Zadnje dni je na socialnih omrežjih odmevala novica o pristopu Slovenije v neformalno skupino 9 članic Evropske unije (Belgija, Finska, Francija, Italija, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Španija in Slovenija), ki se zavzema za ukinitev veta pri odločanju Sveta EU na področju skupne zunanje in varnostne politike. Čeprav ta novica skorajda ni pustila sledi v slovenskem tisku, pa je razburila duhove v opozicijski SDS, zlasti pri njenima evroposlancema Romani Tomc in Milan Zveru ter predsedniku Janez Janši. Slednji je označil pristop Slovenije v to pobudo kot »eno najbolj škodljivih potez Golobove vlade doslej«. Če upoštevamo vse vprašljive poteze vlade doslej, je takšna izjava kar drzna in že zato vredna vpogleda.
Kaj je kvalificirana večina?
Čeprav pogosto mislimo, da so odločitve na ravni EU sprejete s soglasjem vseh članic, pa se v resnici pri sprejemanju velike večine odločitev Sveta EU uporablja sistem kvalificirane večine. Do leta 2009, ko je bila sprejeta danes veljavna Lizbonska pogodba, so morale biti skoraj čisto vse odločitve v Svetu sprejete s soglasjem vseh članic EU. Z vstopom novih članic iz nekdanjega Vzhodnega bloka leta 2004 se je pojavila potreba po alternativi, ki se je materializirala v obliki kvalificirane večine, sprejete v Lizbonski pogodbi.
Ko Svet prejme nek zakonodajni predlog s strani Evropske komisije ali visokega predstavnika za zunanje in varnostne zadeve, ga mora ta sprejeti s kvalificirano večino. To pomeni, da mora predlog podpirati vsaj 55 % članic (trenutno to pomeni 15), ki predstavlja vsaj 65 % prebivalstva Evropske unije.
Predlog je lahko blokiran, če vsaj 4 članice glasujejo proti. V posebnih primerih, kadar se nekatere članice vzdržujejo glasovanja, je minimum premaknjen na število članic, ki predstavljajo 35 % prebivalstva Evropske unije in na še eno dodatno članico. Sistem kvalificirane večine velja za približno 80 % primerov nove evropske zakonodaje, vendar to ne pomeni, da je ta v vseh teh primerih tudi dejansko uporabljen. Predsedujoča država pri večini odločitev še vedno najprej išče soglasje, kljub temu da to formalno ni več potrebno.
V skladu z Lizbonsko pogodbo je na določenih področjih soglasje še vedno obvezno, predvsem pri sprejemanju reform evropskih inštitucij in na področju skupne varnostne in zunanje politike.
Konec večnih vetov problematičnih držav
Ukinitev veta na področju skupne zunanje in varnostne politike bi dovolila Evropski uniji, da odločneje in hitreje reagira na pomembne mednarodne dogodke in varnostne grožnje. Hkrati bi se s to reformo lahko izognili blokadam nekaterih problematičnih članic, kot je npr. Madžarska.
Tukaj velja spomniti na to, da je prav Madžarska od začetka vojne v Ukrajini večkrat blokirala in upočasnila evropsko pomoč Ukrajini, dokler ni madžarski premier Viktor Orban dobil nekaterih finančnih zagotovil v prid Madžarske. Podobno se je že zgodilo leta 2020, ko je Ciper blokiral sprejetje sankcij EU proti Belorusiji zaradi popolnoma nepovezane problematike med Ciprom in Turčijo. Veto je zato danes viden kot inštitucija, ki omogoča nejevoljnim članicam vzeti skupno zunanjo politiko za talko.
Veto je danes viden kot inštitucija, ki omogoča nejevoljnim članicam vzeti skupno zunanjo politiko za talko.
Čeprav se zdi, da bodo s to reformo velike članice pridobile več moči na področju skupne evropske zunanje politike, pa ni nujno, da bo na koncu reforma pripeljala do tega. Kvalificirana večina ne deli članic na majhne in velike, saj je za večino potrebno vedno veliko več »majhnih« članic kot velikih. Od 27 članic Evropske unije je tudi težko postaviti mejo med »majhnimi« in »velikimi« članicami. V evropski politiki sta običajno le Francija in Nemčija upoštevani kot veliki, Italija, Španija in Poljska so štete kot dokaj vplivne, medtem ko vse ostale lahko arbitrarno označimo kot »majhne« članice. Kakorkoli, na koncu sleherna odločitev Sveta potrebuje vedno veliko podporo celotne Evropske unije tako majhnih kot tudi velikih članic.
V resnici bi ukinitev veta imela enak učinek kot ga kvalificirana večina že ima na drugih področjih evropske zakonodaje: izvedla bi večji pritisk na članice, da najdejo kompromise, pospešila bi reakcijo in okrepila moč Evropske unije na obrambni in zunanji politiki, poleg tega pa bi preprečila posameznim članicam, da izigravajo večino.
SDS se jezi v imenu skrajnosti
Zakaj se torej pri nas SDS tako jezi nad to odločitvijo ministrice Fajonove? Del odgovora se verjetno skriva v želji po nasprotovanju sleherni potezi sedanje vlade. Po drugi strani pa iz prejšnjih izkušenj vemo, da je SDS v opoziciji bolj evroskeptičen, kot kadar je v vladi, kar običajno daje zrak bolj skrajnim strankam, kot so SNS in Domovinska liga.
Nenazadnje je v tem kontekstu pomemben tudi odnos med SDS in Madžarsko, ki se je poslabšal oziroma potihnil, odkar je Rusija napadla Ukrajino. Kljub temu je po lanskem volilnem porazu SDS ta odnos ponovno zaživel, kar potrjuje udeležba predstavnikov SDS na nedavni Konservativno politični akcijski konferenci na Madžarskem. Konference se je udeležilo tudi več proruskih in skrajno desnih politikov tako iz ZDA kot Evrope. Med drugimi je odmeval nastop češkega oligarha in bivšega premiera Andreja Babiša.
Andrej Babiš se v tomto týdnu vydal do Budapešti na konferenci CPAC, kde pronesl ostrý projev proti směřování Evropské unie. Jeho řeč naznačila, jakou roli si hnutí ANO pro nadcházející období vybralo. https://t.co/IFSI41eNQV
— Deník N (@enkocz) May 6, 2023
Madžarska bi z ukinitvijo veta izgubila orodje, ki ga sedaj vešče uporablja za izigravanje drugih članic in Evropske unije, medtem ko bi Slovenija imela veliko več ugodnosti zaradi učinkovitejše evropske zunanje politike, saj je naša država do sedaj vedno podpirala evropske odločitve na tem področju. Reakcijo SDS lahko verjetno razumemo tudi kot premik v smer Orbanovih stališč.
Kljub temu v številnih članicah EU še vedno vidijo možnost nacionalnega veta na področju skupne zunanje in varnostne politike kot zadnje trdnjave njihove suverenosti, zato odprava veta ne bo sprejeta tako kmalu in ostaja srednjeročen cilj njegovih zagovornic.
Matej Tonin je napovedal, da ne izključuje možnosti, da bo prihodnjo vlado setavljajala Nova Slovenija, zato si želim več informacij o delu in vlogi te perspektivne stranke v domovini in v Evropski uniji, da se bom na volitvah, če jih bom dočakal, lahko pravilno in državo tvorno opredelil.
Enostransko glodanje SDS, ko Slovenijo po zaslugi koalicije in obkoalicijske stranke jemlje hudič, postaja že dolgočasno in neproduktivno.
Naj se ne pozabi, da nam trenutno ne vlada SDS, ampak koalicija skrajnih levičarskih strank ob ministriranju krščansko zmerne in povezovalne Nove Slovenije.
Gnila zahodna Evropa, sestavljena iz starih članic nam vsem skupaj ne prinaša nič dobrega. Nima izkušnje življenja pod komunizmom! S svojo “vladavino prava” je Madžarsko potisnila proti Rusiji, zdaj pa ji prav to očita. Stari del Evrope se ukvarja s kumaricami in LGBT, resnične probleme pušča ob strani. Višegrajska skupina držav je bila za staro Evropo preveč moteča, upam da v ozadju še vedno tečejo kakšne povezave.
Mislim, da je Orban za EU še kako potreben.
Prav je, da imajo veljavo v Bruslju tudi Orbanovi pogledi, ker sedanja sestava parlamenta močno drvi v Levo in bati se je, da bomo čisto iztirili.
Tu vidim Orbana kot neko varovalko, da se določena pravila EVROPSKE tradicionalne kulture – vendarle ohranijo.
Se strinjam z vami Kraševka. Tradicionalna evropska kultura se ohranja na Poljskem, Madžarskem in morda na Hrvaškem. Vera Jourova in nizozemska Sofie s svojimi pomagači uničujeta evropski pravni red. Gnila levica je okužila vse.
Ta članek je v celoti zavajajoč in neresničen. Ni ga mogoče videti drugače, kot obrambo izdaje slovenskih interesov s strani socialističnih strank, vključno z “opozicijsko” NSi.
Naštevanje vseh argumentov bi preseglo celo obseg članka, zato samo bistveno:
Celo v času pristopa Slovenije k EU je bila slednja pretežno demokratična nadnacionalna skupnost, ki je zagotavljala spoštovanje mednarodnega prava, človekovih pravic, njenim prebivalcem pa svobodo in relativno ekonomsko blagostanje.
Vendar že nekaj časa ni več tako. S teptanjem mednarodnega prava in dogovorjenih pravil se EU spreminja v socialistično diktaturo in preko tako imenovanih “jedrnih držav” prevzema vlogo, ki si jo je v prejšnjem stoletju z zaenkrat bolj nasilnimi sredstvi zadala nacional socialistična Nemčija. To ji uspeva s pomočjo agresivnosti strank, ki imajo v svojem programu kakršenkoli socializem, ter pasivnosti in birokratske zabubljenosti Evropske ljudske stranke, za katero je že težko reči, v čem se njen program razlikuje od socializma.
Hkrati je pomemben dejavnik sprevračanja Evrope od vladavine prava in demokracije k nadvladi ideologije skorumpiranost Evropske komisije, ki je postala suženj kriminalnega kapitala in njenega generatorja kulturnega marksizma. Tako ima Soroš domala že stalni sedež pri komisiji, njegova paravojska NGO pa z državnim in evropskim financiranjem ter denarjem od uvoza ilegalnih migrantov obvladuje posamezne države članice in volitve. Hkrati skrbi za propad rodnosti v EU, psihološko in fizično iznakaževanje otrok ter veliko zamenjavo neposlušnih državljanom z agresivnimi primitivnimi priseljenci.
Zato je veto posameznih članic EU zadnja obrambna možnost pred degradacijo civilizacije in kulture. Omenjanje Madžarske, ki je stisnjena med kladivom kulturnega marksizma z zahoda in nakovalom ruskega nacional socializma, je skrajni cinizem. Soroševe evropske izpostave skušajo madžarsko disciplinirati in ideološko pokoriti tako, da so ji odvzele ves denar za okrevanje po covidu in druge projekte, ki ga vsaka država krvavo potrebuje. Madžarsko so hoteli pritisniti v propad, kar bi se ji zgodilo, če ne bi obdržala ekonomskih vezi z Rusijo. Enako ravnajo s Poljsko, ki kljub temu izgoreva s pomočjo Ukrajini ter vzdrževanjem njenih nesrečnih prebivalcev.
Se pridružujem vašemu mnenju.
Komentar je sicer korekten vendar pa izhaja iz predpostavke, da je npr. Madžarska problematična država iz različnih vidikov. V osnovi pa se je začela EU bistveno bolj vpletati v notranjo politiko posameznih članic in zato se nekatere temu upirajo. Recimo, kako imajo urejeno družinsko politiko, pa LGTB, … Torej s tega vidika ima Madžarska kar prav, da uporabi kakšno orodje, ki ga ima. Se strinjam, da ni ok, če se določeni problemi rešujejo čisto na drugem področju ampak potem mora dati EU možnost tem državam, da se branijo oz. zagovarjajo svoje stališče na primarnem nivoju.
Točno tako.
Ukinitev možnosti veta je za majhno državo kot je Slovenija strateško gledano velika napaka.
Slovenija veta nikoli ni uporabila, še manj zlorabila. Še kadar bi ga lahko, ga ni. Pa vendar: v hipotetični možnosti lahko majhna država kot je Slovenija z edino vetom lahko zavaruje svoje strateške interese.
Ampak Slovenija je v zgodovini zapravila vse zgodovinsko usodne priložnosti, zato si bo iz rok gladko dala vzeti tudi možnost veta. Še celo več: pridružila se bo pobudnicam.
Pa srečno Slovenija!
Značilno za Slovenijo je, da se odreče še tistemu malemu orodju, ki bi omogočil nekaj mednarodnega vpliva. Tako početje je značilno za nedržavotvorne narode, ki imajo obenem hlapčevsko mentaliteto.
Tale Domovina nujno potrebuje malo burje saj udinjanje NSi-ju presega že vse meje dobrega okusa.
Uredniki in nekateri “novinarji” očitno niso živeli v Jugoslaviji, njihovi profesorji zgodovine pa jih očitno niso podučili o pravnih temeljih odcepitve Slovenije od Juge. Sicer ne bi kvasili neumnosti kot v tem članku.
O kocbekovstvu NSi pa tako ali tako nima smisla izgubljati besed. Vodilnim so pomembni le njihovi stolčki in bodo, tako kot Kocbek in njegovi sodobniki, in zatem SKD, SLS in NSi, zopet izdali slovenskega kmeta, delavca, obrnike in podjetnike.
Kako vezo ima vsebina tega članka z domačimi strančicami kot je NSi, ki jo v to vleče par komentatorjev zgoraj, mi ni jasno. Nekateri že prav v vsako stvar tlačite to nek navidezni kreg med Janševimi in Toninovimi.
Tu gre za to, ali, oziroma kako lahko EU še sploh parira kot svetovna velesila na globalnem parketu, ko pa je ohromljena sama s seboj in ni sposobna sprejemati odločitev. Kitajska, ZDA in še kdo jo zato šišata po vseh koncih.
Henry Kissinger se je svoj čas sarkastično spraševal: »Koga naj pokličem, če želim govoriti z Evropo?« in ravno za to gre. EU petdeset let po teh zbadanjih ni več noben faktor v svetu. Tudi (ne samo) zato, ker se ni sposobna odzivati, sprejemati odločitev, vsaj hitro ne.
Če kaj manjka v Jermanovem komentarju je ravno to – razlaga oz. večji poudarek na tem, da gre za poskus v prid hitrejšega in učinkovitejšega sprejemanja odločitev v ZUNANJI in OBRAMBNI politiki. Torej kako EU deluje v globalnem svetu, se odziva na izzive globalnega sveta in s tem parira glavnim svetovnim velesilam.
Kdor te resne geostrateške zadeve preslikava na neko domačo kloako razmerij med dvema v razsežnostih vprašanja nepomembnima strančicama, je milo rečeno ujetnik provincionalne miselnosti. Naj raje pogleda čez prvi hrib, pa bo doumel, da je svet še kaj več kot minornih političnih igric v dolini Šentflorjanski …