Jubilej usmiljenja je prinesel premik na ravni vesoljnega koncila

Ob sklepu jubileja usmiljenja sem se vprašal, čemu je bilo to leto sploh namenjeno in kaj nam je prineslo. Ali se je kaj spremenilo? Kdo bo imel koristi od tega? Je s tem izrednim letom postala katoliška morala malo bolj »ohlapna«?

Ko je prejšnji mesec sveti oče Frančišek v Rimu, na praznik Kristusa Kralja, 20. novembra, sklenil izredni jubilej usmiljenja, so se vrstile ocene in komentarji, ki so večinoma šle v smeri analize števila romarjev in prihodkov od verskih potovanj. Če bi ta dogodek omejili samo na to, potem bi zreducirali Cerkev na raven neke turistične agencije.

Jubilej usmiljenja je (bil) edinstvena priložnost, da se v Cerkvi zgodi premik teologije, kakršen je običajen le za vesoljni koncil. Preko papeževih katehez, pridig, govorov ... ter preko jubilejnega odpustka svetoletnih vrat in misijonarjev usmiljenja, je sveto leto usmiljenja na vsebinski ravni zaznamovalo versko življenje katoličanov.

Njegovi učinki bodo ostali tudi za prihodnja leta in verjetno desetletja, saj je premik, ki se je zgodil, spremenil težišče razmišljanja katoličanov: Bog ni več samo sodnik, ampak je predvsem usmiljeni Oče.

V letu usmiljenja se je zgodil premik, ki je spremenil težišče razmišljanja katoličanov: Bog ni več samo sodnik, ampak je predvsem usmiljeni Oče.

Največji učinek ali rezultat tega izrednega svetega leta je opomin ljudem, da je Bog neizmerno usmiljen in dober. Morda smo to slišali v 2. ali 3. razredu verouka in vmes malo pozabili, morda pa smo prepogosto slišali le stavek, da »Bog je sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje«. Seveda, z žugajočim prstom jezne stare mame ali koga drugega je bil poudarek na kazni kot grožnji.

Osebno mislim, da je bil ta jubilej nujno potreben in izredno koristen. Nikakor ne le zaradi romanj ali prečkanj sveti vrat, ampak zaradi premika pri razmišljanju in govorjenju o Bogu.

Njegova prva in glavna vloga ni kaznovanje, kot da bi bil kak policaj ali sodnik, ampak je očetovstvo. Vsak starš želi otrokom najboljše, toda v strahu, da se ne bi zgodilo kaj hudega, zagrozi s kaznijo, ki pa je nikoli ne uresniči v polni meri. Verjetno je zelo podobno z Bogom.

Pouadarek na usmiljenju in ne na jezi

Tedaj še kardinal Ratzinger je v pogovoru z novinarjem Petrom Seewaldom na vpršanje o Božjem usmiljenju dejal, da je med usmiljenjem in jezo veliko nesorazmerje, saj je usmiljenje potisočerjeno. In ne glede na to ali sem zaslužil kazen in tudi izpadel iz te ljubezni, se lahko vedno zavedam, da bo Božje usmiljenje še tistočkrat večje.

Ravno ta vidik je bil v ospredju skozi celoten jubilej. Papež Frančišek je na viden in jasen način pokazal, kaj to pomeni. Preko katehez in govorov je vedno znova poudarjal pomen vrnitve v Očetov objem, saj noben greh ne more biti tako velik, da ga Božje usmiljenje ne bi moglo odpustiti.

Preko konkretnih dejanj, kot je bil obisk nekdanjih duhovnikov, zapornikov, bolnikov, novorojenih otrok v porodnišnici, brezdomcev... pa je Frančišek izpostavil pomen dobrih del, ki dajejo »okus« in smisel naši veri.

Evengelij je mnogo let pred raznimi totalitarističnimi »-izmi« postavil skrb za človeka v središče življenja, kar pomeni, da so zakoni podrejeni konkretnemu življenju ljudi in ne obratno.

Nekateri so ob tem vihali nos rekoč, da se s tem popušča na moralnem področju, da se posega v nauk Cerkve, da ni več »strahu Božjega«, da je papež spremenil katoliško doktrino v neko marksistično teorijo ... Prepričan sem, da se ni zgodilo nič od tega. In niti se ne bo.

Evengelij je mnogo let pred raznimi totalitarističnimi »-izmi« postavil skrb za človeka v središče življenja, kar pomeni, da so zakoni podrejeni konkretnemu življenju ljudi in ne obratno.

Prav tako pojmovanje greha ostaja nespremenjeno, le storilcu je dano vedeti, da ne glede na težo dejanja, tako kot Adam in Eva, ima še vedno mesto pri Očetu. Nihče ni izključen...

Odgovor in utemeljitev tega se nam ponuja v Svetem pismu, ko pisec pravi: »Vendar si z vsemi usmiljen, ker moreš vse, ljudem pa grehe odpuščaš zato, da bi se spreobrnili. Kajti ljubiš vse, kar je, [...] saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril.« (Mdr 11,23-24).

Ali je bilo sveto leto koristno? Bilo je predvsem nujno! Jubilej usmiljenja je najprej potrebovala Cerkev, da ne bi pozabila, da je kljub vsemu samo orodje in pot ljudem do Boga; potrebovali smo ga kristjani, da ne bi pozabili, kako močno nas Bog ljubi, kaj predstavljata tisti veliki petek in prazen grob; potreboval ga je cel svet, da bi razumeli, da vojna prinaša novo sovraštvo, usmiljenje pa mir in napredek.