Janez Krstnik - vodnik adventnega časa

Na današnjo drugo adventno nedeljo je evangelij osredotočen na svetega Janeza Krstnika, na njegovo poslanstvo in sporočilo. Evangelist nas opozarja na tri točke, s katerimi je Krstnik postavljen za vodnika v svetem adventnem času.

Puščava, kraj srečanja z Gospodom

Janez je oznanjal v puščavi. Puščava pa je vedno kraj »očiščenja«, priprave na srečanje z Gospodom in navsezadnje tudi srečanja z Njim. Spomnimo se samo na pot izraelskega ljudstva skozi puščavo (2 Mz 16), pa na preroka Elija in njegovo pot skozi puščavo (1 Kr 19).

Kot svoje sonarodnjake tudi nas Janez Krstnik vabi, da se mu pridružimo v puščavi. Bolj redno molitveno življenje bi bil en tak primer. Molitev, pa naj bo še tako kratka, je kratek odhod v puščavo, kjer si sam/a z Gospodom. Čeprav živimo v čudnem času, ko ne moremo obiskovati svetih maš, naše cerkve niso zaprte. Naše družine še lahko molijo. Našo vero se še da živeti. Krepko okrnjeno, pa vendar. Poiskati v tem času vsaj kakšno minuto več za Gospoda, to je prvo sporočilo Janeza Krstnika.

Post, ki nas z Bogom bolj poveže

Nadalje beremo, da je živel od kobilic in divjega medu. Velik asket torej. Goltanje kobilic je gurmansko sicer »zanimiva« izbira, ima pa tudi kakšen drug pomen. Eden takih je dejstvo, da so kobilice v Svetem pismu vedno nadležni in nevarni paraziti. Spomnimo se samo na egiptovske nadloge (2 Mz 10,12); grožnja s kobilicami se najde v starozaveznih prekletstvih: »veliko semena boš nesel na polje, pa malo nažel, ker ga bodo požrle kobilice« (5 Mz 28,38); tudi v manj poznani Nahumovi knjigi beremo prerokova opozorila: »tam te bo požrl ogenj, posekal te bo meč, požrl te bo kakor kobilica skakalka« (Nah 3,15). Izraelovi sovražniki so pogosto primerjani s kobilicami, tudi zaradi njihove vojaške premoči.

Preden zaplujemo v družinsko obarvane božične praznike, je dobro iti v puščavo molitve in se s postom nekoliko odtegniti od tega sveta.

In s tem kobilice malo bolje razumemo. Ne gre le za post, ki je bil sicer v tradiciji Cerkve najbolj uveljavljena oblika priprave na božič, ampak gre za to, da je treba živeti vedno bolj tako, da bodo kobilice, simbol vsega slabega, kar nas v življenju lahko doleti, podrejene nam in ne mi njihovi uničujoči moči. Sami vemo, kaj vse nas od Boga oddaljuje. In tu nastopi post. Le-ta je težka, a primerna pot do tega, da ustvarimo notranjo držo, ki nas odtegne od vsega, kar moti naše duhovno življenje in nas bolj poveže z Bogom. Nekoliko posta ne škodi, ampak koristi, predvsem za molitveno življenje in okrepitev vere.

Pokora, ki pripravi srca na Njega, ki prihaja

Janezovo sporočilo je bilo jasno in strogo, brez usmiljenja. Prišlekom iz vse judejske dežele je namreč zavzeto prigovarjal, da je izvoljeni narod zavozil, zato potrebujejo moralno in duhovno prenovo. V znamenje te prenove ponudi krst z vodo, kateremu bo sledil Gospodov »krst s Svetim Duhom«. In razlaga: »venit fortior post me«, »za menoj pride močnejši od mene«.

Tisti »venit« je pomemben, ker iz njega izhaja »adventus«. V rimskih časih je bil to slovesni vstop rimskega cesarja v mesto, za kristjane pa je to postalo ime svetega časa priprave na vstop, rojstvo Boga, na njegov osebni prihod na svet.

Molitev, post in pokora, priznanje, da kdaj zavozimo, so torej bistveni deli priprave na Njegov prihod. V adventnem času kristjani spominjamo na vse tiste ljudi, ki so se zgrinjali k Janezu v puščavo, in tam od njega dobili lekcijo: »tisti, ki ga čakate, poslušajte: On res »venit«, prihaja«. Preden zaplujemo v družinsko obarvane božične praznike, je dobro iti v puščavo molitve. Preden se usujejo potice in panetoni, se je dobro s postom nekoliko odtegniti od tega sveta. In na koncu: spreobrnjenje. Dobro pripravljena in opravljena sveta spoved je nepogrešljiv del svetega adventnega časa. In le-ta ni preprečena niti v tem času.