"Kdo nam je ukradel državo?" Pravo, a ne temeljno vprašanje.

Točno pred tremi leti so se na veliki javni tribuni v Ljubljani spraševali Kdo nam je ukradel državo? Kaj zdaj?

Razpravljavci so poudarjali, da so politiki ter mnogi vodilni v gospodarstvu, bančništvu in v drugih segmentih družbe brez etičnega kompasa. Ne upoštevajo nobenih etičnih načel, temveč si prilaščajo državo, dobrine in moč, malemu človeku pa puščajo drobtine, da tone v vedno vejo revščino in malodušje.

Družba postaja neznosna, stanje duha pa je porazno, je tistega dne pred tremi leti na tribuni poudarjal dr. Miro Cerar, sedanji predsednik vlade. Vodilni nas peljejo v napačno smer, so v en glas ponavljali udeleženci tribune.

Na vprašanje, kaj zdaj, so odgovorili, da državljani vodilnim tega uničujočega početja ne smemo dopustiti. Nastaviti jim moramo ogledalo. Pri tem moramo biti vsi bolj pogumni in se ne smemo obnašati kot hlapci. Civilna družba bi se morala bolje organizirati in odločno pritisnite na vodilne.

Za to, kaj bo s Slovenijo, niso odgovorne samo elite, ampak vsi državljani, ki ne smemo več stati ob strani in vodilnim dopuščati, da delajo samo v svojo korist.

V iskren namen organizatorjev tribune ne gre dvomiti. Prav je, da so se sestali, dobro je, da jim ni vseeno. Toda če je stanje duha porazno, kot je rekel dr. Cerar, ali je potem temeljno vprašanje naše družbe res: kdo nam je ukradel državo?

Vprašanje je vsekakor pravo, nemara pa ni temeljno, zato je ohlapna tudi diagnoza bolezni naše družbe in toliko bolj vprašljiv predlog, kaj zdaj.

Podobna tribuna 2000 let pred tem

Tisto javno tribuno iz pred treh let vsebinsko lahko primerjajmo z mini tribuno, ko jo je imel Jezus s svojimi učenci.

Ko so prišli v Kafarnaum, je Jezus vprašal apostole, o čem so se menili med potjo, kateremu problemu so se posvetili v pogovoru. Bilo jim je nerodno, zato so raje molčali.

Greh sveta in velike družbene nepravilnosti je treba zdraviti z duhom služenja. To je prvi in temeljni korak pred vsemi drugimi, ki so še potrebni.

Kot zdravilo za nizko stanje duha med apostoli in v izraelski družbi, v kateri so vladali korupcija, klientizem in slaba pravna varnost najšibkejših, je Jezus predlagal nekaj povsem drugega, kot so imeli v mislih udeleženci septembrske tribune leta 2012.

Greh sveta in velike družbene nepravilnosti je treba zdraviti z duhom služenja. To je prvi in temeljni korak pred vsemi drugimi, ki so še potrebni.

Na slabosti v družbi je treba prednostno odgovarjati s služenjem. Jezus je to ponazoril tako, da je vzel otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme.«

Zdravilna moč služenja

V ozračju služenja se krivice blažijo, revščina pa zmanjšuje. Če pa gremo nad krivice in zlorabe vodilnih najprej s pritiski, ali celo s silo, se količina krivic in neskladij samo poveča.

Še bolj jasno: tisti, ki želi organizirano pritisniti na povzročitelje obubožanja posameznikov in cele družbene skupnosti, mora istočasno poskrbeti za spremembo stanja duha pri sebi. Ta sprememba pa je prav v pripravljenosti za služenje bližnjemu.

Iti proti grehu in krivicam v duhu služenja, pomeni iti na križ. In prav to je bil Jezusov predlog na mini tribuni, ki jo v današnjem evangeliju opisuje evangelist Marko.

Kdo je največji?

Kaj so na ta Jezusov predlog rekli apostoli, udeleženci mini popotne tribune? Niti besede. Jezusa niso vprašali, kako si to predstavlja v praksi; niso poskušali preveriti, ali so ga prav razumeli. Pač pa so se potuhnili in enostavno zamenjali temo. Med potjo skozi Galilejo so namreč razpravljali, kdo  med njimi je največji.

Z nami je podobno: o tem, kdo je največji, komu pripada največji delež časti, oblasti in dobrin, se pogovarjamo tudi mi, ne samo vodilni. Zato je na mestu naslednje vprašanje: kako naj bi apostoli postavili ogledalo vodilnim v judovski družbi, če pa so tudi njih obvladovale iste želje kot judovske voditelje.

Kako naj danes civilna družba, torej državljani Slovenije, postavimo ogledalo vodilnim politikom, bančnikom, gospodarstvenikom, vodilnim v javnih zavodih, ko pa imamo vsi iste želje: imeti, trošiti in se zabavati.

Razlika je samo v tem, da nekaterim dejansko uspe ugrabiti državo in inštitucije ter potem trošiti in se razkošno zabavati; drugi pa hočejo isto, le da imajo na voljo samo filme, v katerih gledajo, kako se drugi zabavajo in bogatijo. Nemočni se potem predajajo zavisti.

Spreminjanje družbe se torej ne začne na točki, ki jo je nakazala omenjena tribuna pred tremi leti, pa tudi ne na način, o katerem so razpravljali apostoli, pač pa tako, kot je pokazal Jezus in za njim mnogi svetniki, med njimi tudi bl. Anton Martin Slomšek in drugi slovenski svetniški kandidati, ki se jih danes spominjamo.