Karl von Habsburg: Sem evropski optimist, vendar evropske institucije potrebujejo reformo. (1. del intervjuja)

Ob robu mednarodne konference, ki jo je pripravilo Slovensko panevropsko gibanje se je Domovina.je pogovarjala s Karlom von Habsburgom, s polnim imenom Karl Thomas Robert Maria Franziskus Georg Bahnam, ki je sin Otta von Habsburga in vnuk zadnjega avstrijskega cesarja Karla I.

Karl von Habsburg je trenutni vodja Habsburško-Lotarinške rodbine. Ukvarja se z različnimi področji, od medijev do varovanja kulturne dediščine.

Če se za začetek predstavite slovenskemu bralstvu, s čim se trenutno ukvarjate?

Kot prvo, glede na dogodek na katerem sva, sem predsednik Avstrijskega panevropskega gibanja in podpredsednik Panevropskega gibanja na ravni Evrope. Panevropa predstavlja tako en del moje evropske zavesti oziroma strasti, ki jo živim. Trenutno mi veliko časa vzame tudi vodenje dejavnosti na področju ohranjanja kulturne dediščine na vojnih območjih, kar počnem v sodelovanju z organizacijo »Blue Shield«. »Blue Shield« je organizacija povezana z UNESCO-m, ki se prvenstveno ukvarja z ohranjanjem identitete na vojnih območjih. Namreč kjerkoli imamo vojno dandanašnji je ena izmed takojšnjih žrtev je identiteta. Kajti nimamo več vojn, kjer bi se prvenstveno borili dve vojski nasproti ena drugi. Pri modernih konfliktih si nasproti stojijo različne skupine na podlagi etničnosti, veroizpovedi in kulture. Katerih cilj je vedno iztrebiti drugo stran oz. izničiti njeno identiteto. Največ dela, celo več kot sem pričakoval, imamo na Bližnjem Vzhodu in drugje, po celotnem svetu.

Poleg tega še vedno delam na medijskem področju, kjer sem dejaven na dnevni ravni. Na Nizozemskem namreč vodim majhno medijsko skupino, ki združuje nekaj radijskih postaj, ki sodelujejo s komercialnimi radii širom Evrope.

Na tem dogodku se veliko pogovarja o prihodnosti Evrope, o tem kaj je potrebno v Evropi spremeniti oziroma kam naj bi Evropa šla. Kako vi vidite trenutno Evropsko zvezo in njeno prihodnost? Kakšna je vaša ocena Evropske zveze?

Vedno sem bil evropski optimist. Kljub vsemu, kar se dogaja in bi lahko negativno vplivalo na ta moj optimizem, ostajam evropski optimist. Še vedno sem namreč mnenja oziroma imam občutek, da koncept, ki ga imamo, kar se tiče Evropske zveze in njenih institucij, je tako sodoben, napreden, da ga prenekateri Evropejci v polnosti še ne razumemo. Ukvarjamo se namreč z najmodernejšim političnim konceptom trenutno na svetu, daleč najmodernejšim. In v zadnjih 60, 70 letih smo dokazali, da je uspešen koncept. Je mirovni koncept in zato je to nekaj, kar mora biti podprto tudi, ko so težave, tudi ko se pojavijo dvomi.

Tudi sam sem eden izmed glavnih kritikov Evropske zveze, ker imam rad Evropo in zato vse težave oziroma napake, ki so prenekatere, so zame zelo boleče. Seveda, jasno je, da bomo potrebovali določene institucionalne reforme v Evropski zvezi. Ukvarjati se bomo morali s problematikami, kot je Brexit, kot je regionalizacija Evrope, ki ni le španski problem, ampak problem celotne Evrope. Veliko je nujnosti, ki jih bo potrebno razrešiti in moramo se premikati naprej z reformami Evropske zveze. Toda na drugi strani sem popolnoma prepričan, da je osnovni koncept tisti pravi, ki ga Evropa potrebuje.

Če bi morali izbrati dve glavni problematiki, s katerimi se mora Evropska zveza spopasti najprej oziroma čim prej. Kateri dve bi to bili?

Prvo, kot že prej omenjeno, je gotovo institucionalno vprašanje. Imamo približno dobro delujoč sistem v Evropski zvezi z različnimi evropskimi institucijami. Popolnoma pa nam manjka drugi dom parlamenta. Skozi stoletja parlamentarizma smo videli, da parlament vedno potrebuje svoj drugi dom, če želi v polnosti delovati. Imamo sicer zelo dober Evropski parlament, o tem ni dvoma. Sicer bo zanimivo spremljati kakšna bo sestava v naslednjem sklicu. Ampak v splošnem je resnično evropska institucija oziroma parlament. Predvsem, ker parlamentarci resnično razmišljajo evropsko, z evropske perspektive. No, vsaj večina njih. Ne vsi. Toda, kot rečeno potrebujemo drugi dom parlamenta.

V prvotnem konceptu je drugi dom predstavljal oziroma naj bi predstavljal to, kar je sedaj svet ministrov. Predstavniki držav. Osnova drugega doma ni, da je le-ta tudi izvršna in zakonodajna oblast, kot se sedaj Svet Evrope pretvarja, da je. Imamo veliko neravnovesje. Imamo zmerno dobro delujočo izvršno oblast preko Evropske komisije in parlamenta, ki je resnično evropski. Poleg tega imamo odlično Evropsko sodišče. Vendar tisto, kar nam resnično manjka je tisti drugi dom. Ponovno moramo namreč preveriti, kako uskladiti pristojnosti držav in Evropske zveze na podlagi načel subsidiarnosti. Kar je osnovno načelo Evropske zveze, kar je elementarni del Maastrichtskega sporazuma. Je tam notri, ne potrebujemo novih sporazumov. Vse je tam, samo uresničiti moramo to.

Tematsko gledano pa imamo še druga vprašanja, ki jih Evropska zveza mora nagovoriti, ki pa jih težko brez soglasja držav članic. Krivda neizvedbe ni na zvezi ampak na državah članicah. In najbolj pereče je še vedno vprašanje migracij. Vprašanje na katerega moramo najti evropski odgovor. Nemogoče je najti odgovor v okvirih nacionalnih držav. Ampak še vedno različne države ne želijo določenih kompetenc predati Evropski zvezi, kar pa povzroča velika neskladja oziroma neravnovesje med državami.

Vedno govorimo o subsidiarnosti. Kako vi to vidite v praksi? Kako naj državljan ene izmed evropskih držav, denimo Slovenije razume subsidiarnost v okviru Evropske zveze?

V osnovi to pomeni, da višja politična raven naj ne bi nikoli prevzemala odgovornosti za določeno področje oz. vprašanje, če se da to vprašanje primerno razrešiti na nižji ravni. Pa pri višji, nižji ne gre za koncept pomembnosti, ampak imam pred očmi piramido odgovornosti. Tako naj bi Evropska zveza odločala le o določenih vprašanjih. Evropski zvezi bi morali prepovedati odgovarjati na vprašanja, ki jih lahko rešijo države članice same. Vendar se je potrebno zavedati, da to ni enosmerna cesta med Evropsko zvezo in državami članicami, saj ne gre toliko za politični sistem, kot gre za družbeni sistem. Kar seveda pomeni, da bi tudi države morale delegirati veliko centralizirane moči, ki jo imajo in to je simptomatično za vse države Evropske zveze, na regionalno ali lokalno raven. To je politično načelo, ki je vedno veljalo in bo veljalo.

Dejstvo je, da politične odločitve bi morali sprejemati kolikor je možno blizu osebi, ki jo ta odločitev zadeva. Kar pomeni, da če lahko sprejmem politično odločitev na lokalni ravni, zakaj bi jo sprejemal na evropski ravni, kjer ljudje morda ne nimajo enakega odnosa do te iste odločitve, ali vprašanja. Tako zame ima načelo subsidiarnosti popoln smisel kot politični sistem vendar v veliko vidikih ga moramo še implementirati. Poudarjam ponovno, da je načelo subsidiarnosti bolj družbeno načelo, kot politično načelo, kajti če pogledamo ozadje iz katerega prihaja, je to jasno. Prihaja namreč iz krščanskega družbenega nauka, v osnovi izhaja iz protestantizma, ki je ocenjevalo lasten položaj, odnos do Rima. To je zgodovinska korenina, izvor subsidiarnosti.

Katera so torej področja s katerimi bi se Evropska zveza morala ukvarjati, pa se trenutno ne?

Moje mnenje je, da se trenutno na evropski ravni ukvarjamo z veliko preveč stvarmi, s katerimi ne bi bilo potrebno, da se ukvarjamo na tej ravni. Še iz časov, ko sme bil sam evropski poslanec, se spomnim stalnih sporov v odboru za pravne zadeve in naenkrat sem imel na mizi poročilo o velikosti sedežev v traktorjih. Oprostite, to nima nič z evropsko ravnijo odločanja. Saj vem, da potem pridejo ljudje, ki rečejo, da se moramo pogovarjati o evropskih standardih varnosti in podobno. Seveda. Ampak je pogosto uporabljeno za to, da se na evropsko raven preselijo vprašanja, ki realno tam nimajo mesta.

Obstajajo štiri ključna področja, s katerimi naj bi se ukvarjala Evropska zveza in v preteklosti je bila to znana definicija, ki pa jo vedno bolj poredko slišimo. Ena od teh so zunanje zadeve. Nato vprašanje varnosti. Ter tema kmetijstva, kajti ena od največjih postavk v evropskem proračunu izhaja s področja kmetijstva v obliki nadomestil za kmetovalce. Sploh, ker ljudje pogosto spregledajo, da kmetijstvo ne pomeni nujno le pridelovanje žita iz katerega je narejen moj kruh ampak gre veliko dlje. Govorimo o področju ekologije, ki je povezano z vprašanjem turizma in na koncu dneva povezano predvsem z vprašanjem varnosti. Namreč zelo staro geopolitično načelo je, ki pravi, da je samooskrba ključna za politično neodvisnost. In Evropa ima trenutno tukaj velik problem, ki ga premalo nagovarjamo oziroma se z njim ukvarjamo.