Kartice zvestobe ali mešanje megle in manipuliranje s potrošniki

Kartice zvestobe se na prvi pogled zdijo pozitivna stvar in morda za koga, ki ima dosti časa in uživa v detektivskih igrah, tudi so. Za nas ostale, pa so večinoma izguba denarja, zasebnosti in časa.

 Po službi se ustaviš v trgovini….

… ker imaš ravno čas. Že nekaj dni nisi bil(a) v trgovini, zato opraviš malo večji nakup in greš na blagajno. Ko stojiš v vrsti, te spreleti: »Presneto … četrtek je in nimam kupona za popust … pogledaš naprej in kupca pred tabo veselo kažeta to, česar ti nimaš, kupona namreč … pa ravno danes si kupil(a) pralni prašek …

Ko si na vrsti, te prodajalka skoraj zgroženo vpraša, če res nimaš kupona in ob odgovoru, da res ne … molče jemlje in »pipka« izdelke s sočutnim pogledom, kot bi ti prišla voščit sožalje na pogreb babice.

Ta občutek je še potenciran, če »bognedaj« doma pozabiš kartico. V tem primeru preplačaš cel kup izdelkov, saj akcije in »trajno nizke cene« veljajo le za zveste kupce, ki imajo kartico seboj . Če imaš srečo, se te v tem primeru prodajalka usmili in z izrazom medicinske sestre, ki te je zaradi nujnega primera vzela naprej, potegne svojo kartico in ti tako omogoči vsaj delni popust.

Vljudno se ji zahvališ za uslugo in si jezen nase, ker si brez kupona, kartice ali celo obojega in pa na trgovca, ki te ima za bedaka in ti postavlja cel kup bizarnih pogojev, da prideš do popusta.

(Pri tem nikakor ne gre za kritiko prodajalk, ki (pogosto za premajhen denar) samo opravljajo svoje delo. Gre za kritiko (nekaterih) večjih trgovcev in njihovega odnosa do nas, kupcev.)

V zameno za praviloma majhne popuste od strank zahtevajo veliko količino osebnih podatkov, ki so slabo varovani in trgovcem omogočajo še bolj ciljno in agresivno oglaševanje.

 Nočemo le tvojega denarja, temveč tudi tvoje podatke

Da je ta kritika upravičena, potrjuje tudi raziskava Zveze potrošnikov Slovenije , ki je pod drobnogled vzela kartice zvestobe različnih ponudnikov. Ugotovili so, da v zameno za praviloma majhne popuste od strank zahtevajo veliko količino osebnih podatkov, ki so slabo varovani in trgovcem omogočajo še bolj ciljno in agresivno oglaševanje.

V isti raziskavi so tudi ugotovili, da zaradi kartic v povprečju kupujemo več in dražje kot smo nameravali ter da so izdelki v akcijah pogosto slabše kakovosti.

Tudi sicer tovrstne akcije praviloma usmerjajo stran od primerjanja kakovosti in cene. Prav tako nihče od zajetih trgovcev (vsi večji trgovci v Sloveniji) ne ponuja preglednega in lahko razumljivega sistema popustov. Pomembno je le vzbujanje vtisa, da smo za nakupe nagrajeni.

O tem, kako razširjene so kartice zvestobe in kako zelo zakomplicirano lahko postane vse skupaj, priča tudi dejstvo, da je nepreglednost kartic postala tržna niša. Na spletu tako najdemo precej uporabne aplikacije, ki nam ponujajo digitalno shranjevanje kartic na telefonu.

Da dosežeš popust, moraš poleg denarja, žrtvovati tudi nekaj svojega časa in dela. Šele tako si resnično zvest trgovcu (ali trgovcem) in upravičen do nižje cene.

Koliko € je vreden moj čas?

V ozadju pa je še bolj prefinjen način manipulacije. Da dosežeš popust, moraš poleg denarja, žrtvovati tudi nekaj svojega časa in dela. Šele tako si resnično zvest trgovcu (ali trgovcem) in upravičen do nižje cene.

In nisi finančno kaznovan za malomarnost in nepozornost do trgovca. Kot zvesti kupec, boš pridno listal letake, sestavljal sezname, izrezoval kupone, zbiral nalepke in jokerje, nakupoval ob točno določenem dnevu točno določene izdelke in postopek ponovil za druge izdelke … (In seveda ne boš pozabil kartice v žepu tiste jakne, ki je nimaš oblečene!)

Ker pa si lahko »zvest« večim, postopek ponoviš tudi za druge trgovine in tako tedensko narediš manjšo primerjalno seminarsko nalogo.

Tudi če si upokojenec ali brezposeln in imaš čas za to, se poraja vprašanje ali je to vredno našega časa in naporov? Ali ni poniževalno, da moraš delati »to in to« in kupovati »tako in tako«, da dobiš pošteno ceno?

Zakaj dovolimo trgovcem, da tako manipulirajo z nami? Res je, da je treba v odnos vlagati, a od odnosa s trgovcem želim le kvalitetne izdelke za primerno ceno in morda še, če se marketinško izrazimo, prijetno uporabniško izkušnjo. In nič drugega. Sploh pa ne zvestobe.

Zakaj bi sicer človek sploh bil zvest trgovcu? Med trgovcem in kupcem je menjava. Ti meni kruh, jaz tebi denar. Če sva oba zadovoljna, bova menjavo ponavljala. Zvestoba je mnogo prevelika beseda za ta odnos. Zvest si partnerju, prijateljem, načelom, Bogu … ne pa Tušu ali Šparu.

Mnogo primernejša beseda bi bila:

Spoštovanje!

In to obojestransko. Je preveč, če si želimo trgovino, ki ima poštene cene, vsak dan in za vse. Ki od nas ne zahteva cel kup dejavnosti, da dosežemo primerno ceno. Res je, da obstajajo tudi take trgovine, a so v manjšini. Škoda, da nismo kupci malo bolj občutljivi na tovrstne manipulacije, ki niso nujno prijazne niti do naše denarnice, še manj pa do našega dostojanstva.

Verjetno je preveč optimistično, da bi od države pričakovali, ne reguliranje teh praks (saj bi bil to poseg v svobodo trga, ki nam kljub vsemu prinaša mnogo več koristi kot pomanjkljivosti), pač pa vzgojo in ozaveščanje državljanov.

O urejanju financ, nakupov, o načinih oglaševanja, poštenih poslovnih praksah in temeljih trga … Verjetno pa bi bilo to pričakovati od države, ki sama pobira denar od državljanov s pomočjo »ovaduške« nagradne igre, veliko preveč.