Kdo je močnejši?

Jezus pravi: »Nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke… in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke (Jn 10,28-19).«

Za malega otroka verjetno ni večjega človeka, kakor je njegov oče, mama, ona dva sta »glavna«, njima verjame. Za najstnika morda ni večjega, kakor uspešen športnik, pevec, takšen ali drugačen vzornik. Nato odrastemo in znova naletimo na nekoga, ki je »glavni«, ki se zdi, da drži vse niti v rokah. Morda so to šefi, predsedniki, kapitalisti, bankirji, škofje ali drugi gremiji v ospredju ali ozadju. Je kdo na tem svetu močnejši od teh?

Kdo lahko spremeni izkustvo življenja?

V čem naj bi bil kdo večji kot ti odgovorni zemljani? Obstaja torej posameznik ali skupina, ki zmore temeljno spremeniti izkušnjo mojega življenja: bolezen spremeniti v zdravje, revščino spremeniti v bogastvo, nesrečo v srečo, učenje v igro, delo v sprostitev, sovraštvo v ljubezen? V zgodovini se jih je javilo že na ducate. Tako smo imeli ali pa še danes tlijo razne ideologije, ki zanikajo Boga in vsemogočnost pripišejo človeku, moči intelekta, delu, razvoju. Njihova človekoljubnost se vedno razkrije kot selektivna.

Jezus pa oznanja, da je njegova roka kakor Očetova; da je najmočnejša in da je ni sile na svetu, ki bi mu iz roke iztrgala človeka.

Tako smo imeli ali pa še danes tlijo razne ideologije, ki zanikajo Boga in vsemogočnost pripišejo človeku, moči intelekta, delu, razvoju. Njihova človekoljubnost se vedno razkrije kot selektivna.

Če je Očetova roka res tako močna, kako je potem njegov Sin pristal na križu? Ali pa njegove ljubljene ovce (beri božji otroci) pristanejo v rokah ubijalcev, izkoriščevalcev, zvodnikov, preprodajalcev ali v bolj finih oblikah sužnosti (ki jih zlahka sprejmemo) kot so kremplji potrošništva, informacij, udobja, iger, TV…? Koliko jih je v resnici še v Božjih rokah?

V čigavih rokah?

Izkušnja duhovnika Philippe-ja, ki dela med pariškimi prostitutkami je zelo zgovorna: s prostitutkami moli, se pogovarja, pije kavo, čaj, z njimi roma na svete kraje. In pripoveduje o odrešujočih spovedih, dotikih Vstalega Jezusa pri svetih mašah, solzah očiščenja. A kaj, ko se večina z žalostjo vrača nazaj na svojo ulico.

V čigavih rokah so, čigav glas poslušajo? Je Jezusova ali Očetova roka le preslabotna, da bi te ljudi z ulice iztrgala iz primeža obupnih razmer – končno razmer greha, smrti?  Pa Jezus odgovarja: »Resnično, povem vam: cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo (Mt 21,32).«

Obstaja potem sploh greh, zabloda, moč, ki bi naše življenje (večno, življenje v Bogu) lahko postavila pod vprašaj, če se kljub grehu skesani zatekamo k dobrotni Božji roki?

Glede na to, da je Jezus greh in smrt premagal, NE. Nič nas ne more ločiti od Božje ljubezni. Spoštuje pa Božja roka našo svobodo, naše izbire. Ne grabi nas, če nočemo hoditi z njim, ne neha pa nas zaradi naših morda tudi slabih odločitev ljubiti.

Ta ljubezen je moč, ki dela Božjo roko najmočnejšo.