Zala Tomašič, študentka v ZDA: motila me je slovenska pasivnost, v ZDA je vse drugače (1.del)

Zaradi pasivnosti v slovenskih šolskih klopeh šolanje v tujini zamika marsikaterega šolarja in študenta. Med njimi je tudi naša sogovornica, Škofjeločanka Zala Tomašič, dodiplomska študentka politologije in ekonomije na Grinnell College v zvezni državi Iowa, ZDA.

V prvem delu pogovora nam je predstavila, kako se je sploh lotila prijave na ameriški kolidž, ponudila vpogled v njen običajen študijski dan, predstavila, kakšni so tamkajšnji odnosi med študenti in profesorji ... 

Priprava na študij v ZDA ni mačji kašelj – ogromno dodatnih izpitov, esejev, motivacijskih pisem … Zakaj si se odločila za to pot?

Za odhod v tujino sem se odločila že v osmem razredu, odločala sem se le med Avstralijo in Združenimi državami Amerike. Seveda mi takrat, ko sem imela trinajst, štirinajst let, še nihče ni verjel (smeh).

Ko sem prišla na gimnazijo mi je šlo na živce, da smo se morali vse učiti na pamet, velikokrat sem imela občutek, da profesorji ne iščejo znanja, ampak samo »piflarijo«, povedati točno tako, kakor piše v učbeniku. Če si slučajno kritično razmišljal, se je to poznalo na nižji oceni.

Nasploh me je v Sloveniji motila pasivnost ... če gojiš kakšne ambicije, ni nikomur jasno, zakaj bi jih sploh imel. Težko je najti človeka ali profesorja, ki bi te podprl.

Zato sem začela iskati, čisto sama; v  Sloveniji se nikomur ni sanjalo o tem. Pri javnem skladu za razvoj kadrov in štipendije, kjer imajo oddelek za študij v tujini, so mi povedali le to, da bo drago, in da moram začet raziskovati. Nihče mi ni predstavil nobenih možnosti, da lahko dobiš štipendijo, kakšne izpite moraš oraviti, … to je težko, če ne poznaš sistema. Raziskovati sem začela že v prvem letniku. Počasi sem odkrila, da moram opraviti posebne teste za angleščino, SAT (nekakšna ameriška matura, op. ur.), odkrivala sem, kakšni so pogoji za finančno pomoč itd.

Poznaš še koga, ki se je lotil zalogaja prijave na dodiplomski študij?

Na Grinnellu sta še dve Slovenki: Ana, ki je zdaj končala 3. letnik in Lea, ki je diplomirala lani.

Drugače pa se mi zdi, da Slovenci v tujino odhajajo kasneje, na podiplomski študij. Za dodiplomskega je veliko težje dobit štipendijo, na podiplomskem si študij lažje financiraš s sodelovanjem pri kakšni raziskavi ali da si ob študiju delno zaposlen.

Če se res potrudiš, štipendijo seveda lahko dobiš, ampak moraš zanjo ogromno narediti. To pa pri naši pasivnosti ni samoumevno, saj se nam ne da kaj ekstra dodatno delati, ko pa je študij tako ali tako brezplačen, ne glede na vložek dela. Od mene je prijavnica na dodiplomski študij v ZDA zahtevala nekaj tednov časa, potrebno je pisati eseje, priporočila, skratka ni samo tako, da izbereš program in je to to.

Naposled si se le odpravila čez lužo in tam zdaj opravila drugi letnik. Kako zgleda tvoj običajen študijski dan?

Najzgodnejša predavanja se začnejo ob osmih in trajajo do štirih, dolga so po petdeset minut ali uro dvajset. Vendar nimaš predavanj ves ta čas, pač glede na urnik so vmes proste ure, čas za kosilo ipd.

Ker poleg študija plavam, imam v sezoni po predavanjih trening, zapolnitev ostalega časa pa je odvisna od aktivnosti v kampusu, tako da dan v vsakem primeru izredno hitro mine. Zvečer se ponavadi pripravljam na predavanja.

In kdaj se … učiš?

Ocena je sestavljena iz sodelovanja v razredu, domačih nalog, pisanja esejev, vmesnih testov, pač odvisno od predmeta. Razredi niso večji od trideset študentov, pogosto manj. Zato je zelo pomembno sodelovanje, ki predstavlja deset do trideset odstotkov ocene, odvisno od profesorja in predmeta. Ponavadi imaš izpit na sredini in konec semestra, drugo se ocenjuje sproti.  Na primer - pri matematiki so nam nalogo pobrali vsak dan in nam jo ocenili, kar je štelo petnajst odstotkov končne ocene. Izpitno obdobje traja en teden.

Veliko več je poudarka na sodelovanju, sprotnih izpitih, končni izpit je denimo pri meni doprinesel največ 35 odstotkov ocene.

Na začetku vsakega semestra dobiš tudi Syllabus – povzetek vsega, kar boš počel v tistem polletju – torej domače naloge za celo leto, kdaj so izpiti, kaj je potrebno naštudirati za vsako predavanje, kako se ocenjuje ... vse to človeku omogoča, da se ustrezno organizira.

Koliko so profesorji zagnani na predavanjih? Se je kdaj zgodilo, da so na predavanje prišli nepripravljeni?

Vedno so vsi pripravljeni, redno vabijo na govorilne ure. Profesor za statistiko je na primer v pisarni do polnoči, vedno pripravljen pomagati študentom pri njihovih študijskih problemih. Polovica profesorjev živi v Grinnellu, drugi ne več kot uro stran. Če izkažeš željo, da bi se česa novega lotil, so takoj pripravljeni priskočiti na pomoč. Konec leta imamo ankete, ki jih lahko profesor prebere šele po izpitnem obdobju. Če profesor s strani študentov ne dobi dobrih ocen, to zanj ni najboljše, saj se mora ustrezno braniti na posebnem zagovoru.

Študentje imamo besedo tudi pri izboru novih profesorjev, ki bi prišli poučevati na kolidž. Kandidati, ki pridejo v ožji izbor, morajo pripraviti predavanje, ki se ga študentje lahko udeležimo in ga ocenimo.

Kakšen pa je odnos s profesorji izven predavalnice?

Vsak študent ima svetovalca, vse dokler se ne odloči iz česa bo diplomiral, za kar je čas do konca prvega semestra drugega letnika.

Iz izbranega področja dobi študent novega svetovalca. S tem razviješ še posebno oseben odnos, a to velja tudi za druge profesorje. Študenti imamo njihove telefonske večerje, smo kdaj povabljeni k njim na večerjo, poznamo njihove otroke ...