Kje so časi, ko so se ženske ravnale po reku »največja sreča za moža je žena, katera kuhat' zna«?

vir: freepik.com

Kje so časi, ko so se ženske ravnale po reku »največja sreča za moža je žena, katera kuhat' zna«? Tako se je po treh kozarcih vina s solzami v očeh spraševal sosed Polde. »Bojim se, da se ne bodo več vrnili,« sem mu veselo odgovorila, on pa je jezno vstal in zaloputnil z vrati. 

Pogosto mi pripoveduje, kako je bilo lepo, ko so ženske s sklonjeno glavo skrbele za dom, moža in otroke, na njihovih ramenih so se cepila drva, one so bile tiste, ki so »potegnile ta kratko«, če je bilo v hiši premalo denarja. Rado se je zgodilo, da je soprog raje dal prednost kozarčku kot njej. 

Bog varuj, da bi žena kdaj rekla ne. Četudi je bila na smrt utrujena, četudi je zaradi pretiranega garanja nedolgo nazaj izgubila otroka. Vsak trenutek je morala biti na voljo, stisniti zobe in potrpeti, da je bilo tistih mučnih pet minut konec in si je njen najdražji ponovno zapel hlače in odšel po opravkih. To so bili tudi časi, ko se je na veliko zidalo, in ženska je bila pri hiši namesto mešalca za beton in namesto petih »ceraharjev«. Tako se je ogromno prihranilo. Še župnik je pridigal s prižnice, kako mora ženska rojevati otroke in biti pokorna možu. V deželi pa je zato vladal red, saj se je točno vedelo, kdo pije in kdo plača. 

Ženska je brez težav opravljala tudi moška dela. Kaj pa obratno? Tudi če je bila na smrt bolna, se ni spodobilo, da bi mož pral plenice, jih obešal ali stepal preprogo. In moški – ne vsi – so nekaj dali na svojo čast. Če ne bi, bi se jim vsa vas smejala v brk in bi jih ožigosali za copate. Še Serpentinšek je trdil, da je »baba žaba in žaba ni člov’k«. Polna dvorana se je krohotala in mu pritrjevala. Pripovedovali so mi, da otroci pogosto niso niti vedeli, kako je mami ime, ker jo je oče klical le s »ti tam«. Kljub temu so mi zatrdile, da so v primerjavi z ženskami iz predvojnega časa živele rajsko. 

Potem pa se je Bog tega trpljenja, ki so ga preživljale, mičkeno naveličal. Jezilo ga je, da so tudi tisti, ki so sicer vsako nedeljo drgnili klopi pri maši, takšni trdobučneži. Prvič jih je poskusil spraviti k pameti s škofom Jegličem že leta 1909. Držal se je za belo brado, ko je videl, kako so celo klerikalci popljuvali knjižico Ženinom in nevestam. Katoliške založbe je najprej niso hotele natisniti, katoliški časopisi pa ne oglaševati. Kaj takšnega! 

Zaradi ženske prebujene samozavesti je svet stopil s tečajev.

»Sami ste tako hoteli! Na kolenih ste me prosili!« je Bog mrmral sam pri sebi, ko so začele dvigovati glave prve sufražetke in emancipiranke. Zaradi ženske prebujene samozavesti je svet stopil s tečajev. Kar naenkrat se je moralo to ubogo moško bitje, ki je bilo navajeno bevskati na ženo, spremeniti celo v prinašalca rož. Tudi Polde je šopek previdno stisnil pod suknjič in se po senčnem delu ulice pritihotapil do hišnih vrat, upajoč, da ga pri tem sramotnem opravilu ni nihče videl. Žal mu vsa previdnost ni kaj prida pomagala, saj se je Mica hvalila naokoli, koliko rož je dobila.  

Izjemne pozornosti so bile deležne tako imenovane ženske revije, v katerih se je bralstvo hujskalo in podžigalo k nepokorščini. Na dan se je privleklo nezaslišane in prekucniške ideje o idealnem moškem. »Ko sem prvič bral, kakšen bi moral biti, a nisem, bi me skoraj kap,« je dejal vsega hudega vajeni Nace. Pisalo je namreč, da zna idealni moški kuhati, obrisati otroško ritko, ne pušča umazanih nogavic sredi kuhinje, zvečer, preden leže v posteljo, pa se lepo očedi in umije, a ne samo po obrazu, temveč po celem telesu.  

Je v 21. stoletju vlak feminizma res iztiril? Kaj storiti, da se bo enakopravnost kazala drugače, ne v lovskem stilu, ko moški leži na tleh kot trofeja?

Potem so v modo prišle kontracepcijske tablete, počasi se je odpravljala diskriminacija pri zaposlovanju. V izrazito moške poklice so z vso močjo začele vdirati ženske in jih feminizirati. Postale so ministrice, polkovniki, generali, diktatorji, direktorji, predsedniki držav. Zdelo se je, da so čez noč osvojile svet in spravile moške na kolena.  

Je v 21. stoletju vlak feminizma res iztiril? Kaj storiti, da se bo enakopravnost kazala drugače, ne v lovskem stilu, ko moški leži na tleh kot trofeja, ženska pa nad njim zmagoslavno dviguje roke v zrak? Kaj storiti, da ženske ne bodo tako sveto prepričane, da je edina pravica, za katero se je vredno boriti, pravica do splava? Se lahko nadejamo, da se bomo jutri pogovarjali, a ne o Prvič, temveč o ljubezni in spoštovanju med njim in njo? Nesmiselne bitke »kdo bo koga« so ponižujoče, z nepredvidljivimi posledicami. Zlasti za nič krive otroke. 

Zakaj v medsebojnih odnosih skačemo iz ene skrajnosti v drugo? Samo Bog ve. Ja, drži. Ve. A nam verjetno ne bo pomagal, saj je, kot kaže, izgubil upanje, da nas bo kdaj srečala zdrava pamet. 

 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike