Kritika koservativna: o slovenskih burkah

Philopatridus nas v Kritiki konservativna spomni na polemiko džamije izpred desetih let in na še starejšo socialistično nestrpnost - takrat predvsem do krščanstva, deset let nazaj do islama.

Deset let nazaj pa je bila glavna nasprotnica džamije NSi in ne protikatoliška stran; bolj kot ne zaradi širjenja političnega polja obrobnih strank. Ob letošnjem migrantskem valu pa je glavni akter islamofobije postala glavna opozicijska stranka, ki si je pod dr. Črnecem zastavila nalogo preprečiti "islamizacijo in šeriatizacijo".

Islamofobija ima plodna tla v državi, ki so jo desetletja strašili pred tujci

Avtor prispevka meni, da je možnost islamizacije takšna, kot možnost rekatolizacije - nikakršna. Evropski islamizem vidi zgolj kot odraz frustracije radikalnih skupin nad pasivnostjo muslimanov. Za radikalne skupine je terorizem poskus osamiti muslimane od širše družbe in jih pripeljati do fundamentalizma. Islamizacija je zanj parola, izkrivljena perspektiva, ki omogoča domačim vitezom izkazovati hrabrost v boju z mlini na veter. A verjame, da se "islamizem" lahko uspešno oprime družbe, ki so jo desetletja strašili pred tujci in katolizacijo.

Toda protimuslimanstvo tokrat postaja orodje širjenja desnice proti sredini. Ena izmed tem, ki je vzniknila znotraj tega orodja, je ravno nošenje burk.

Prišleke potrebno sprejeti z jasnimi pravili družbenih praks, a pred burko je še vprašanje kapacitet in integracije

Za povprečnega volivca postsocialistične države burka simbolizira tujo in nevarno družbo, polno nasilja in krivic. Debata o burki se avtorju zdi legitimna z vidika, da prišleke sprejmemo z jasnimi pravili, kakšne družbene prakse dopuščamo, a bi si želel tehtnejših diskusantov. Dodaja, da je zaradi širokega spektra azilantov takšen konflikt obstranskega problema; pomembnejše bi bilo vprašanje, koliko beguncev lahko sprejmemo, kako jih integrirati.

Desničarska eskalacija provokacij za ohranjanje pozornosti

Desnica, pravi avtor, nima želje po razumni razpravi, saj bi ob sprejetju predloga (npr. s strani SD) izgubila monopol nad vprašanjem; da ohranijo pozornost, jim ostane zgolj eskalacija, skakanje iz provokacije na provokacijo, pri kateri bo manjšina vedno bolj vročična, večina pa vedno bolj apatična.

Pri tem pa avtor dodaja, da kot imamo kot nekdanja policijska država še nekoga drugega, ki bo od desnih provokatorjev imel svojo korist.

Celoten komentar si lahko preberete na Kritika konservativna.