Kaj se lahko naučimo iz sage o Agrokorju in Mercatorju?

V torek se je v Londonu britanski policiji predal dolgoletni direktor Agrokorja in (nekdaj) največji hrvaški tajkun Ivica Todorić, kar je na nek način pomenilo klavrn konec določene gospodarske zgodbe, napajajoče se iz "nehigieničnega" prepletanja politike in gospodarstva.

Hrvaška policija je za Todorića razpisala evropski priporni nalog, saj ga tožilstvo sumi korupcije, goljufije in ponarejanja dokumentov - iz blagajne močno zadolženega Agrokorja naj bi skupaj s sodelavci na zasebne račune nakazal najmanj 130.000 evrov. O drugih nelegalnih dejanjih za zdaj uradno ni govora, čeprav dobro obveščeni vedo veliko povedati o prikrojevanju bilanc, raznih uslugah in protiuslugah itd.

Kako je nastal imperij Ivice Todorića?

Dejstvo je, da si je Ivica Todorić svoj imperij, ki je bil nekoč eden največjih na Balkanu, ustvaril preko povezav v politiki, predvsem preko nekdanjega alfe in omege hrvaške politike, Franja Tuđmana.

Resda je sicer še pred razpadom Jugoslavije ustvaril solidno delniško družbo, ki se je najprej ukvarjala s proizvodnjo in prodajo cvetja ter počasi širila posel v druge kmetijske panoge. A ta družba - Agrokor bi verjetno bila le eden od mnogih srednje velikih igralcev na trgu, če ne bi dobil izjemno ugodnih posojil hrvaških bank v letih 1993 in 1994, kar že spominja na slovenske tajkunske kredite.

Poleg tega Agrokor ni imel nobenih zadržkov pri širitvi in prevzemu poslov ali trgov, ki jih je uničila ali oslabila vojna na Hrvaškem in v BiH, vse v maniri spretnega trgovca.

Ivica Todorić je bil osebni Tuđmanov prijatelj ter velik donator HDZ. Franjo Tuđman pa je bil tudi arhitekt sistema privatizacije, ki so ga poimenovali "200 družin nove hrvaške elite" in je bil presenetljivo odkrit in jasen. V imenu krepitve domačega gospodarstva (pri nas smo za to uporabljali besedno zvezo "nacionalni interes") so določeni krogi blizu državnega vodstva dobivali izjemno ugodne kredite, prednosti pri odkupu delnic, medijsko podporo itd.

Na kratko povedano, tudi na Hrvaškem je pri preobrazbi Agrokorja iz povprečnega trgovca v vsemogočni konglomerat, ki je obvladoval celotno prehransko verigo, preko lastništva nekaterih medijev pa tudi pomembno vplival na hrvaško medijsko krajino, šlo za tovarišijsko privatizacijo.

Tudi na Hrvaškem je pri preobrazbi Agrokorja iz povprečnega trgovca v vsemogočni konglomerat šlo za tovarišijsko privatizacijo.

Kakšna je situacija danes in kakšne so vzporednice s Slovenijo?

Kot lahko spremljamo v zadnjih mesecih, pa je ta koncern v zadnjih letih živel zelo "na kredit" in gospodaril močno preko svojih zmožnosti. Izredni upravitelj Ante Ramljak je v četrtek priznal za, reci in piši, 5,5 milijarde evrov terjatev do družbe in hkrati "dopušča možnost, da bo ta številka na koncu dosegla 7,7 milijard".

Kar je za nas pri vsem najhuje, je seveda dejstvo, da je Agrokor tudi lastnik največjega slovenskega trgovca Mercator. Do tega pa smo spet prišli ravno preko (po vrhu še pol-izvedene) tovarišijske privatizacije.

Mercator je v času vodenja Zorana Jankovića (ki se za "nastavitev" lahko zahvali tedanjemu finančnemu ministru Tonetu Ropu) postal največji akter na slovenskem in pomemben na drugih trgih nekdanje Jugoslavije. Do tu je to dejansko bila zgodba o uspehu, a kaj, ko se spet vmeša politika.

Ker je bila slovenska vlada 2004-2008 Jankoviću iz ideoloških razlogov izjemno nenaklonjena, je želela s prodajo deležev državnih KAD-a in SOD-a Istrabenzu in Pivovarni Laški (čigar direktorja sta takrat veljala za zaveznika opcije na oblasti) čim bolj onemogočiti ta del "leve elite", ki se je v istem času sam pripravljal na delni menedžerski prevzem.

Ironično je, da se je ta poteza čez 9 let, torej 2014, po 5 letih težke gospodarske krize celo izkazala za ne tako slabo, saj so bile kotacije delnic tedaj nekajkrat višje od cene, ki jo je za delnico pred tremi leti odštel Agrokor. Ta je namreč od konzorcija prodajalcev, na čelu katerega so bile (državne) banke, Mercator odkupil za borih 240 mio evrov, in to, kot vemo danes, že s pomembno prikrojenimi bilancami.

Kaj pa bi se lahko iz vse te tragikomične kalvarije vsaj naučili? Prvič, da državno lastništvo ne deluje, saj se v posle vmeša politika, ki ima svoje interese (ter ne-strokovne kriterije), in drugič, domači lastniki niso prav nič boljši od tujih (posledice vseh teh zgrešenih privatizacij v resnici nosimo davkoplačevalci, torej "domači" ljudje) oz. to samo po sebi ne igra nobene vloge.

Ali ne bi bilo vsaj teh dveh lekcij vredno upoštevati pri nadaljnjih korakih, sploh v luči novih (čustvenih) pozivov k državnemu (ali pa vsaj domačemu) odkupu Mercatorja?