Konec dober, vse dobro

Norma Korosec
12

Predvčerajšnjim je bila nedelja, 20.12.2015. Dan, ki je bil z zlatimi črkami zapisan v slovensko zgodovino. Dan, ko smo se Slovenci enotno izrazili, da nam družina predstavlja vrednoto, ki jo želimo ohraniti takšna kot je, brez vseh »posodobitev«, v katere nas nagovarjajo liberalci.

Ti menijo, da je vse tradicionalno kar se da slabo in ovirajoče in da je vse, kar je sodobno in moderno, dobro. Ampak Slovenec (Slovencelj, kot bi bilo ljubše tistim, ki radi označujejo drugače misleče) se ni dal. Pokazal je svoj trden temelj, spoštovanje do zgodovine in načina mišljenja, ki mu je omogočil, da je toliko stoletij preživel na svojem mestu kljub svoji majhnosti.

Zame je bila to prav posebna izkušnja. Vam povem, kako se je vse skupaj začelo? Dobila sem mail s pozivom k sodelovanju, na katerega sem se z veseljem odzvala.

Potem so me prosili za številko, me poklicali in prišla sem na prvi sestanek. Tam sem opazila, da sem bila precej mlajša od vseh ostalih. To me ni motilo, saj sem mnenja, da se v družbi starejših vedno lahko naučiš veliko stvari. Tudi to se je izkazalo za resnično. Takrat sem spoznala Aleša. Potem Metko. In še cel kup strokovnjakov z različnih področij, s katerimi bomo gotovo ostali v stikih.

Prišel je datum, ko je bilo potrebno prijaviti referendumsko kampanjo. Tisti vikend sem zelo malo spala in še tisto zelo slabo. Ves čas sem premišljevala ravno o tem. Bi ali ne bi prijavila svoje kampanje? Pa saj nimam nobenih izkušenj! Šele 21 let imam. Sem premlada? Ampak potrebovali bi nekoga mladega. Kaj naj storim? Kakšna je Božja volja?

V ponedeljek pa sem se odločila, da bom! In sem prijavila svojo referendumsko kampanjo.

Medtem ko smo se redno dobivali, se je začela formirati skupina, ki bi javno nastopala. Malo sem, malo tja in začeli smo se dogovarjati, kdo bo šel na soočenje. Aleš je vztrajal, da moram iti. In sem šla! Nadaljevanje poznate. Dobila sem svoj prvi gif in nekaj sličic z napisi. In vsi so govorili o meni! Nekateri pohvalno in spodbudno, spet drugi so blatili in pljuvali.

V petek me je klical urednik spletne Domovine Rok Čakš in mi ponudil priložnost, da napišem svojo zgodbo. Napovedal jo je s člankom Je suis Norma Korošec, katerega ste tako pograbili, da jim je sesulo strežnik. J

Ves čas sem dobivala pisma podpore, spoštovanja in zahvale za moj pogum. Neznani ljudje so mi čestitali in me želeli spoznati.

Klicali sta me še še novinarka s Siola in novinarka z Nove24TV, obe sta želeli javnosti predstaviti mojo zgodbo in mi oprati ime, ki so ga nasprotniki blatili in skušali utišati, pa jim ni uspelo. Ocenjujem, da je bil ravno ta preobrat morda ključen za rezultat.

Ves čas sem dobivala pisma podpore, spoštovanja in zahvale za moj pogum. Neznani ljudje so mi čestitali in me želeli spoznati. Seveda je bilo nekaj tudi pikrih izrečenih na moj račun, a tisti, ki so mi v življenju pomembni, so me ves čas podpirali. Zdi se mi, da mi je ravno to dajalo moč, da sem vztrajala.

Naslednji dnevi so bili polni potovanj, razlag vsebine zakonika in posledic, zagovarjanja argumentov na facebooku, avtobusu in v trgovinah, kjer sem imela priložnost.

Enkrat, ko sem na Dolgem mostu na koncu Viča čakala na prevoz v Vipavo, sem gledala gigantske plakate z napisi čas je za. Kar naenkrat so bili povsod. Takrat me je stisnilo pri srcu. Zagovorniki zakona imajo toliko sredstev, da si to lahko privoščijo, me je prešinilo. Letaki, plakati, oglasi na facebooku in vsakič, ko sem odprla iskalnik na računalniku. Povsod so bili. Njim v prid je bilo pripravljeno tudi vse v medijih. Začela sem dvomiti.

Ampak sem neutrudno nadaljevala. Mislim, da sem v zadnjih tednih prepotovala okrog 2000 kilometrov.

Ko je številka glasov prestopila mejo 350.000, so dvorano zajela močna čustva. Objemali smo se, nekateri so si podajali robčke, drug drugemu čestitali in se zahvaljevali Bogu. Bili smo presrečni.

V petek sem prišla domov pol ure pred iztekom volilnega molka. Sobotno dopoldne sem večinoma prespala, popoldne pa bila brezvoljna. V nedeljo sem izpolnila svojo državljansko dolžnost, šla na volišče in glasovala PROTI.

Popoldne sem se iz Cerknice odpravila na Vič in se udeležila svete maše. Po maši smo se dobili na standardnem mestu. Malo smo poklepetali in spremljali rezultat. Ko je številka glasov prestopila mejo 350.000, so dvorano zajela močna čustva. Objemali smo se, nekateri so si podajali robčke, drug drugemu čestitali in se zahvaljevali Bogu. Bili smo presrečni.

Kmalu po tistem smo se odpravili pred parlament, kjer smo dali svoje izjave. Vem, da na televiziji ni priporočljivo kazati ekstremnih čustev, ampak svojega veselja, da ne rečem evforije, enostavno nisem mogla skriti. Potem smo se vrnili na standardno mesto in nadaljevali s praznovanjem do poznih ur. Domov sem se vrnila utrujena, pomirjena in hvaležna.

Danes vem, da so nasprotniki imeli le denar in z njim moč in oblast. Mi pa smo bili v službi Resnice. In delali smo s srcem. Zato nam je z Božjo pomočjo uspelo!

12 KOMENTARJI

  1. Večina volivcev je na minulem referendumu pokazala in dokazala, da ni mogoče kar z zakonom večine v parlamentu spremeniti narave in razglasiti, da odslej spola po volji “mavrične koalicije” ne priznavamo več, ampak bomo poslej le brezspolne-večspolne osebe 1, 2, 3 ….
    Večina volivcev je dokazala, da za gornje spoznanje ni potrebno imeti univerzitetne diplome, magisterija ali doktorata ter da ni treba biti “vernik” ali zasvojenec “hudo napredne” in globalno ekspanzionistične teorije spola, ampak da je resnica ideoloških ter političnih zavajanj in laži kljub vsej agitacijsko-propagandni mašineriji vladajoče medijske industrije dostopna vsakemu, ki zna opazovati naravo, ki solidno pozna zgodovino in se zna v odločilnih dilemah posameznega družbenega subjekta in državljana avtonomno in samozavestno zanesti na lastno človeško in družbeno izkustvo ter lastno vest.
    Večina volivcev je naposled pokazala in dokazala, da so pravice otrok prav tako neodtujljive in temeljne človekove pravice kot pravice odraslih, zaradi česar bi bilo protiustavno, protinaravno in protinravno v korist pravic odraslih zavestno in z zakonom trenutne večine v parlamentu “posiliti” temeljne in univerzalne človekove pravice otrok.

  2. No ja mene je kljub vsemu razočaralo število ljudi, ki so obkrožili ZA. Toliko oseb v naši državi s pokvarjeno lastnostjo ocenjevanja kaj je prav in kaj ne me naravnost straši.
    Mislim, da bo bodočnost odvisna od natalitete tistih mladih, ki imajo busolo prav naravnano.

  3. “Medtem ko smo se redno dobivali, se je začela formirati skupina, ki bi javno nastopala. Malo sem, malo tja in začeli smo se dogovarjati, kdo bo šel na soočenje. Aleš je vztrajal, da moram iti. In sem šla!”

    sta po podobnem vztrajanju ‘šla’ tudi predstavnika krščanskih socialistov in gibanja zedinjena slovenija ali pa je bilo tam kaj drugega?

  4. Dobili ste, ker ste se dobro mobilizirali in se je v kampanjo vključila cerkev, ki je na referendum poslala vse ovce. Marsikdo ni vedel, kaj voli, “je župnik rekel”. Žalostno in bolno. Če bi šli na volišča tudi tisti, ki se jim ni dalo oziroma se jim je zdelo nesmiselno, rezultat ne bi bil takšen. Je pa tudi res, da bo zakon o porokah dejansko slej ko prej sprejet ne glede na to, da ste vrgli stran kup davkoplačevalskega denarja. Saj bo isto kot je bilo s trgovinami. Koliko je zaprtih v nedeljo, saj smo tako določili na referendumu? Prezgodaj se veselite. Dobili ste bitko in ne vojne.

  5. Predstavljajte si da bi vložili referendum za novelo zakona o tem, da Aleš Primc in isto misleči, ne bi smeli posvajati otrok! Jaz bi bil definitivno ZA, kajti nikoli se ne bi mogel sprijazniti z dejstvom, da če morebiti umrem mojega otroka posvoji prav on, kajti bil bo zatravmiran in katoliško indoktriniran še celo življenje! To je hujše kot če bi ga posvojil gej! Zato stopimo skupaj še za ta zakon, kajti ZA otroke gre!

    • Se strinjam! Ravno to sem zadnjic pomislila, ko sem prebrala o zaskrbljeni gospe, ki se je bala, da bi po njeni smrti otroke dobili geji. Ko sem pomislila, da bi mojemu otroku vsilili vero in mu tako oprali možgane, kot tem kekcom, me je kar stisnilo 🙁

  6. Pisanje o prisili kogarkoli je nesmiselno, še bolj nesmiselno je nastopati z očitki, ker narod je svoboden, zmagala je zdrava kmečka logika ne pa neki interesi, to snobovsko razmišljanje in zavist naj kar grize tiste, ki niso sposobni sprejeti drugače mislečih in so povrhu še nestrpni do njih – menda nestrpnih.

  7. Mislim, da si je Bog nad vami že zdavnaj umil roke…in obupal.Jezus se je rodil 12-letni deklici, begunki, imel je dva očeta, celo življenje je preživel v družbi ljudi, porinjenih na rob družbe ( ribiči, prostitutke, gobavci…). In učil ljudi sprejemanja drugačnosti. Torej to, da je bil Bog z vami si lahko gladko vtaknete nekam. Račun brez krčmarja, oz. Boga.

  8. Včasih niso živeli 80 let tko k danes, v 2020 letih se je življenski standart in življenska doba več kot podvojila, zato nimamo otrok pri 12h letih. Ne neki posplošvat. Cerkev ne odriva drugače mislečih ampak jim skuša predstaviti svoje vrednote. Noben te ne sili da živiš po njih. Kaj slabega pa uči cerkev mi prosim povej Nataša. Mene je naučila ljubezni do bližnjega in da skušam živeti po božjih zapovedih. pa nisem nek verski fanatik, v cerkev grem 2x na leto. Da pa tud župniki grešijo ko vn mečete, je pa normalno, saj je župnik tudi človek in vsi smo grešniki, eni večji drugi manjši

  9. Celotna kampanja proti je bila osnovana na polresnicah, zavajanju in populističnih floskulah, ki nimajo trdne podlage. Norma se moti, če misli, da so zagovorniki imeli denar in s tem moč, ker se je jasno pokazalo, da v državi ima najmočnejšo mobilizacijsko moč RKC, ki nemoteno in hinavsko apelira na vernike/ce. Sprevračanje argumentov in strašenje (namigovanja da bodo otroke kar naenkrat istospolni pari posvojevali in zlorabljali…) – to je podlost klera in desničarskih strank, ki ne izbirajo sredstev. Jaz vse skupaj razumem kot nabiranje točk in konsolidacija vernikov, da bo cerkev in sorodne institucije le pridobile še večjo moč. Sramota in hinavščina brez primere. Boj se nadaljuje, to zatohlo deželo je treba prezračiti. Smo v 21. stoletju, kaj vam ni jasno? Ozrite se čez svoj prag, preberite si in sprejmite, da so istospolni in ostali tukaj že vsaj od antike. 🙂 Srečno.

  10. Milan pravi, da ga število glasov ZA straši, meni pa se zdi, da jih je (na srečo!) nekam premalo, še posebej, če pomislim, koliko takšnih in drugačnih diskurzov, (v kratkem času), prihaja iz tega FDV-ja, katerih energijo potem ne moreš uporabiti praktično za nič, razen za juriš na vse zabite srednjeveške kmetavzarje, ki jim je bodisi Cerkev ali kakšen drug topoumen objekt opral možgane, da ne ločijo, kdo je pravzaprav lahko le ljubeč, strpen, ponižen in še ne vem kakšen oh, ah in ih…STARŠ.
    Mene topoumnega pa so na tehnični fakulteti pred 30. leti učili, da se aksiom ne dokazuje. Koren iz 9 je 3 in pika
    Tako kot STARŠ (beri: tisti, ki me je naredil in tista, ki me je rodila).
    In glej ga zlomka, tisti koren še danes velja …zaenkrat …
    Morda se najde glavca, ki bo začela dokazovat dokazano …

  11. Referendum, ti nesrečni. Kako nas vedno razdeli. Kako osebno jemljemo predmet obravnave. Nikoli ne bomo imeli jasnega pogleda na rezultat, dokler bomo kampanjo jemali osebno, dokler bomo strokovna vprašanja reševali z glasom ljudstva.

    Referendum ni bil “Dan, ko smo se Slovenci enotno izrazili”, kajti jaz nisem volil, pa tudi velika večina nas ni volila. Med temi, ki so volili pa tudi ni bilo enotnosti. Le enih je bilo več kot drugih. Strašno pri vsem je to, koliko ljudi se nas NI IZREKLO, ker smo izgubili vero v volitve v inštitucijo referenduma in še v kaj. Nekateri med temi verjamemo v Boga, nekateri ne, zato se nas ne more predalčkat. Zaradi radikalizacije desnice in posledično levice, sta oba pola strank izgubila večinski del članstev in volilnega telesa. Desnica je stisnila vrste in ohranila najbolj zvesto “vojsko”, levica se je v glavnem razpadla. To je grozno, kam so nas pripeljale te razprtije. In že dolgo ne pomaga več “sredinska” deklariranost strank, ker je očitno, da so vse brez izjeme na svojih skrajnih točkah. Take stranke ne bodo nikoli pritegnile večinskega prebivalstva, kajti nobena nima programa, ki bi presegel obstoj na oblasti. Tako levi kot desni to opravičeno očitajo drug drugemu. Po drugi strani pa narede vse, da se ne bi nič spremenilo. Kajti očitno deluje.

    Žalostno je to, da so v soočenju na RTV udeležence posedli na tribune, kot da gre za oddajo Male sive celice ali Moja Slovenija. Hkrati pa je voditeljica dopuščala “salve” nesmislov z ene in žalitev z druge tribune. Zato se dela okrogle mize, da ni nihče na vogalu. Pa tudi zato, da si vsi gledajo v oči. Potem je manjša možnost, da si lažejo in se hujskaško in navijaško “praznijo” na “nasprotnika”. VERJAMEM, da ima vsak vsaj kanček vesti. Tudi levičar, celo desničar.

    Ko se bo začela kritika v lastnih vrstah, ko se bo prevetrilo zatohle stranke, ko se bo “že dalo tisto odlikovanje zaslužnim”, da bodo lahko šli mirno v pokoj, ter prepustili podmladku nadaljevati delo, bo pa volilna udeležba boljša. Slovenija bo lažje zadihala. Šli bomo naprej. Takih referendumov ne bo potrebnih, ker bo že stroka pravično in pravilno presodila.

    Ta trenutek nima noben tabor tega referenduma česa slaviti. Eni so očitno izgubili, a ne bodo odnehali, dokler ne bo cilj dosežen. Drugi so očitno dobili, a so le preložili neizogibno. Oboji pa so zapravili priložnost, za res pravo rešitev, ki bi bila sprejemljiva vsem. Kajti ko drug v drugega zmečeš vse, kar ti pride pod roke (ali jezik), je težko da ti roko, ter se it pogovarjat. Ponos je prevelik. Prevečkrat videno, da bi bilo tokrat drugače.

    Ljubitelji domovine se tolažimo, da Slovenci obstajamo že tisočletja, prav tako naš jezik. Zato lahko zdrži še teh 10-15 let, da se sedanja politična klika počasi pomakne v pokoj, ter pridejo na oblast ljudje, ki sedaj nimajo nobenih možnosti v okupiranem političnem prostoru.

    PS: Na vse tukajšnje žaljive komentarje, pa lahko reagiram samo z žalostjo.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime