj neomejenih sredstev v državnih tabelicah, storitev, ki jih vsi potrebujemo, ter majhnosti Slovenije je idealno gojišče za domačijskost poslovanja ter popolno balkanizacijo delovanja skozi eno preprosto vprašanje: "Bi mi lahko ti zrihtal ...? Kar je neizmeren dodaten pritisk na objektiven manko kadra, opreme, organiziranosti ter nadzora. Vse to ostaja razmeroma nedotaknjeno ne glede na to, ali bo zdravstveni minister ta ali oni ali pa celo premier sam.