Janševa strategija v vojni z mediji je kolektivna imunost

Rok Čakš
(vir foto: sds.si)
POSLUŠAJ ČLANEK
Predsednik vlade, Janez Janša si je vzel čas za daljši tekst z naslovom "Vojna z mediji" ter podnaslovom "Basen o nas žabah, skuhanih v mlačni vodi ter grožnjah s smrtjo," objavljenim na uradnih straneh Vlade RS. 

V njem nakazuje svojo strategijo spopadanja s slovenskimi osrednjimi mediji, ki bi jo lahko na kratko strnili v ugotovitvi, da gre za ustvarjanje kolektivne imunosti na njihovo poročanje. 

Janša sicer pravi, da vojna z mediji ne obstaja, kot ne obstaja vojna posameznika z vojsko neke države. A predsednik vlade v tej vojni ni posameznik proti sovražni vojski. Za seboj si je zgradil lasten vojaški (v tem primeru medijski) aparat, ugotavljamo v komentarju uredništva.

V uvodnem delu svojega pisanja premier Janša zavrne razmišljanje, da se "vojne z mediji ne da dobiti" in ga utemelji na izkušnjah prijatelja pokojnega nemškega kanclerja Helmuta Kohla, svetovalca v Trumpovi volilni kampanji ter na ugotovitvah okrogle mize z mednarodno zasedbo, kateri je nekoč prisostvoval.

Za tem omizjem so prišli do sklepov, da medij, ki sledi resnici, kar je predpogoj, da se zbirki člankov ali prispevkov sploh lahko reče “medij”, ne bo nikoli kritik, ki letijo nanj, razglasil za napad na svobodo novinarstva ali celo za vojno proti medijem. Objavil bo kritiko in jo skušal ovreči z dejstvi, če je pa ne more, se bo opravičil in popravil škodo.

Če nekoga lažno oblatijo in se napadeni ne brani, češ “z mediji se ne splača prepirati”, je že na samem začetku izgubil bitko, so tudi ugotovili.

Ter da kritiko svojega lažnivega ali manipulativnega poročanja razglasijo za vojno, kar preprostega človeka že zaradi pojma kar strese. Nato tistemu, ki ga medijsko morijo, obesijo še to, da vodi vojno proti njim. V mlačni vodi skuhan del “javnega” mnenja pa modro kima, češ “vojne z mediji se ne more dobiti”.

Zdravilo za medijske monopole sta konkurenca in svoboden internet


"Poklicno skupino, ki se je znotraj zahodne civilizacije najprej oklicala za sedmo silo, nato za četrto (neizvoljeno) vejo oblasti, na koncu pa kar za moralnega razsodnika nad politično korektnostjo, danes vse težje prepoznavamo kot nekaj dobrega, saj v resnici niso več ne eno ne drugo ne tretje," nadaljuje Janša.

A kot pravi, dva zgodovinska “izenačevalca” moderne družbe, izobrazba in internet, drastično rušita nastajajoče malike Orwellovske družbe in prinašata upanje, da zahodna civilizacija ne bo doživela usode (Z) Rimskega cesarstva.

Sodobno “zdravilo” za medijske monopole sta po njegovem še vedno nujna konkurenca v medijskem prostoru ter svoboden internet.

Janez Janša: "Vojna posameznika z mediji ne obstaja, kot ne obstaja vojna posameznika z vojsko neke države. Delno točen je lahko le termin “medijska vojna”, kadar se konkurenčni mediji s približno enakim vplivom spopadajo med sabo."


Janša kot primer navaja kampanjo Donalda Trumpa, ki je imel proti sebi 296 od 300 glavnih medijev v državi, a bil vseeno izvoljen za predsednika. V interni analizi so ugotovili, da med najpomembnejše razloge za zmago Donalda Trumpa na predsedniških volitvah sodi njegova neposredna komunikacija z volivci, predvsem pa njegove hitre, ljudem razumljive reakcije preko twitterja, ki so sovražno razpoloženim medijem onemogočile še hujše manipulacije.

Janez Janša: "Kadar se mediji z monopolno močjo lotijo posameznika ali manjšinske skupine v družbi in se ta ali ti poskušajo braniti, to ni medijska vojna. Ne pri nas ne nikjer drugod po svetu. Le privid v tej smeri ustvarjajo.V resnici v teh obračunih s šibkejšimi ni nobene moralne moči, le gola zloraba privilegiranega monopolnega položaja ali celo davkoplačevalskega denarja, zloraba javnosti in strah pred resnico."

Koga je in koga ni vredno gledati in brati


V nadaljevanju Janša poudarja, da med mislečimi ljudmi, kar bi novinarji morali biti, ni vrednotno nevtralnih, saj imajo vsi normalni ljudje z razumom svoje vrednotno prepričanje. Zato morajo imeti v demokratični družbi različne vrednotne usmeritve čimbolj enake možnosti izražanja in zagovora svojih idej. Zato je po njegovem medijska konkurenca pomembnejša od vsega drugega oziroma je predpogoj demokratične družbene ureditve in svobodne družbe nasploh.

V nadaljevanju predsednik vlade svetuje, da ni zdravo gledati, brati ali poslušati "tistih 'medijev', pri katerih že vnaprej veš, kako bodo stvar obrnili. Samo čas izgubljaš z njimi."

Janša v ospredje postavlja "obe TV hiši z največjim davkoplačevalskim in monopolno oglaševalskim kolačem ter posledično deležem gledalcev". Kot pravi, je tam zaposlenih tudi veliko sposobnih, profesionalnih in etičnih novinarjev in sodelavcev, ki pa ob hujskaškem urednikovanju in vodenju ne pridejo do izraza.

"Ozračje nestrpnosti in sovraštva ustvarja ozek krog urednic, družinsko in kapitalsko povezanih s stebri globoke države ter nekaj povprečnih in podpovprečnih novinark ali novinarjev na vpoklic, ki se v normalni medijski hiši ne bi prebili niti med poročevalce z živilskih tržnic," trdi Janša.

Janez Janša: "Ob tem pa se nikoli ne vprašajo, kako se počutijo žrtve njihovih medijskih umorov in njihove družine. Od njih javno obsojeni in oblateni in medijsko umorjeni, še preden so se sodni postopki sploh začeli."


In, kot pravi Janša, bogata zgodovina nastankov totalitarnih režimov pametne opozarja na očitne znake nevarnosti. Premier našteva medijski monopol, ki omogoča vzpostavljanje dvojnih meril državnih organov, širjenje lažne slike o stanju v državi, napadanje in diskreditacija vsega, kar demokratično izvoljenim oblastem omogoča kakršnokoli medijsko, diplomatsko ali javno obrambo ter pozivanje napadenih, naj se ne branijo in povzročanje izrednih razmer za vsako ceno.

Janez Janša: "Še posebej točka c je zanje ključnega pomena. V preprostem jeziku bi jo lahko parafrizirali tudi s stavkom: “Odvrzite orožje, pa bomo lepše ravnali z vami.”


A, kot pravi Janša, nas zgodovina neusmiljeno uči, da je rezultat praviloma obraten. "Totalitaristi so svoje nasprotnike vedno najprej razorožili, nato pa postrelili. Medijsko in fizično."

Pri tem Janša opozarja, da v kotlu "v bistvu kuhajo vas, ne vlado."

Zaključuje s pozivom k odgovornemu in usklajenemu ravnanju v pandemiji: "Peščica neodgovornih lahko ogrozi vse ostale. Poleg tega pa neizogibno prihaja naslednji, veliko večji krizni val. Recesija. Samo s skupnimi močmi lahko preprečimo njene najbolj razdiralne posledice. Slovenija to zmore, vendar ne razdeljena."

KOMENTAR: Rok Čakš
Res je, to ni vojna z mediji, niti medijska vojna
Da si je predsednik vlade v teh razmerah vzel toliko časa, da predstavi svoj pogled na "vojno z mediji", v katero se je pustil potegniti, priča, kako pomembna mu je bitka za javno mnenje. Nič nenavadnega. Janši je treba priznati, da njegovi vladi v osrednjih medijih ni z rožicami postlano, kot je bilo Luki Dončiću slovenske politike. Paradoksalno se je v Sloveniji na oblast morala vrniti desna sredina, da so se osrednji mediji ponovno prelevili v pse čuvaje oblasti. In v tej vlogi so, bodimo iskreni, neusmiljeni, penasto renčeči, na trenutke celo grozeče krvoločni. A dejstvo je, da so mediji iskali vojno z Janšo in jo tudi dobili. Res morda vojna posameznika z mediji ne obstaja, kot pravi predsednik SDS, a analogija z njim kot posameznikom proti vojski neke države je napačna. Janša je, prej kot nemočni posameznik, general, ki si je, zavedajoč se nevarnosti, zgradil lastno (medijsko) vojsko, s katero vstopa v to vojno. In paradoks je, da tudi za njegovo vojsko velja mnogo tega, kar je zapisal za nasprotno, začenjši s tem, da je "izjemno zdravo ne gledati, brati ali poslušati tistih “medijev”, pri katerih že vnaprej veš, kako bodo stvar obrnili." In še en paradoks: lucidna in točna trditev z okrogle mize, da je zgolj sledenje resnici predpogoj, da se zbirki člankov sploh lahko reče “medij”, dejansko pritrjuje Janševi tezi, da v resnici ne gre za medijsko vojno. Prej kot to gre za spopad dveh nasprotujočih si propagandnih strojev, ki imata z mediji bolj malo skupnega. In ker je v tej vojni vseeno šibkejši in je v neposrednem soočenju ne more dobiti, Janša kot bistri strateg v njej uporablja formulo, preverjeno čez lužo: z intenzivnimi in agresivnimi nastopi politikov njegove stranke na družabnih omrežjih, podprtih z lastnim "medijskim" konglomeratom, razvijajo kolektivno imunost volilne baze na poročanje osrednjih medijev. Zgolj ta jim namreč daje realno možnost, da iz tega spopada neenakih resursov in sredstev ne izidejo poraženi. A hkrati nikakor tudi ne kot zmagovalci. Ker je to vojna "nas proti njim", brez zmagovalcev in poražencev na bojišču, pa v tej večni razdeljenosti izgublja družba kot taka, kot je na Twitterju lucidno diagnosticiral Franci Bačar. In tudi zato zaključni poziv predsednika vlade k "združevanju moči za skupno dobro" bolj kot izraz iskrene želje izzveni kot izcedek grenke ironije.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Mojca Šetinc Pašek z udarnim poročilom o financiranju stranke SDS. Bo komisijo v nadaljevanju sploh še vodila?
  • 07. 11. 2023
Odmev tedna: Bitka praznikov
  • 05. 04. 2024
Politiki bi kar sami opravljali delo novinarjev v podkastih, hkrati pa bi ga njim kar se da omejili z zakonom o medijih
  • 17. 01. 2024