[Leto pod črto]: Levičarska vrtoglavica in haaška figa v žepu

Iztekajoče se leto so v mednarodni javnosti zaznamovali tudi pozivi oziroma že kar zahteve po izdatnejšem financiranju obrambnih zmogljivosti držav članic Nata. V luči povečanih globalnih napetosti in novih varnostnih groženj se je zganil Bruselj z napovedjo obsežnega, 150-milijardnega financiranja ponovne oborožitve Evrope. Tudi članice Nata so se v Haagu sredi leta zavezale k znatnemu dvigu obrambnih izdatkov. A nekatere očitno s figo v žepu. Tudi Slovenija.

»Zakaj mi prispevamo milijarde in milijarde več kot Evropa,« se je še pred uradnim ustoličenjem v januarju spraševal lani izvoljeni ameriški predsednik Donald Trump. Že takrat in pozneje še večkrat se je zavzel za dvig obrambnih izdatkov članic zavezništva na pet odstotkov BDP, kar je več, kot danes prispeva katera koli članica zavezništva. Še najbližje je Poljska, ki je v lanskem letu obrambnim izdatkom namenila 4,12 odstotka, medtem ko je za letos načrtovala dvig izdatkov na 4,7 odstotka.

Mlačen odziv

Slovenija z enim najnižjih deležev obrambnih izdatkov med zaveznicami daleč zaostaja in nič drugače ni bilo tudi letos. Potem ko je aktualna vlada proti koncu lanskega leta odstopila od nakupa oklepnikov Boxer, ki ga je predvidela njena predhodnica, je bil tudi odziv na pozive mednarodne javnosti pri nas razumljivo mlačen.

V začetku maja je predsednik vlade sicer povedal, da so pripravili načrt, po katerem bodo dva odstotka BDP za obrambo in varnost dosegli že v letu 2025, do leta 2030 pa naj bi postopoma dosegli tri odstotke. Na drugi strani pa je predsednik SDS Janez Janša že tedaj opominjal, da se obetajo bistveno višje številke, tudi do tri odstotke in pol.

Seveda preslišano, še več, Golob se praktično niti v enem nastopu ni mogel ogniti obveznemu retoričnemu repertoarju o dvonamenskosti opreme in nasploh o širini koncepta obrambe, v katero da ne sodi samo orožje. Na ta način je vnaprej upravičeval zadržano držo do javnomnenjsko ne preveč priljubljenega kupovanja zmogljivosti, ki bi posodobile slovenske obrambne sile.

Načrtovanje je eno, realnost levih slovenskih oblasti pa nekaj povsem drugega.

Sprenevedanje in sprevržene ideje

Stanje v Slovenski vojski se je sicer po marčevski oceni vrhovne poveljnice, predsednice republike Nataše Pirc Musar stabiliziralo, načrtovani nakupi in predvidena finančna sredstva pa da nakazujejo nadaljnje posodabljanje oboroženih sil v prihodnjih letih. A da je načrtovanje eno, realnost levih slovenskih oblasti pa nekaj povsem drugega, se je zelo nazorno začelo izkazovati že v naslednjih mesecih, predvsem pa v času, ko so naraščajoče napetosti, ki so spremljale nerazrešene konflikte med Rusijo in Ukrajino, sredi leta na vrhu v Haagu zbrale članice zavezništva.

Razmeroma kratek vrh se je končal s skupno zavezo Nata, da bodo do leta 2035 zvišali ožje in širše obrambne izdatke na pet odstotkov BDP letno, od tega bi bilo za osnovne obrambne zmogljivosti namenjenih 3,5 odstotka BDP.

Doma pa smo bili medtem priča predstavi za javnost, ki se je začela s sprenevedanjem Levice in SD o tem, s kakšnim mandatom je Golob odšel v Haag oziroma z zatrjevanji, da koalicijska partnerja nista nikoli privolila v takšno številko. Stopnjevala pa se je vse do sprevržene ideje o referendumu članstvu Slovenije v severnoatlantskem zavezništvu. Vsak takrat je zmagala zdrava pamet, ne nazadnje je Slovenija leta 2003 članstvo v Natu podprla z dvotretjinsko večino.

Nasedel celo generalni sekretar Nata

Je pa vodja poslanske skupine Levica Matej T. Vatovec že takrat na omrežju X ocenil, da smo v Haagu »pokleknili« in da je še čisto vsak predsednik vlade do sedaj »uklonil hrbtenico pred ameriškim gospodarjem«. Ogorčenje v opoziciji pa je vzbudil zlasti njegov zapis, s katerim je dobesedno pozival h kršenju dogovorjenega: »Zdaj je naloga Slovenije, da te prazne in nelegitimne zaveze, ki nimajo podpore ne ljudi ne vladnih strank, preprosto ignorira.« In še, da bo »vse jasno ob proračunih«.

Tudi Robert Golob je javnost še vedno prepričeval, da haaške zaveze za Slovenijo ne veljajo in da je naša država »zares zavezana« le resoluciji, ki predvideva dvoodstotni delež BDP v letošnjem letu in postopno dvigovanje obrambnih izdatkov do triodstotnega deleža v letu 2030. Da s tem misli resno, mu je na oktobrskem obisku očitno verjel celo generalni sekretar Nata Mark Rutte, ki je večkrat poudaril, da bodo države preprosto morale najti denar, v Ljubljani pa celo hvalil Golobov načrt zviševanja obrambnih izdatkov. Pozneje se je najbrž močno ugriznil v jezik.

Tudi Robert Golob je javnost še vedno prepričeval, da haaške zaveze za Slovenijo ne veljajo.

Če je Španija že od vsega začetka drastično povišanje izdatkov označevala za nerazumno in kontraproduktivno, pa so se slovenske oblasti pred Brusljem kazale v eni, doma pa povsem v drugačni luči. In prav iz Bruslja je pozno jeseni prišla streznitev v obliki ocene slovenskih proračunov za leti 2025 in 2026, iz katerih je bilo razvidno natančno tisto, kar je na omrežju X nekaj mesecev pred tem napovedal vodja poslancev Levice: »Vse bo jasno ob proračunih«.

Ne pet, ne tri, ne dva odstotka

Za aktualno levičarsko vlado pač ne bi bilo oportuno, če bi se v zgodovino zapisala kot tista, ki je dosegla najvišji dvig obrambnih izdatkov doslej. Najbrž je iz istega povoda nekaj mesecev pred volitvami odpovedala tudi nakup za izgradnjo bataljonske bojne skupine nujno potrebnih oklepnikov Patria. Da bo zavezništvo naplahtala do te mere, da izdatkov sploh ne bo dvignila, pa je bilo kar težko verjeti.

A številke ne lažejo. Slovenija je letos namesto dveh obrambnim izdatkom namenila vsega 1,4 odstotka BDP. To pomeni, da izdatki kljub rekordnemu proračunu ostajajo na lanski ravni in so komaj za desetinko odstotka višji kot v letu 2023. Tudi v letu 2026 Slovenija ne bo dosegla obljubljenih 2,2 odstotka, saj je predvidenih le 1,8. Robert Golob tako res ni pokleknil pred Donaldom Trumpom. Je pa pokleknil pred Luko Mescem in Asto Vrečko.

Slovenija je letos namesto dveh obrambnim izdatkom namenila vsega 1,4 odstotka BDP. Tudi v letu 2026 Slovenija ne bo dosegla obljubljenih 2,2 odstotka, saj je predvidenih le 1,8. 

Putinu pa se lahko smeji

Takšno držo je v nedavnem pogovoru za Domovino kritično komentiral tudi nekdanji obrambni minister in veleposlanik pri zvezi Nato Jelko Kacin. Kot je dejal, ima koalicija težave že od prvega dne: »Kadar koli pride do vprašanja obrambnih izdatkov, pa se v njenem najbolj levem delu pojavi vrtoglavica ali celo nezavest.« Poudaril je, da se moramo odločiti, »ali bomo državo varovali in jo branili, ali pa je nismo vredni«.

Pravo vprašanje po njegovih besedah ni, koliko časa bodo v Natu še gledali sprenevedanje slovenskih oblasti, ampak koliko časa bodo državljani še gledali to koalicijo. Kot je izpostavil, smo državo dobili, ker smo jo ubranili z orožjem. »Danes nismo v stanju ubraniti te države z orožjem,« je opozoril.

V tej luči je posebej izpostavil vlogo ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki skuša destabilizirati posamezne države oziroma šibke člene, s tem pa blokirati odločanje zavezništva. »To je njegov dolgoročni strateški cilj. Mi iz peskovnika seveda ne vidimo, kako otročje se igramo s svojo lastno prihodnostjo. Tam daleč pa se jim lahko samo smeji,« je dejal Kacin.