Kako si bom zapomnil dan, ko je Narodni dom v Trstu postal spet slovenski

Privzeta profilna slika
Gostujoči avtor
Komentar pišem zvečer, na dan, ki si ga bom zapomnil za vse življenje. 13. julija 2020 je bilo v Trstu krasno vreme, takega vetriča in sonca že dolgo nismo imeli, prijeten dan za praznik, na katerega smo Slovenci v Italiji in Primorci čakali sto let. Toliko let je namreč minilo od požiga Narodnega doma v Trstu, ki je zaznamoval moje in drugih primorskih Slovencev otroštvo.

Posnetek komentarja gostujočega avtorja je na voljo na koncu prispevka.


V Trstu sta zunanja ministra Italije in Slovenije pred pričama, predsednikom Italije, Sregiom Mattarello in predsednikom Republike Slovenije, Borutom Pahorjem, na prefekturi na Velikem trgu podpisala dokument, ki potrjuje, da je postala fundacija narodni dom, ki sta jo ustanovili krovni organizaciji Slovencev v Italiji SSO in SKGZ, pravni lastnik Narodnega doma.

To je velik dan za vse nas, Narodni dom je spet slovenski. Jasno, ni še vse urejeno, trajalo bo kar nekaj let, preden bodo izpraznili in obnovili prostore, a Narodni dom je spet last vseh nas Slovencev.

Živa, morda edina, priča požiga Narodnega doma, pisatelj Boris Pahor, ki bo v kratkem slavil 107 let, je danes prejel dve najvišji odlikovanji s strani Italije in Slovenije, vročila sta mu jih družno predsednika Pahor in Mattarella. Pisatelj Boris Pahor je kot otrok s sestro Evelino videl ognjene zublje, slišal krike ljudi, ki so skakali skozi okna gorečega Narodnega doma.

Pisatelj Boris Pahor, ki ga sam imenujem “narodna vest” slovenskega naroda, je vse svoje življenje posvetil nenehnemu ponavljanju, da smo Slovenci v Trstu od vedno polnopravni člani, da smo Slovenci zaradi jezika in narodne identitete. Bil je trn peti vsem, a je vztrajal. Danes je vidno ganjen v vozičku prejel dve najvišji odlikovanji, ki ju je posvetil vsem umrlim, vsem umrlim zaradi fašizma, nacizma in tudi komunizma.

Levičar po srcu in človek visoke etike je od prijatelja Edvarda Kocbeka zahteval, da je sredi sedemdesetih let minulega stoletja spregovoril o povojnih pobojih na Slovenskem, bil zaradi tega krivično šikaniran in še in še. Pa je naš Boris Pahor vse življenje samo ponavljal, da je pač Slovenec iz Trsta, ki je njegovo rodno mesto in je zato kot Slovenec polnopravni član tržaške skupnosti. Zato je kot Slovenec od Italije vedno zahteval priznanje lastnega in narodnega dostojanstva. To je znano, a danes je bil velik dan tudi zaradi tega.

Predvsem je bilo v Trstu danes lepo zato, ker smo pred narodnim domom na lastne oči videli, kaj pomeni spontano zapeti Zravljico, slišali smo spontan in dolg aplavz mladih, ki jim je bilo na neformalnem druženju po slovesnosti povedano, da je narodni dom spet slovenski. Ploskali smo sebi, vsem tistim našim ljudem, ki so se borili proti fašizmu in vztrajali in vztrajali, nikdar niso odnehali, vse do danes, ko je Narodni dom spet slovenski.
Predvsem je bilo v Trstu danes lepo zato, ker smo pred narodnim domom na lastne oči videli, kaj pomeni spontano zapeti Zravljico, slišali smo spontan in dolg aplavz mladih, ki jim je bilo na neformalnem druženju po slovesnosti povedano, da je narodni dom spet slovenski.

Da sem patetičen?

Nisem.

Klobuk dol pred obema predsednikoma


Pa vseeno javno jemljem klobuk z glave in se poklonim tako predsedniku Sergiu Mattarelli kot predsedniku Borutu Pahorju, ki sta pred poldnevom skupaj nesla skupni venec z obema zastavama najprej na spominsko obeležje, na “fojbo” v Bazovici in nato k spomeniku našim narodnim junakom, ki so jih fašisti ustrelili na gmajni.

Sam sem bil na gmajni, ob spomeniku našim narodnim junakom.

Tako zastraženega Krasa nisem še videl, protestniki niso mogli zraven, baje so bili nekje na cesti, zmerjali da so predsednika Pahorja, da je izdajalec. Kot že dolgo zmerjajo tudi mene in meni podobne, vse tiste, ki smo vedno z naklonjenostjo gledali na simbolne geste, ki bi 75 let po drugi svetovni vojni pomenile nov začetek, nek nov začetek novih odnosov.

Bolna, razbolela slovenska družba, razdeljena kot je, žal ne more tega razumeti.

Na gmajni nisem bil sam


Ko sem stal pod soncem na gmajni, je bil ob meni oče prekomorec, bila je zraven mama, ki je nosila borcem Gradnikove brigade hrano in pošto, bil je zraven stric, bili so zraven vsi moji, tudi oba stara očeta, ki sta bila oba ujetnika v prvi svetovni vojni pri Moskvi, eden v rokah rdečearmejce, drugi manjševikov, a sta domov prišla v črni fašizem. Odklanjala sta tako fašizem kot komunizem, a danes sta bila na gmajni tudi ona dva z menoj, ko sem gledal predsednika, kako sta nesla venec k spomeniku našim junakom.

Ni bilo vse lepo, bolela je odsotnost Ksenije Dobrila, predsednice krovne organizacije SKGZ, ki združuje slovenske levičarske organizacije v Italiji. Bolela zato, ker je bila ta odsotnost samo še en znak, da smo še vedno razdeljeni, da bomo to tudi žal v prihodnje.

In na gmajni so bili seveda tudi “Kajni”, tisti, ki so do včeraj od znotraj minirali pripravo na to zgodovinsko dejanje, skušali so onemogočiti vrnitev Narodnega doma v slovensko last, a so danes skočili na zmagovalni voziček ...

Nisem toliko naiven, da bi mislil, da je s tem dejanjem narejeno že vse. Sploh ne. Nekateri italijanski mediji so poročali samo o tem, da je slovenski predsednik Borut Pahor šel k “fojbi”, ki je za Italijane simbol po vojni pobitih Italijanov. A korak v pravo smer je storjen.

Namerno ne uporabljam besede sprava, ker je na Slovenskem dejansko beseda, ki deli. Ki je, če hočeš govoriti normalno, sploh ne smeš uporabljati.

Razumeti bolečino drugega


Leta 2003 sem bil osrednji govornik na gmajni na slovesnosti, ki jo imamo Slovenci za naše narodne junake pred spomenikom vsako leto. Takrat sem kot kristjan našim ljudem citiral velikega kardinala Carla Mario Martinija, ki je na prvo stran dnevnika Corriere della Sera napisal, da bi morali narodi med seboj začeti sodelovanje tako, da bi sprejeli in skušali razumeti bolečino drugega!

Danes je slovenska senatorka Tatjana Rojc, ki je najvišja politična predstavnica Slovencev v Italiji, pred Narodnim domom citirala našega ljubega Srečka Kosovela, ki je zapisal: “Naš ideal je evropski človek, različen po svojih obrazih, a samo eden po svojem velikem stremljenju: Ljubiti vse ljudi in v tej ljubezni delati. Ali je narod separatističen, če hoče živeti? Če se hoče razvijati sam v svoji smeri, če hoče izkristalizirati svoje telo v svojem duhu? Bodimo eno po duhu in ljubezni, a ohranimo svoje lastne obraze!” Tako.

Zato sem ponosen, da je Narodni dom v Trstu spet v naših, slovenskih rokah, zato sem ponosen, da sem Slovenec, Evropejec, svetovljan, a samo zato, ker sem najprej Slovenec, zato, ker vem, kaj sem.

In tisti ljudje, ki so danes pred Narodnim domom v en glas zapeli Zdravljico na neorganizirani manifestaciji, ki nas je vse združila, to tudi vedo.

To daje upanje za naprej!

Gostujoči avtor je zamejski Slovenec, urednik in pesnik Jurij Paljk.


https://www.facebook.com/noviglas/posts/10163507260205212

 



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Spomladanski izlet v rezijanski kot
  • 14. 04. 2024
film, Videnje, sv. Hildegarda
Predlog za film: Videnje
  • 08. 09. 2024
mlad par, zaljubljenost, narava
Kompliment ali nadlegovanje?
  • 07. 09. 2024