Je res potreben plačljiv študij, da bi ga dojeli kot investicijo v življenje?

Ideja brezplačnega visokošolskega izobraževanja - vsaj takšnega, v kateri je študent opravičen plačevanja šolnine - mi je blizu. Navsezadnje mi je omogočila študij, ki bi si ga drugače že težje privoščila.

Toda zato se večkrat sprašujem, ali znamo to študentje dovolj ceniti. Pogoste izkušnje iz predavalnic mi odgovarjajo - negativno.

Imamo sploh kakšen odnos do študija?

V njih pogosto nad kupom zapiskov kraljuje pametni telefon, ki se ga še najmanj uporablja za slovar ali koristno brskanje po spletu - takrat se na telefon skoraj pozabi.

Ne, raje se ga uporablja za všečkanje fotografij na družabnih omrežjih in odgovarjanje nujnih sporočil.

Na predavanjih imam zato velikokrat občutek, kot da sem ena redkih od denimo petnajstih, ki jo zanima še kaj več. V teku dveh let mi je postalo že nerodno toliko spraševati profesorje in sošolce, ki so imeli predstavitve, saj sem bila vedno "tista", ki je dvigovala roko in včasih zato podaljševala predavanje. Sošolci so me celo začeli prositi, naj o njihovih predstavitvah ne sprašujem preveč, čeprav to ni vplivalo na končno oceno.

Saj nismo več v srednji šoli, da bi iskali "preživetveni minimum" v stilu "kaj vse moram narediti za dvojko, trojko, petko!" Toda ravno vse navedeno vsaj meni diši po neki brucovski srednješolski mentaliteti ...

Slednjo krepi še nestrokovnost in nepripravljenost določenih (prosim, ne vseh!) predavateljev, na katere sem naletela tekom 1. stopnje študija in do katerih so pritožbe povsem brezplodne, saj so nedotakljivi.

Priznam, da se takšnim predavateljem poskušam izogibati. Le zakaj sedeti in zapravljati čas na slabo pripravljeni učni uri?

Od študentov, predavateljev do delodajalcev

Kljub dovolj ostri kritiki proti lastni generaciji pa se mi zdi, da slovenski študentje nismo krivi popolnoma sami. Po lastnih izkušnjah sodeč študija ne cenijo niti študentski delodajalci.

Tekom študija sem se jim večkrat zoperstavljala, da ob določenih urnikih preprosto nisem dosegljiva, saj določenega predmeta brez prisotnosti ne bi mogla opraviti. Ob prijavi na neko delovno mesto so ob začetku junijskega izpitnega obdobja zahtevali, da bi bila tam vsaj štirikrat na teden od šest do dvanajst ur na dan.

Da ne omenim dolgega seznama objavljenih del na študentskem servisu, kjer iščejo študente z "veliko časa", ki jih potem plačujejo z najnižjo postavko.

V Rusiji podobno

Med študijem v Rusiji sem opazila veliko vzporednic s slovenskim sistemom: tudi tam imajo maturo, katere uspeh določa, kam se lahko uvrstiš in večinoma brezplačno visokošolsko izobraževanje, ki postane plačljivo ob pomanjkanju brezplačnih mest.

Študentje so mi znali povedati, da te družba skoraj prisili v študij, saj si že nekam čuden, če se odpoveš visokošolskemu izobraževanju.

O profesorjih v Rusiji težko sodim, saj sem si lahko privoščila izbirčnost in hodila na predavanja, ki so me zares zanimala. Povsod pa je štela fizična prisotnost: brez nje so ti skoraj avtomatično na izpitu dali nižjo oceno. Četudi si na predavanjih počel vse drugo, je bil važen tvoj podpis in obraz.

Študij kot investicija

V pogovoru s sošolko, ki študira v ZDA, sem kar uživala ob njenem opisovanju intenzivnega študija v kampusu, kjer vsak študent želi kar se da veliko potegniti iz vsake šolske ure in je v svoji radovednosti neusmiljen do profesorja. Navdušena sem bila, da se na študij gleda kot na investicijo.

Se mora na izobraževanje res gledati kot na investicijo le v primeru, ko je treba vanjo vložiti več deset tisoč dolarjev? Bi bil res zgolj poseg v žep tisti, ki bi zbistril glave vseh, vpletenih v visokošolsko izobraževanje in ponovno postavil vprašanje o smislu študija?

Mar res samo denar postavi zahtevnost na novo raven, tako s strani študentov, kot tudi profesorjev?