Islamski voditelj v Italiji za uzakonitev poligamije, sklicujoč se na pravice istospolnih parov

Uredništvo

17. 8. 2016 ob 21:22
0 komentarjev

(fotografija je simbolična, vir: insideislam.wisc.edu)

Družba

POSLUŠAJ ČLANEK

Le nekaj mesecev po tem, ko je italijanski parlament sprejel nov zakon, ki je skupnosti istospolnih parov po pravicah izenačil s heteroseksualno zakonsko zvezo, se je vodja glavne muslimanske organizacije v Italiji zavzel za pravice ljudi, ki si želijo živeti v poligamiji.

V kolikor gre pri ureditvi istospolnih partnerstev zgolj za človekove pravice, potem Hamza Piccardo ne vidi problema, da ne bi enake pravice dovolili tudi ljudem, ki želijo živeti v poligamističnih skupnostih.

Hamza Piccardo, ki je ustanovitelj Zveze islamskih skupnosti v Italiji, je nedavno na svojem twiter profilu delil objavo s fotografijo milanskega župana, ki poroča prvi istospolni par. Fotografiji je dodal pripis: "Če je to samo stvar človekovih pravic, potem je poligamija človekova pravica."

Pod mnogih komentarjih, ki so se nabrali pod njegovim prispevkom, je zapisal: "Jaz in milijoni ljudi se ne strinjamo s homoseksualnimi zvezami, a vseeno so uzakonjene in to spoštujemo. Tisti, ki jih to zadeva so manjšina, tako kot so tudi poligamisti. Družba kot celota lahko sprejme vsakogar."

V kolikor etične in duhovne obsodbe državljanov nimajo nobenega pomena za uzakonitev istospolnih partnerstev, potem je nemogoče razumeti, zakaj bi bila zveza med več razumnimi odraslimi prepovedana in stigmatizirana, je povedal Piccardo.

Kaj sploh je poligamija in kje po svetu je dovoljena

Najprej je potrebno povedati, da je poligamija izraz za skupnost z več kot dvema partnerjema. Če je to skupnost enega moškega in večih žensk, potem temu strokovno rečemo poliginija.

V kolikor pa obstaja skupnost ene ženske in več moških, potem je to poliandrija. Poznamo še vrsto poligamije, kjer je več moških in ženskih partnerjev, take skupnosti kličemo skupinski zakoni.

Poligamija je z zakonom dovoljena v Iraku, Malaviju, Libiji, Namibiji in Ugandi.

Je pa poligamija uveljavljena in nekriminalizirana v 32 državah Afrike in v 15 državah Azije.

Nekatere države poligamijo dovoljujejo le med muslimani ali pa med plemeni. Take so: Avstralija, Nigerija, Burkina Faso, Maldivi, Malezija, Iran, Benin, Indonesija, Afganistan, Mongolija, Južnoafriška republika in Pakistan.

V ostalih državah je poligamija prepovedana. Že bežen pogled na države kaže, da je največ prakticiranja poligamije v islamu, kjer imajo moški lahko do štiri žene, ter v hinduizmu in budizmu.

V judovstvu pa ta praksa skorajda ne obstaja več.

Poligamijo je na Zahodu odpravil Rimski imperij s prevzetjem krščanstva

Poligamija sega že v daljne začetke človeške zgodovine. Tako so jo prakticirali Judje, pa tudi v klasični Kitajski, med Indijanci v Severni Ameriki, na zahodnem delu Afriške celine, v Indiji ter tudi v stari Grčiji.

Tako je bila poligamija sprejeta v večjem delu sveta, dokler ni Rimski imperij s svojo vero - krščanstvom - uveljavil zakon monogamije. V stari Kitajski je otrok lahko imel štiri matere. Glavna je bila prva žena njegovemu očetu, ostale so bile stranske matere.

Velika večina vseh poligamij na svetu je bila ves čas narejenih tako, da je nek moški imel več žena in ne obratno.

KOMENTAR: Uredništvo

Dokler sledimo argumentaciji podpornikov LGBT, ima islamski voditelj svoj prav

Koliko se sliši nesprejemljivo in narobe, pa moramo islamskemu voditelju Hamzu Piccardu priznati, da njegova argumentacija ima svojo logiko, če seveda sledimo argumentom zagovornikov LGBT skupnosti v zahtevah po izenačitvi vseh oblik skupnosti med dvema človekoma, ne glede na spol. Če je namreč istospolna poroka, oziroma pravice, ki iz nje izhajajo, res človekova pravica in sta homoseksualna partnerja, ki jima ni priznana, diskriminirana, potem so diskriminirani tudi vsi ostali ljudje z željo živeti v, po merilih Zahoda, nekonvencionalnih partnerstvih. Kot smo videli, je navsezadnje poligamija povsem običajna oblika skupnega življenja v številnih svetovnih kulturah in ni pravega razloga, da bi bila Zahodna glede nanje kaj bolj "prava", oziroma superiorna. Seveda pa je ta razprava v osnovi zastavljena napačno. Sprejemljivi načini skupnega bivanja in pravice, ki iz njih izhajajo, namreč dejansko niso vprašanje t.i. človekovih pravic (ki so tako ali tako izum Zahoda), ampak dogovora o pravilih skupnega bivanja, oziroma tako imenovane družbene pogodbe. In če dogovor skupaj živečih članov neke družbene celote ne vsebuje popolne izenačitve porok istospolnih in heterospolnih parov, s tem niso kršene njihove pravice, ker te niso del družbene pogodbe, dokler ljudska večina (praviloma na referendumu) tako ne odloči. Podobno velja seveda za poligamijo in vse druge, z vidika Zahoda deviantne oblike skupnega bivanja. A tovrstna logika delovanja naše družbe je seveda zagovornikom LGBT skupnosti neprikladna, zato se raje sklicujejo na kršenje človekovih pravic, podobno kot islamski voditelj v zgornjem primeru.