Ukrajinska protiofenziva: brez hitrih in bleščečih zmag do končnega uspeha

Ukrajinski osvoboditelji počasi beležijo prve uspehe in, čeprav tako ukrajinski kot tudi okupatorski ruski vrh o predvidenem poteku spopadov zaenkrat bolj ali manj molčita, lahko razberemo prve obrise metod in ciljev, ki se jih strani v tem trenutku poslužujeta.

Povsem možno je, da so Ukrajinci stopili na novo pot, ki pelje stran od poraza, mogoče tudi k zmagi, čeprav se na prvi pogled mnogim ne zdi tako. Uresničujejo se namreč napovedi kijevskega vrha, da bo tisti, ki pričakuje hitre in bleščeče zmage, razočaran. In res, med podporniki osvoboditeljev je namreč čutiti nelagodno napetost, medtem ko pristaši okupatorja nekako proslavljajo, ker Ukrajincem še ni uspel globlji preboj.

Kje so ukrajinske težave ...

Če pogledamo vojne zadnjih desetletij, v katerih so se bojevale države Zahoda, so preboji temeljili na premoči v zraku; letalstvo je najprej uničilo ključne točke nasprotnikove obrambe in s tem odprlo pot prodoru kopenskih sil. Vemo, da Ukrajina letalstva tako rekoč nima, zato mora v danih razmerah podoben učinek zagotavljati z artilerijskimi sistemi, med katerimi največjo težo nosijo 155 mm havbice in raketni sistemi HIMARS.

Že pred kratkim smo razpravljali o precejšnjem pomanjkanju streliva za tovrstne sisteme, zaradi česar je kljub posedovanju sodobne zahodne tehnike ukrajinska ognjena moč manjša, kot bi lahko bila. Na tem mestu naj omenim, da se najboljše ruske enote, ki so do zrušitve jezu Kahovka čakale na obrambo levega bregu Dnepra, selijo severno na odsek Vasiljevka–Doneck, kar pomeni koncentracijo obrambe in s tem težavnejšo protiofenzivo.

Mogoče so se izjave o stotinah havbic, tankov in raketnih sistemov, ki jih je za učinkovit boj proti okupatorju pred kakim letom želel pridobiti ukrajinski vrh, marsikomu zdele pretirane, a trenutno stanje nam kaže, da so bile več kot realne. Ukrajincem je uspelo v dobesedno rekordnem času sestaviti zadostno število moštva, ki bi s temi sistemi potencialno lahko upravljalo, a tehnike žal ni dovolj, in Rusi so v obrambni vlogi dosegli večje uspehe, kot jih je predvsem laična javnost pričakovala.

... in kje prednosti?

Že v prvih spopadih pa se je pokazalo, da imajo ukrajinske sile znatno prednost v nočnem bojevanju, saj s pridom uporabljajo zahodno tehniko, ki jim to omogoča. Rusi na drugi strani so na tem področju v krepkem tehnološkem in posledično taktičnem zaostanku; hkrati lahko ugotovimo, da se povečuje število ukrajinskih nočnih operacij. Res je sicer, da Ukrajinci premorejo manj kadra na bojišču, vendar je ta glede na usposobljenost neprimerno kakovostnejši.

Kijevski vrh v protiofenzivi stavi na prilagodljivost in po besedah Hane Maljar, namestnice obrambnega ministra, lahko iz nje nastane "karkoli". Zaenkrat se zdi, da Ukrajinci še vedno "tipajo" fronto in v omejenem obsegu delujejo v treh glavnih smereh: na jug proti Melitopolu, na jugovzhod pod Doneckom v smeri Mariupola ter na severovzhod proti Bahmutu.

Rusi večinoma branijo svoje vkopane položaje v gozdnih zaplatah sredi odprtih polj, kar pomeni za Ukrajince otežen dostop zaradi nepreglednosti. Po drugi strani pa za Ukrajince ob uspešnem zavzetju okupatorjevih položajev prednost predstavljajo "pribojevane" zaloge streliva. Prav tako dostop z oklepnimi enotami po odprtem terenu za Ukrajince pomeni prednost ali slabost, odvisno, s kakšnimi sistemi razpolagajo Rusi.

Obrisi strateških ciljev

V tej fazi velja oceniti, da se delovanje pri Bahmutu odvija z namenom vezanja ruskih sil, medtem ko prvi dve omenjeni smeri predstavljata pot proti Azovskemu morju, preko katere bi ob uspešnem prodoru lahko ločili Krim od matične Rusije. To bi bil nekje v daljni prihodnosti lahko nadvse močan pogajalski as v rokavu kijevskega vodstva. A še zdaleč nismo tam.

Če naj bi se protiofenziva razvijala po do sedaj videnih smernicah, bo velik del odgovornosti nosilo tudi ukrajinsko partizansko gibanje, ki deluje v zaledju okupatorjeve utrjene linije ravno v smereh Melitopoloa in Mariupola, sicer pa se dejavnost slednjega vse bolj širi po Zaporožju, LNR in DNR, kar je dodaten moment destabilizacije okupatorjeve politične uprave in vojaške moči.

https://twitter.com/TheStudyofWar/status/1668272399798747137

Ob ozemeljskih pridobitvah v okolici Bahmuta nam tudi osvoboditev krajev Kamjansko in Orehov na jugu ter Neskučno in Blagodatno pri Vuhledarju govori, da so Ukrajinci v slabem tednu zavzeli približno polovico površine ozemlja, ki so ga Rusi zavzeli v več preteklih mesecih.

Tudi sicer je do sedaj opažena ukrajinska prilagodljivost precejšnje nasprotje ruskemu "gonjenju črede" v smrt za vsako ceno. A kljub temu je potrebno omeniti, da severno od Bahmuta, pri Kupjansku, malenkostno pridobivajo Rusi. Nujno pa je vedeti, da se težišče ukrajinskih sil ne nahaja na tem območju.

https://twitter.com/TheStudyofWar/status/1668256848020135937

Ne glede na povedano pa bo pri vseh morebitnih ukrajinskih prodorih bistveno, da osvoboditelji ohranijo stik z lastnim zaledjem, torej, da se Rusom ne pustijo obkoliti v njihovem zaledju. Prevelika vnema bi se v tem primeru izkazala za pogubno.

Kljub nekaterim očitnim pomanjkljivostim, s katerimi so se prisiljeni soočati Ukrajinci, se lahko vrnem k misli o zmagi z začetka tega zapisa: verjeli ali ne, zgodovina gre Ukrajincem v tem primeru v prid.

A še preden se prorusi oglasijo, kako Ukrajina ne more zmagati, saj da se ruskega zlatega teleta ne da poraziti, si vzemimo trenutek za razčiščevanje nekaterih pojmov, kot so na primer zmaga, poraz, okupacija in osvoboditev.

O premnogih ruskih porazih

Za Ruse kot okupatorje bi v pričujoči vojni zmaga pomenila, da si (vojaško, politično ali oboje) podvržejo Ukrajino ter začnejo z njo efektivno upravljati. Za rusko zmago bi moral Kijev kapitulirati. Za Ukrajince kot branilce bi zmaga pomenila odhod tujih sil z ozemlja mednarodno priznane in suverene Ukrajine. Za Ukrajinsko zmago ni potrebno, da Moskva kapitulira.

Ruska država je bila v zgodovini vojaško že premnogokrat poražena. Ni pa bila nikdar zavzeta. Porazili so jo npr. Japonci, pa zavezništvo Zahodnjakov in Turkov v Krimski vojni, Finci pa so jo dobesedno ponižali tako med boljševiško revolucijo kot med Zimsko vojno.

Še besedico o sili, na kateri se je skozi zgodovino največkrat in najbolj opekla: Poljski. V začetku 17. stoletja je pred njo Moskva de facto celo kapitulirala, nazadnje pa so Poljaki revolucionarno Rdečo armado porazili leta 1921 in si tako zagotovili še 18 let svobode. Ruski mit o nepremagljivosti drži pri življenju bolj ali manj družba pravih zaveznikov med drugo svetovno vojno. Tudi če vzamemo v obzir spremenjeno globalno varnostno arhitekturo, je danes večina teh sil na strani Ukrajine, ne Rusije.