Kako je Prešičkov mobing postal Šarčev problem

Dejan Prešiček ni več minister za kulturo, z njim pa z ministrstva odhajata tudi državna sekretarja Vojko Stopar in Jan Škoberne. Takšna je zahteva predsednika vlade Marjana Šarca, ki je sprejel ponujen odstop ministra Dejana Prešička ter Socialnim demokratom velel, naj predlagajo novo vodstveno ekipo Ministrstva za kulturo. A po Šarčevem mnenju glede stanja na ministrstvu niso nedolžni niti zaposleni, ki se naj “ozrejo vase in pri sebi preverijo, če so res naredil vse za razvoj te države.” smo zapisali v Domovini ob včerajšnji tiskovni konferenci premierja Šarca. (tukaj)

Židanova žerjavica

Ko se je zgodba pričela odvijati in je dobivala zalet v medijskem prostoru, sta težkokategornika Židan in Šarec modro molčala. Vendar je v pravem trenutku predsednik Socialnih demokratov, v čigar kvoti je trenutno ministrstvo za kulturo, žerjavico v celoti predal premierju Šarcu. Mojstrska poteza, ki ni iz Prešička naredila problem stranke oz. kadrovski problem koalicijskih kvot, ampak je postala problem premierja.

Mojstrska poteza, ki ni iz Prešička naredila problem stranke oz. kadrovski problem koalicijskih kvot, ampak je postal problem premierja.

Šarec je sicer v uvodu tiskovne konference poskušal nekoliko nerodno to stvar obrazložiti z besedami, ki so nam dale jasno vedeti, da se ne zaveda odgovornosti svojega položaja. Ekipa ministrov je premierjeva ekipa in njihovo delo je odraz dela vlade. Že res, da prihajajo iz strankarskih kvot, vendar pa si njihovo delo ali napake naloži nase premier, ki jih je sprejel v "svojo" ekipo. To paradigmo pa je Šarec s svojimi preteklimi potezami tudi zakoličil in se sedaj iz nje ne more izvleči. Prešičkova ponudba odstopa mu je situacijo olajšala in je lahko zaključil v svojem značilnem vsevšečnem kvazi-Drnovškovem stilu.

Mobing ali ne mobing

Zgodba okrog ministrstva za kulturo je v prvi vrsti tragična in žalostna. Ministrstvo za kulturo je izgubilo enega svojega zaposlenega, ena slovenska družina je ostala brez očeta in moža. Kako in zakaj je domnevno obnašanje ministra Prešička ter njegove ekipe do tega zaposlenega doprinesla k njegovemu samomoru, mora pokazati temeljita in objektivna preiskava.

Če bo preiskava ugotovila, da je bil mobing ministrske ekipe faktor pri samomoru, morajo za to kazensko odgovarjati.

Novinarska zgodba je eno. Politične izjave so drugo. Brez senca dvoma, manipulacij in interpretacij pa je lahko samo primerna preiskava policije ter drugih organov. In tudi v tem primeru zgolj "politična odgovornost" ministra in njegove ekipe ne sme biti manever zaključka celotne zadeve. Če bo preiskava ugotovila, da je bil mobing ministrske ekipe faktor pri samomoru, morajo za to kazensko odgovarjati. Ne, da jih bomo v nekaj mesecih, ko se bo medijska lupa obrnila drugam, videli ponovno pa na nekem drugem ministrstvu v kvoti iste stranke. Kajti potem bodo ti kadri res problem Židanovih Socialnih demokratov in ne vlade Marjana Šarca.

Slovenska javna uprava

Slovenija je majhna in njena javna uprava je največja zaposlovalna mreža v državi. Tako kot radi rečemo, vsi se poznamo med seboj. In to je vedno grenko-sladka ugotovitev. Sladka, ko se vklopi slovenska bolezen "bo že nekdo nekaj zrihtal". In grenka, ko pride do dela z nemogočimi sodelavci, ki imajo vsi pogodobe za nedoločen čas, pri tem, da je vsak izmed njih še nekje politično, gospodarsko ali družbeno povezan.

Kar naenkrat se prebudi sentiment, ki je nastal zaradi “krize slovenstva po boljševiški revoluciji”, kot je zapisal nedavno umrli Justin Stanovnik, sentiment sklonjene glave in mantre, da se "ni dobro zapenjati". Tako imamo v naši javni upravi veliko dobrih delavcev, ki jih sistem uravnilovke in politično povezanih sodelavcev tlači navzdol. Sistem, ki ni sposoben ne samorefleksije ne samoizločanja neprimernih kadrov.

Po pripovedovanjih nekaterih je bil Prešiček "mobingaš" že prej. Po razlagah drugih se je k tragediji posameznika prilepila politična oportuna korist in želja po menjavi koleričnega ministra. Kaj je bilo res, upajmo, da bo pokazal čas. Trajna rešitev naše javne uprave pa na koncu dneva ni odstrel enega Prešička, ampak zamenjava in/ali ukinitev celotnih podsistemov, ki dušijo naš javni servis. Ter postavitev poštenih standardov za opravljanje dela v dobro vseh državljanov.

Večna luč naj mu sveti in naj počiva v miru.