Komentar tedna (D162): Dvojna merila

Zastaranje polmilijonskega davčnega dolga je le še en nazoren prikaz dvojnih meril in nedotakljivosti določenih posameznikov v naši državi. V družini Janković tega privilegija ne uživa le glava družine, temveč tudi njegova dva sinova. V nedavnem primeru je imel srečo Jure Janković.  

Medtem ko navadnim ljudem davčna potrka na vrata že po hitrem postopku, se zadeve pri družini Janković pač zavlečejo. Za kakšnih deset let. Žal pa so se zavlekli tudi postopki pri urejanju nadomestnih gradenj in preselitve ljudi po lanskoletnih poplavah – ljudje še vedno ne vedo, kdaj se bodo lahko vselili v svoje nove domove. 

Pri Jankovićih je odpis dolgov sicer že dolgoletna praksa, aktualnemu ljubljanskemu županu so večmilijonski dolg odpisali že v devetdesetih. Vsi pa še dobro pomnimo, ko so mediji pred leti poročali o odpisu 29 milijonov evrov dolga. Nasploh se zdi, da se pri županovih, če se le da, skušajo davkom izogniti.  

Pred nekaj leti je tako tožilstvo Zoranu Jankoviću očitalo, da leta 2007 ni vložil napovedi davka na dobiček od kapitala – s prodajo delnic Mercatorja naj bi namreč zaslužil okoli 689.000 evrov, od tega pa bi moral plačati približno 103.000 evrov davka. Na predobravnavnem naroku je poudaril, da očitanega kaznivega dejanja utaje davkov ne priznava, prav tako krivde za sodelovanje pri tem dejanju nista priznala njegova sinova. V Jankovićevem primeru se splača verjeti v sodni sistem – okrožno sodišče je januarja 2022 Zorana Jankovića oprostilo obtožb o zatajitvi finančnih obveznosti. Da so bili vsi sodni postopki proti Zoranu Jankoviću zaključeni v njegovo korist, lahko preberemo kar na njegovi spletni strani, kjer se s tem podatkom rad pohvali.  

Spomnimo, da se tudi pri drugih zadevah na sodišču rado kaj zavleče ali pa obrne v pravo smer, če je le priimek pravi. Tako je na primer specializirano državno tožilstvo zamudilo rok, v katerem bi morali začeti kazenski pregon v primeru farmacevtka. Ni kaj, nekaj ima tale naš Zoki – kot je nekoč zapisala nekdanja tožilka, ki je nato postala sodnica.  

Če se vrnemo k dolgovom, na svoji spletni strani župan med drugim še poudarja, da njemu (Zoranu Jankoviću) niso odpisali nič. Kljub temu pa bode v oči, da na eni strani povprečen državljan zaradi vse višjih davkov oziroma prispevkov komaj shaja iz meseca v mesec, na drugi strani pa nekaterim večmilijonski davčni dolgovi zastarajo. Morda je tako celo bolje, sicer bi država porabila še več denarja za neumnosti, kot je na primer Litijska 51. Ali pa računalniki, ki nato obležijo v nekem skladišču. Ne glede na to, koliko več denarja so v zadnjih 12 mesecih državi namenili davkoplačevalci, ni videti, da bi imeli državljani karkoli od tega. Zdi se, da sredstva nikakor ne pridejo do pravega naslova. Ljudje še vedno čakajo v prekomerno dolgih čakalnih vrstah in ostajajo brez zdravnika, po lanskoletni ujmi ni bila postavljena še niti ena nova hiša. 

343 objektov je trenutno na seznamu za odstranitev, približno toliko družin še danes ne ve, kje bodo prebili že drugo zimo, odkar jih je zadela nesreča. Ne pozabimo, po nekaterih ocenah je popoplavni dan solidarnosti, ki ga je Robert Golob razglasil za dela prost dan, stal vsaj 120 milijonov evrov. Koliko hiš bi že lahko zgradili s tem denarjem? Kako dolgo bodo ljudje še morali čakati? Davki, in v tem primeru tudi solidarnost, so v Sloveniji obvezni, prepogosto pa pride do občutka, da to ne velja za vse enako in v enaki meri. 

Ni kaj, nekaj ima tale naš Zoki – kot je nekoč zapisala nekdanja tožilka, ki je nato postala sodnica. 

Prelistaj Domovino 162 na spletu