Kdo je deležen več svobode in pravic, kristjani ali pripadniki LGBTIQ++ skupnosti?

Po letošnjem Poročilu o verski svobodi po svetu več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v državah, kjer so ljudje preganjani zaradi svojih verskih prepričanj.

28 držav je na področju verske svobode »rdečih«, kar pomeni, da izvajajo preganjanje vernikov, hkrati pa so to države, v katerih živi več kot 4 milijarde ljudi oziroma 51,6 % svetovnega prebivalstva. Velika večina držav se nahaja v Afriki ali Aziji, mednje pa spadajo Kitajska, Indija, Nigerija, Pakistan, Afganistan, Somalija, Savdska Arabija in Severna Koreja.

Nekatere države, kot je na primer Nikaragva, so se od zadnjega poročila leta 2021 z oranžne premaknile na rdečo cono. Urednica poročila Marcela Szymanski je za Catholic Herald povedala, da je stanje v Nikaragvi presenetljivo negativno, saj gre za preganjanje večinske veroizpovedi – skoraj 75 % prebivalcev je katoličanov.

V Nikaragvi je trenutno 200 političnih zapornikov, med njimi tudi duhovniki, katoliško univerzo pa so nacionalizirali in ukinili katoliške televizijske in radijske oddaje.

Poročilo, ki izide vsaki dve leti, je organizacija Aid to the Church in Need (ACN) letos izdala na prvi dan tedna religijske svobode (letos od 22. do 29. junija), v katerem ameriški katoliški škofje povabijo katolike k molitvi za versko svobodo po ZDA in po svetu.

Po navedbah organizacije pregon kristjanov zadnja leta narašča. Tudi papež Frančišek, ki je 22. junija pozval k molitvi za versko svobodo na Bližnjem Vzhodu, naj bi ugotavljal, da so pogoji za kristjane trenutno slabši kot v zgodnjih dneh Cerkve.

ACN nudi pomoč preganjanim v več kot 140 državah in vsaki dve leti izda poročilo o stanju pojava preganjanje kristjanov.

Po navedbah ACN naj bi danes skoraj 340 milijonov kristjanov po svetu, oz. vsak sedmi, živelo v državi, kjer doživljajo neke vrste preganjanje – denimo arbitrarne aretacije, nasilje, kršitve človekovih pravic, vključno z umorom.

Združeni narodi o verski svobodi in pravicah LGBT

Dan pred izdajo poročila je v Ženevi potekalo 53. zasedanje Sveta za človekove pravice, na katerem je sodelujoče nagovoril tudi neodvisni strokovnjak Združenih narodov za človekove pravice Victor Madrigal-Borloz in sicer na temo verske svobode in pravic LGBT oseb.

Priznal je, da je mnogo verskih tradicij vključevalnih in odprtih do LGBT oseb in da je takšne prakse treba poudarjati in se nanje osredotočati, da bi lahko spremenili podobo nekompatibilnosti med versko svobodo in pravicami LGBT skupnosti.

Nato je predstavil svoje poročilo o negativnih učinkih za osebnost, dostojanstvo in duhovnost LGBT oseb, ki jih povzročajo nasilje, diskriminacija in izključenost. Povedal je, da so pripadniki te skupnosti pogosto »marginalizirani, stigmatizirani in izključeni iz verskih skupnosti zgolj zaradi tega, kdor so«.

Opozoril je na to, da naj bi se religija pogosto izrabljala v antagonistične namene družbenega in političnega oškodovanja LGBT oseb, njihovega zatiranja in nasilja nad njimi pod pretvezo legitimnosti, ki jo dajejo verske narative.

Poudaril je, da pravica verske svobode in svobode misli ne sme biti izgovor za nasilje ali zatiranje človekovih pravic LGBT.

Kot tipične primere, na katere je naletel ob svojem delu, je navedel širjenje napačnih informacij, sovražnega govora, netolerance proti LGBT osebam – »kot je na primer delanje grešnih kozlov iz njih za razne kontroverznosti, predstavljanje [LGBT] kot grožnje tradicionalni družini …« Prav tako je ugotovil, da je problematično interpretiranje verskih besedil na način, ki izključuje pripadnike te skupnosti ali promovira diskriminacijo in nasilje nad njimi.

»LGBT osebe so še posebej ranljive za sovražni govor, kajti konstantna izpostavljenost temu lahko vodi v izgon, čustveno stisko ali samomorilnost.«

Zaključil je s tem, da morata biti duhovnost in vera dostopni vsem, ne glede na spolno identiteto in usmerjenost.

Čigave pravice?

Katoliški novičnik La Nuova Bussola Quotidiana je v komentarju na poročilo zapisal, da gre za implicitno priznavanje dejstva, da verske svobode ne kršijo ali je ogrožajo le posamezne države, temveč tudi supranacionalne institucije, ki jih vodi ZN.

»Za omenjenega strokovnjaka potrjevanje LGBT pravic hkrati vključuje /…/ erozijo že obstoječih temeljnih pravic.« Tako ugotavljajo, da se zdi, da strokovnjak ZN nasprotuje denimo verskim izjemam, ki jih države ponavadi omogočajo ob sprejemanju homoseksualcem prijaznih zakonov – takšne izjeme bi namreč onemogočale vključenost vseh in raznih načrtov za raznolikost, spolno vzgojo ipd., ki jih ZN-ov strokovnjak omenja.

Ocenjujejo, da gre za omejevanje verske svobode, ki obsega tako institucije kot posameznike – na primer slaščičarja, ki bi zavrnil pripravo poročne torte za homoseksualen par – primer, ki ga navaja tudi strokovnjak sam v svoji kritiki zatiranja »LGBT potrošnikov«, ki da ga države ne smejo dovoliti.

»Čemur smo priča že več let /…/, je opomin, da je krčenje svobode že precej močno,« navaja prispevek.