Kako dvolični starši ustvarjajo ateiste in zakaj je to tudi javnozdravstveni problem

POSLUŠAJ ČLANEK
Opuščanje obveznega verskega pouka v šolah opazno zmanjšuje kasnejšo religioznost učencev, kažejo študije, ki smo jih obravnavali v članku pred meseci.
Jasno je, da ima poleg šolskega sistema prste vmes pri oblikovanju otrokove vernosti predvsem primarna družina. Pri tem pa ni pomembno le, koliko starša o veri govorita, ampak še posebej, kako jo živita v praksi. S tem lahko pomembno prispevata tudi k otrokovi psihološki dobrobiti v odraščanju in kasneje.
"Morda vedno več ljudi postaja nevernikov zato, ker jim vera (oz. prepričanje) med vzgojo ni bila predstavljena na kakršenkoli znaten ali robusten način," je pomislil ameriški raziskovalec Joseph Langston, preden se je lotil študije, s katero je hotel ugotoviti, kako pomembna je verodostojnost staršev, ki vero predajajo, za njen uspešen prenos. Z drugimi besedami, kako pomembno je to, koliko starši svoja prepričanja potrjujejo s svojimi dejanji, v primerjavi z drugimi očitno pomembnimi dejavniki (denimo ali starša otroka delita enako versko prepričanje, ali je otrok odraščal v običajni dvostarševski družini, kakšna je bila kakovost odnosov itd.).
Nekaj čez 5 tisoč ateistov so tako povprašali o starosti, ko so nehali verjeti v Boga, o tem, kako kredibilni so bili pri prenašanju svojih prepričanj njihovi starši, in drugih faktorjih. Anketiranci, katerih starši so svoja prepričanja dosledneje potrjevali z dejanji – denimo da so bili pošteni do soljudi, tako kot jih je učila njihova vera – so se v ateizem "spreobrnili" kasneje.
Študija je potrdila mnoge predhodne ugotovitve, ki so dokazale pomembnost "potrjevanja besed z dejanji" pri prenosu prepričanj – pokazale so, da smo ljudje nagnjeni k temu, da bolj verjamemo določenim izjavam, če so potrjene z dejanji (npr. da človek, ki trdi, da so modre gobe užitne, te tudi zaužije). Navidez povsem logične ugotovitve so psihologi z zanimanjem preiskovali posebej v kontekstu verskih prepričanj.
Poleg že opisane študije je npr. zanimiva tudi Dudleyjeva, ki je ugotovila, da je ključen dejavnik pri tem, ali bo posameznik ostal v Adventistični cerkvi, to, kako pogosto je udeležbo obredov videl pri svojih starših in kako redno so slavili Boga skupaj. Podobno sta dva raziskovalca leta 2006 dokazala, da so starši, ki pomen, pripisan veri, dokazujejo s svojo redno udeležbo pri bogoslužju, pri vzgoji vernosti svojih otrok uspešnejši.
Langstonova raziskava je poleg tega pokazala še, da je starost, pri kateri je posameznik postal ateist, višja, če je bil pomen, v družini pripisan veri, večji, in manjša, če je bilo v družini glede tega več proste izbire ali več konflikta.
Pri prenosu vere na otroke so sicer glede na študije najuspešnejši muslimani (85 %), za njimi Judje (82 %), nato z 62 % evangeličani in 43 % katoličani.
Pa je z golega psihološkega stališča to, da otroci ohranijo vero staršev in ne postanejo brezbožci, sploh nekaj dobrega? Slavni biolog in zastavonoša modernega ateizma Richard Dawkins denimo jasno trdi, da ne: "Spolna zloraba je nedvomno grozljiva, vendar je njena škoda verjetno manjša od dolgotrajne psihične škode, ki jo je povzročila katoliška vzgoja," celo pravi. A dejstva, ugotovljena s pomočjo raziskav, dokazujejo prav nasprotno.
Ta namreč kažejo, da so otroci, vzgajani v religioznem oz. duhovnem okolju, opazno bolje zavarovani pred velikimi nevarnostmi pubertete: med tistimi, ki so se vsaj enkrat tedensko udeleževali bogoslužij, molili ali meditirali, so raziskovalci opazili manj depresije, zlorabe drog, zgodnjega seksa in spolnih bolezni, hkrati pa več občutja sreče, več pripravljenosti za prostovoljstvo itd.
"Verske prakse, kot so udeležba bogoslužij in molitev, zares oblikujejo zdravje prebivalstva in bi se o njih moralo razpravljati ter jih upoštevati pogosteje," ugotavlja avtor raziskave, dr. VanderWeele s harvardske univerze: "Če nič drugega, so lahko starši, ki svoje otroke vzgajajo v veri, potrjeni v tem, da, vsaj v povprečju, ustvarjajo pomembne psihološke in vedenjske zdravstvene koristi, ki jih bodo njihovi otroci odnesli s seboj v odraslost."
Jasno je, da ima poleg šolskega sistema prste vmes pri oblikovanju otrokove vernosti predvsem primarna družina. Pri tem pa ni pomembno le, koliko starša o veri govorita, ampak še posebej, kako jo živita v praksi. S tem lahko pomembno prispevata tudi k otrokovi psihološki dobrobiti v odraščanju in kasneje.
"Morda vedno več ljudi postaja nevernikov zato, ker jim vera (oz. prepričanje) med vzgojo ni bila predstavljena na kakršenkoli znaten ali robusten način," je pomislil ameriški raziskovalec Joseph Langston, preden se je lotil študije, s katero je hotel ugotoviti, kako pomembna je verodostojnost staršev, ki vero predajajo, za njen uspešen prenos. Z drugimi besedami, kako pomembno je to, koliko starši svoja prepričanja potrjujejo s svojimi dejanji, v primerjavi z drugimi očitno pomembnimi dejavniki (denimo ali starša otroka delita enako versko prepričanje, ali je otrok odraščal v običajni dvostarševski družini, kakšna je bila kakovost odnosov itd.).
Nekaj čez 5 tisoč ateistov so tako povprašali o starosti, ko so nehali verjeti v Boga, o tem, kako kredibilni so bili pri prenašanju svojih prepričanj njihovi starši, in drugih faktorjih. Anketiranci, katerih starši so svoja prepričanja dosledneje potrjevali z dejanji – denimo da so bili pošteni do soljudi, tako kot jih je učila njihova vera – so se v ateizem "spreobrnili" kasneje.
Pomembnost dejanj
Študija je potrdila mnoge predhodne ugotovitve, ki so dokazale pomembnost "potrjevanja besed z dejanji" pri prenosu prepričanj – pokazale so, da smo ljudje nagnjeni k temu, da bolj verjamemo določenim izjavam, če so potrjene z dejanji (npr. da človek, ki trdi, da so modre gobe užitne, te tudi zaužije). Navidez povsem logične ugotovitve so psihologi z zanimanjem preiskovali posebej v kontekstu verskih prepričanj.
Poleg že opisane študije je npr. zanimiva tudi Dudleyjeva, ki je ugotovila, da je ključen dejavnik pri tem, ali bo posameznik ostal v Adventistični cerkvi, to, kako pogosto je udeležbo obredov videl pri svojih starših in kako redno so slavili Boga skupaj. Podobno sta dva raziskovalca leta 2006 dokazala, da so starši, ki pomen, pripisan veri, dokazujejo s svojo redno udeležbo pri bogoslužju, pri vzgoji vernosti svojih otrok uspešnejši.
Langstonova raziskava je poleg tega pokazala še, da je starost, pri kateri je posameznik postal ateist, višja, če je bil pomen, v družini pripisan veri, večji, in manjša, če je bilo v družini glede tega več proste izbire ali več konflikta.
Pri prenosu vere na otroke so sicer glede na študije najuspešnejši muslimani (85 %), za njimi Judje (82 %), nato z 62 % evangeličani in 43 % katoličani.
Religioznost brani pred tegobami pubertete
Pa je z golega psihološkega stališča to, da otroci ohranijo vero staršev in ne postanejo brezbožci, sploh nekaj dobrega? Slavni biolog in zastavonoša modernega ateizma Richard Dawkins denimo jasno trdi, da ne: "Spolna zloraba je nedvomno grozljiva, vendar je njena škoda verjetno manjša od dolgotrajne psihične škode, ki jo je povzročila katoliška vzgoja," celo pravi. A dejstva, ugotovljena s pomočjo raziskav, dokazujejo prav nasprotno.
Ta namreč kažejo, da so otroci, vzgajani v religioznem oz. duhovnem okolju, opazno bolje zavarovani pred velikimi nevarnostmi pubertete: med tistimi, ki so se vsaj enkrat tedensko udeleževali bogoslužij, molili ali meditirali, so raziskovalci opazili manj depresije, zlorabe drog, zgodnjega seksa in spolnih bolezni, hkrati pa več občutja sreče, več pripravljenosti za prostovoljstvo itd.
"Verske prakse, kot so udeležba bogoslužij in molitev, zares oblikujejo zdravje prebivalstva in bi se o njih moralo razpravljati ter jih upoštevati pogosteje," ugotavlja avtor raziskave, dr. VanderWeele s harvardske univerze: "Če nič drugega, so lahko starši, ki svoje otroke vzgajajo v veri, potrjeni v tem, da, vsaj v povprečju, ustvarjajo pomembne psihološke in vedenjske zdravstvene koristi, ki jih bodo njihovi otroci odnesli s seboj v odraslost."
Povezani članki
Zadnje objave

Odmev tedna: Za denar gre
8. 12. 2023 ob 19:31

Kaj zahteva javni sektor in kako so rasli število ter stroški zaposlenih
7. 12. 2023 ob 19:21

»Santo subito«: Miklavž z Rdečega otoka
7. 12. 2023 ob 12:01
Ekskluzivno za naročnike

»Santo subito«: Miklavž z Rdečega otoka
7. 12. 2023 ob 12:01

Alenka Puhar priporoča delo o vznemirljivem in zamolčanem življenju izseljenca
7. 12. 2023 ob 11:56

Domovina 126: Pedro Opeka – Miklavž z Madagaskarja
6. 12. 2023 ob 11:25
Prihajajoči dogodki
DEC
09
Javni rožni venec na Kongresnem trgu
06:30 - 07:15
DEC
09
Dan odprtih vrat na Škofijski gimnaziji Vipava
09:00 - 12:00
DEC
09
Klepet - Sonja Porenta
18:00 - 19:00
DEC
11
Brati gore | Triglav je naš ob 130-letnici PZS v Kamniku
18:00 - 19:00
DEC
11
10 mesecev v Srednji Ameriki - potopisno predavanje
19:45 - 20:45
Video objave

Odmev tedna: Za denar gre
8. 12. 2023 ob 19:31

Odmev tedna: Kadrovske zagate in prisilno delo
1. 12. 2023 ob 20:31

Vroča tema: Obnova po poplavah poteka prepočasi, vsak večji dež nas spravi na obrate!
29. 11. 2023 ob 18:35
Izbor urednika

Tri lekcije zgodbe o donacijah za "herojskega gasilca" Sandija Zajca
3. 12. 2023 ob 18:07

Čari "prekarnega dela" in država, ki ne zaupa svojim državljanom
28. 11. 2023 ob 7:22
13 komentarjev
NatalijaL
V socializmu smo skoraj vsi otroci hodili h verouku, h maši in prejeli vse zakramente. Zelo redke izjeme niso hodile v cerkev.
Danes, ko imamo demokracijo, večina otrok in odraslih ne hodi v cerkev. Krstov je vse manj. Tudi otroci potem ne hodijo v cerkev, h verouku morda še še. Zakaj? Zato, ker se otroci v cerkvi dolgočasijo in raje doma gledajo risanke, starši pa nimajo nobene avtoritete in jih najbrž tudi nič ne briga. Potem je, kar je.
Postajamo vse bolj družba agnostikov in ateistov.
Na žalost so ostale samo še jaslice, novoletna jelka ter velikonočna potica, pirhi in šunka.
Peter Klepec
V socializmu smo imeli sovraznika. To je bilo enostavno. Sedaj je sovraznik v nas samih. To je bolj neprijetno. Na sreco je se denar, ki ga prej ni bilo.
Johan
Tako pač je, počasi se vse skup se reducira na ljudski običaj, praznik in veselico... Končno, ampak še prepočasi...
Realist
Fatimska vidkinja je dejala: »Prišel bo čas, ko bo odločilna bitka med Kristusovim kraljestvom in Satanom potekala na področju zakona in družine.«
Peter Klepec
Ze mogoce. Ampak tega ze takrat ni nihce razumel.
Johan
Ista vidkinja je sporočila, da je bitka izgubljena.
Thor
Hočete reči, da bi bilo z vidika javnega zdravja bolje, da bi katoličani prestopili v islam ali vsaj med jude? Slovencem bi trenutno zelo prav prišla kakšna raziskava manj in kak otrok v porodnišnici več. Ima kdo idejo, kako zdrave, verne, zaposlene in dobro situirane samske, motivirati za kaj takega?
Peter Klepec
Ja, nagnati ven iz SLO.
Johan
Imam, pa jo ne povem, ker bom pod nos spet dobil, da sem netoleranten in nestrpen do vernih in cerkve. Torej, se znajdite sami sami. Čedalje lažje se boste preštevali...
AlojzZ
Ja, tako je. Satan je močan le toliko, kot mu mi ljudje dopustimo. In mi mu veliko dopuščamo.
lukaab
na hrvaškem ne uvažajo muslimanov, teh je le borih 51.000 v 3.8 milijonski hrvaški !
muslimanstvo bi bilo treba prepovedat !
Peter Klepec
Od ateizma najbolj profitirajo - psihoterapevti. Ti zasluzijo precej vec kot je bil strosek v cerkveno puscico.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.