Jaklič s Harvarda je simptom. V tem je vsa naša tragika.

Izbor kandidatov za sodnike ESČP poteka v parlamentarnem ringu. V naši stvarnosti je zmagovalec vnaprej znan, na čudeže in nepredvidljive obrate računajo samo naivneži in fanatiki.

Naivneži po stroki, ki se ne morejo nehati čuditi, da za naše državne poslance človek z dvema prestižnima pravnima doktoratoma – BMZ bi morda cinično pridal, da ne gre za doktorata z ljubljanske pravne šole – še ni dovolj dober pravnik.

Naivneži po letih, ki si v jeseni svojega življenja želijo vsaj še enkrat podoživeti tisti občutek izpred 25 let, ko je bilo upanje na spremembe vsaj tako gosto kot ljubljanska megla. In fanatiki po profesiji, ki so za svoje preživetje svoje volivce dolžni prepričevati, da gre za zaroto iz Murgel.

Ostali, ki se ne najdejo v eni izmed teh kategorij, so nad Slovenijo že obupali. Velika tiha večina se jih je umaknila v zasebnost, manko javnega udejstvovanja kompenzirajo z udeležbo na množičih tekaških prireditvah. Alernative izven teh skrajnosti kot da ne obstajajo.

Pariz in Ljubljana: nauk zgodbe?

»Vera, ki jo imam najraje, govori Bog, je upanje« – je zapisal francoski pesnik in esejist Charles Péguy. Kakšna je torej odgovornost  politikov, ki so pri glasovanju o prihodnjem slovenskem sodniku ESČP ljudem ponovno vzeli upanje, da imajo znanje, mednarodni ugled in prizadevanje za pravičnost prednost pred ideološkim bratstvom, provincialnostjo in primitivnim politikanstvom?

Politiki, ki so izločili Jakliča zgolj zato, ker »ni bil naš«, v svoji ozkosti brez pretiravanj spominjajo na islamistične teroriste. Učinkujejo podobno, le da so fizično rezanje glav in pobijanje nedolžnih otrok zamenjali z enako zločinsko amputacijo vere vseh generacij v boljšo prihodnost. Ubijajo nam upanje na modernizacijo slovenske družbe.

»Politiki, ki so izločili Jakliča, spominjajo na islamistične teroriste: ubijajo nam upanje na modernizacijo slovenske družbe.«

Odgovor na pariški trdi teror ni niti usodna vdanost v nujnost Evrabije niti brezglavo bombardiranje v slogu puščanja krvi najbolj priročnemu grešnemu kozlu. Odgovor na ljubljanski mehki teror ni niti strah pred javnim nasprotovanjem zakotnim političnim praksam in še globlji umik v zasebnost niti radikalizacija političnih obračunavanj.

Že stari so vedeli, da resnica šepeta. Najraje se skriva v hkratnem sprejetju naše osebne ranljivosti in neizprosnosti družbene resničnosti, takoj nato pa v potrpežljivih pripravah konkretnih odgovorov na prihodnjo priložnost.

Sodniki so oblast. Oblast pa se rima na slast. In kaj potem?

Prav nobene potrebe ni, da bi zaradi požrešnosti drugih dveh vej oblasti kar mirno prenašali zlorabe sodstva v politične namene. Obstoječi sistem izbire kandidatov za slovenskega sodnika v Strasbourgu to očitno dopušča. Idealnega postopka sicer res ne bomo nikoli imeli, potrebno pa je narediti vse, da ga glede na človeške slabosti vsaj optimiziramo.

Pri tem mora prvi in največji interes pokazati civilna družba. Interes pravne stroke mora postati pritisk raznih javnosti. V primeru potencialnih sodnikov ESČP smo lahko v živo spremljali, da le medijski pritiski nespornih pravnih avtoritet na politične odločevalce ne zadoščajo. Netransparentna mešetarjenja lahko do neke znosne mere omeji zgolj takojšnja sprememba zakonodaje. Na spremembo mišljenja lahko upajo šele naši otroci.

Še najmanj se gre zanesti na dobro voljo politikov. Glasovanje po vesti v našem parlementu itak ne obstaja. Tržna cena dvornih filozofov, ki so dovčerajšnje moraliziranje ob levitvi v politiko že ob prvi priliki zamenjali za sledenje petju siren real-politike, je prav tako razvidna. Zakonitost Gaussove krivulje, ki preferira vladavino podpovprečnih, naredi svoje.

Dokler bo poštena večina tiho, bo vladala koruptivna manjšina glasnih. Akademik Zorko Simčič, ki v teh dneh praznuje 94 let, opozarja, da napredek skupnosti izhaja iz spoznanja, da se lahko v stiski zanese le nase. Šele nato pride pomoč od zgoraj, povrne se tudi blagoslov »vere, ki je upanje«.