Kupimo Mercator ali zakaj si Slovenci tako želijo prodajati solato?

Slovenci se ponovno ukvarjamo s Hrvati. Tokrat nas ne skrbi lastništvo Piranskega zaliva, temveč lastnina, ki smo jo sosedom že prodali – trgovska veriga Mercator v lasti prezadolženega Agrokorja.

Anketi Dela in Dnevnika dobro ponazarjata slovensko miselno zmedo: več kot polovica vprašanih meni, da bi trgovca od južnih sosedov morala odkupiti kar naša država. Hkrati pa jih je 75 % odgovorilo, da se z državnim premoženjem upravlja slabo.

Zgornja kontradikcija ni edini duhoviti nesmisel, ki se pojavlja v tej zgodbi. Groteskna je že sama ideja, da bi se država Slovenija morala ukvarjati s prodajo špecerije. Predstavljajte si, da bi vam na okencu upravne enote ob podaljšanju avtomobilske registracije sproti prodali še glavo solate in par banan. Gre sicer za poenostavitev, ampak glede na zgornje nasprotujoče si odgovore je slednja očitno potrebna.

Druga banalnost je, da se o državnem nakupu Mercatorja sploh pogovarjamo, ko pa ga vendar nihče ne prodaja.

Šele razmislek izven okvirov vcepljene socialistične miselnosti razkrije vso bizarnost prepričanja, da mora v našem življenju praktično za vse poskrbeti država. To izhaja iz ideologije družbe total(itaristič)nega nadzora, ki so jo izpopolnili komunistični sistemi minulega stoletja in jo dandanes vidimo zgolj še v kakšni Venezueli in Severni Koreji.

Ter v blažji, v celofan demokracije zaviti obliki tudi v Sloveniji, po Forbsu najbolj socialistični državi v Evropi.

Dokler bomo ljudje jedli vsaj enkrat na dan, se lahko naši najljubši trgovki zgodi zgolj zamenjava barve predpasnika.

Kako naj razumejo, če jih nihče ne izobrazi?!?

Ker jim takšno miselnost vcepljajo vladajoča politika, osrednji mediji in dobršen del civilne družbe, ljudem vendarle ne gre zameriti prepričanja, da bi bilo s padcem Agrokorja dejansko ogroženih 30 tisoč delovnih mest v Sloveniji.

V Studio City ali v limonadnih serijah komercialnih televizij jim pač ne bodo razložili, da varnost zaposlitve njihove najljubše trgovke ni odvisna od imena firme, zapisanega na vratih trgovine, ampak od tega, če bodo sami pri njej še vedno vsako jutro naročali kruh in salamo.

Tega ne bodo izvedeli niti v sistemu državnega šolstva, kjer se z osnovnimi koncepti tržne ekonomije, kot sta ponudba in povpraševanje, večina sreča šele na faksu, pa še tam zelo selektivno. Učenje česa takega v osnovni ali srednji šoli bi pač pomenilo nedopusten vdor neoliberalne logike v državni izobraževalni proces.

Boste jutri še jedli? Kaj pa pojutrišnjem?

Zato je stvari potrebno povedati enostavno in slikovito: dokler bomo ljudje jedli vsaj enkrat na dan, se lahko naši najljubši trgovki zgodi zgolj zamenjava barve predpasnika. In dokler bomo potrošniki prednost dajali slovenskim izdelkom, ne bo posla izgubil noben konkurenčen slovenski dobavitelj, pa če bo dostavljal Mercatorju, Tušu, Sparu, Lidlu, Hoferju ali komurkoli drugemu.

Zato ni nobenega, res nobenega pametnega razloga, da bi skrb nad prodajo kruha, salame, banan in solate leta 2017 ponovno prevzela država. Nasprotno, na srečo se je država lastništva v Mercatorju še pravočasno znebila, preden bi, prezadolžen in nepripravljen na agresivni prihod diskontnih trgovcev, postal breme davkoplačevalcev, kot številne druge nekdaj "perspektivne" družbe.

Slovenci, zato se raje vprašajmo po motivih tistih, ki nam v reciklirani obliki ponovno prodajajo nekakšen državnolastniški nacionalni interes v Mercatorju, pa še v kakšni NLB, Telekomu in podobnih družbah.

Prodajo solate pa prepustimo tistim, ki se nanjo spoznajo.